Prah si in v prah se povrneš

Rosalía: Lux
Datum izida: 7. 11. 2025
Založba: Columbia
Producenti: Rosalía, Caroline Shaw, Dylan Wiggins, El Guincho, Elliott Kozel, Jake Miller, Jeff ‘Gitty’ Gitelman, Jordan K. Johnson, LunchMoney Lewis, Michael Pollack, Nija Charles, Noah Goldstein, Pharrell Williams, Stefan Johnson

Lux je četrti studijski album španske pevke Rosalíe, ki je nastal v sodelovanju z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom islandskega dirigenta Daníela Bjarnasona, Rosalía pa je delovala tudi kot izvršna producentka. Album vključuje številne gostujoče ustvarjalce, med njimi Björk, portugalsko fado pevko Carminho, Estrello Morente, Sílvio Pérez Cruz, mehiški trio Yahritza y su Esencia ter Yvess Tumor.

Tematsko je album zasnovan okoli ženskega mističnega izročila, osebne transformacije in duhovnosti. Besedila izhajajo iz življenj različnih svetnic – od Hildegarde iz Bingna in Rabie Al-Adawiye do starozavezne Miriam – hkrati pa raziskujejo tudi Rosalíin odnos do Boga, ljubezni in lastnega ustvarjanja.

Celoten projekt je razdeljen na štiri stavke, vsakega navdihuje druga svetnica, besedila pa so zapisana v trinajstih različnih jezikih (med njimi so španščina, angleščina, latinščina, nemščina, ukrajinščina in arabščina, pa tudi regionalni jeziki, kot sta katalonščina in sicilijanščina). Velik del ustvarjalnega procesa je bil posvečen ravno učenju pisane plejade govoric, pri čemer je osnutke za besedila Rosalía začenjala s prevajalnikom Google Translate, nato pa je besedilo izpopolnila skupaj s prevajalci in fonetiki.

Digitalno lahko prisluhnemo 15 skladbam od skupno 18 (preostale tri so rezervirane za fizične izdaje). Prvi stavek predstavljajo »Sexo, Violencia y Llantas«, »Reliquia«, »Divinize«, »Porcelana«, »Mio Cristo Piange Diamante«, drugi stavek nadaljuje »Berghain«, »La Perla«, »Mundo Nuevo« in »De Madrugá«, v tretjem lahko prisluhnemo »Dios Es Un Stalker«, »La Yugular«, »Focu ‘ranni’« (samo v fizični izdaji), »Sauvignon Blanc« in »Jeanne« (samo v fizični izdaji), s četrtim stavkom pa album zaključujejo »Novia Robot« (samo v fizični izdaji), »La Rumba Del Perdón«, »Memória« in »Magnolias«.

Album je med leti 2023 in 2025 nastajal v Španiji, Franciji, Združenem kraljestvu in ZDA, ustvarjanje pa je bilo izrazito raziskovalno: Rosalía je temeljno preučevala fonetiko in kulturo jezikov, v katerih je pela, ob tem pa poudarila, da pri albumu ni uporabljala umetne inteligence. Njeni sodelavci so ustvarjalni proces označili kot intenziven, intuitiven in izrazito eksperimentalen. Nekatere skladbe, denimo »Mio Cristo Piange Diamanti«, so nastajale tudi po eno leto.

Album je zasnovan kot štiridelna glasbena pot – od odmika od čistosti, prek zasidranosti v svetu in navezave na Boga, do zaključnega vračanja oziroma slovesa. Vsako pesem je navdahnila svetnica iz krščanskega, islamskega, judovskega ali budističnega izročila. Rosalía prek albuma raziskuje univerzalne strahove in preseganje težkih življenjskih okoliščin, ki so skupne mnogim hagiografskim pripovedim. Jezikovna raznolikost pri tem odseva željo po razumevanju različnih kultur.

Album tako ni le religiozen, saj mistiko prepleta z osebno rastjo in bolečino propadlih zvez. Več kritikov je v ozadju njenih pesmi prepoznalo subtilne aluzije na njene resnične ljubezenske odnose (ne, da je važno, ampak »La Perla« naj bi denimo uglasbila pevkino propadlo razmerje z Rauwom Alejandrom).

Lux je glasbeno umeščen med orkestralni pop, eksperimentalni pop in sodobno klasično glasbo. Uporaba pojma »stavek« ter vokalnih struktur, značilnih za arije, kaže na močan vpliv klasičnega izročila, čeprav album ohranja Rosalíino prepoznavno pop senzibilnost. Kritiki so pri poslušanju pogosto poudarjali občutek, da pop elementi v albumi delujejo kot duhovi, ki se pojavljajo znotraj velikopotezne orkestralne zgradbe.

Orkestralna zasedba, zbor, trinajst različnih jezikov in poglobljena študija teologije, hkrati pa tudi introspektivno soočenje s preteklimi ljubezenskimi razmerji. Zveni velikopotezno? Saj tudi je. Naznanitve albuma so pričale o njegovi epohalnosti, prelomnosti, izrazitem uporu zoper preteče obličje umetne inteligence.

Album uvaja nežna klavirska melodija, ki jo v nadaljevanju pospremi žametni violončelo skladbe »Sexo, Violencia y Llantas«, kjer Rosalia s svojim flamenko glasom zastavi intonacijo duhovnega popotovanja, na katerega se podajamo: Quién pudiera / Vivir entre los dos / Primero amaré el mundo / Y luego amaré a Dios [1]. Skladbo prežemajo molovske tegobe, ki se na koncu skladbe razrešijo v dur. Poslušalcu je jasno – ob tem albumu ne bomo plesali, temveč bomo sedeli v kontemplaciji.

Motomami je daleč v preteklosti – iz hrupnega kluba se v jutranjih urah zatekamo med cerkvene klopi. Edini odmev prejšnjega sloga lahko začutimo pri skladbi »Porcelana«, ki s pomočjo simfoničnega orkestra poustvarja nekoliko modernejšo intonacijo. Poslušalca uvaja v viharnost skladbe »Berghain«, ki predstavlja dramaturški vrhunec celotnega albuma. Uporaba zbora in opernega petja »Berghainu« stopnjuje intenzivnost, ki privede do agresivnega, vulgarnega zaključka. Poskočnejše ritme prežema še jedrnata »De Madrugá«, ki zadihano toži, da jo pesan las cadenas tanto mirar pa’ atrás [2].

Pevka se z albumom obrača nazaj h koreninam flamenko petja ter vse skladbe z albuma (izjema je zgolj že omenjeni operni ekspoze) zapoje v flamenko slogu. Ta najlepše vzbrsti predvsem v »Mundo Nuevo«, ki preteče odseka predhodni šaljivi nastavek »La Perle«, skladbe o propadlem razmerju in ugotovitvi, da je bivši partner pravzaprav navaden espejismo [3], ki zasluži medalla olímpica de oro al más cabrón [4]. »Mundo Nuevo« se ne šali, temveč rjuje v želji por ver si en un mundo nuevo yo encontraba más verdad [5].

Najlepša pa je v mojih očeh (in ušesih) skladba »Memória«, ena izmed najotožnejših pesmi, kjer se pevka skupaj s Carminho sprašuje: Ainda te lembras de mim? Ainda sabes de onde eu vim [6]? Gre tudi za eno izmed najbolj minimalističnih skladb celotnega albuma –pevkina mogočna glasova spremlja le bežna strunska spremljava in nekaj zborovskih akordov, nad vsem pa bdi nekakšen nebeški odzven, ki vabi v cidade / Diz-me com sinceridade / Sе tu te lembras de mim / Ondе cresci e amei / Com quem vivi e me dei / Ou se a algo eu pus fim [7].

Album zaključujejo »Magnolias«, ki v eno združujejo prijatelje in sovražnike ter jih pozivajo, naj ob pevkini smrtni uri na njeno krsto mečejo magnolije. Skladba hlepi po obljubi varstva pokojne in njenega imena po njeni smrti, ko  se v zadnjem dejanju izniči v prah: Yo que vengo de las estrellas / Hoy me convierto en polvo / Pa’ volver con ellas [8].

Rosalía je v številnih intervjujih poudarila, koliko časa je porabila za študij o svetnicah, ki jih upodablja v svojih skladbah, o različnih religijah, zgodovinskih obdobjih, kolektivnemu spominu, jezikih, kulturah in ideologijah, s katerimi se je soočala na štiri leta trajajoči poti, katere produkt je pričujoče duhovno popotovanje. Prav je, da na predstavitvi albuma ni počela drugega kot sedela in ležala na odru, medtem ko je poslušalstvo s sklonjenimi glavami prisluhnilo njenim žarkom. Ob tem albumu ni moč početi drugega, kot mirno sedeti – nekaj, kar sodobna družba kronično potrebuje.

[1] Kdo bi le mogel / živeti med nama / najprej bom ljubila svet / in nato bom ljubila Boga.
[2] Verige težijo od vsega oziranja nazaj.
[3] Fatamorgana.
[4] Olimpijska medalja za največjega kretena.
[5] Da bi videla, ali bi v novem svetu našla več resnice.
[6] Se me še spominjaš? Ali še veš, od kod sem prišla?
[7] … mesto / povej mi iskreno, / če se me še spominjaš, / kje sem odraščala in ljubila, / s kom se živela in komu sem se predala, / ali sem kaj končala.
[8] Jaz, ki sem od zvezd prišla, / se danes spreminjam v prah, / da se lahko vrnem tja.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj