7. 3. 2015 / Glasba

Pond – Man It Feels Like Space Again

Eklekticizem avstralskega benda Pond je globoko zakoreninjen v njihovo bit že od samega nastanka v Perthu leta 2008. Koncept benda je bil preprosto to, da nima zares izdelanega koncepta. Nick Allbrook, Jay Watson, Joe Ryan (vsi člani benda Tame Impala) ter “odpadnik” Jamie Terry so oblikovali prvo bojno linijo v borbi pri dokazovanju, da Kevin Parker ni edini, ki se lahko za teden dni zaklene v stanovanje in izda plato, ki se uvrsti med glavne bende neo-psihedelije. Glavna ideja je bila ohlapno zasnovana na tem, da se jim lahko pridruži kdorkoli in igra karkoli hoče, rezultat tega pa so nešteti gostujoči izvajalci, nedefinirana bendova struktura in šest albumov, zadnji izmed katerih (Man It Feels Like Space Again) je izšel 23. januarja letos.

 

Večina komadov je bila spisana že pred izzidom plate Hobo Rocket (2013), a je Watson v intervjuju za video kanal Canal 180 razložil, da jim v tistem trenutku takšen zvok pač ni dogajal in so se odločili stopiti po drugi umetniški poti. Skorajda v opravičilo bendovi eklektičnosti je dodal, da delajo in poslušajo ogromno različne glasbe in se glede na trenutno inspiracijo odločijo, kakšen zvok bodo prikazali na izbranem projektu, kjer ga brezkompromisno izpeljejo do konca.

 

Man It Feels Like Space Again ni najboljši predstavnik te trditve. Zdi se, da so imeli fantje pri snemanju eno idejo preveč, pa so jo kljub svoji želji po koherentnem zvoku na vsak način skušali stlačiti med devet komadov. V smislu razgibanosti in raznolikosti ponujenega je to pozitivno in vsak komad posebej deluje kot zaključena celota, vse skupaj pa zveni. kot da bi komadi spremljali člane benda pri halucinogenem tripu in njegovem pojenjanju, a ne v tem vrstnem redu. Zasanjanemu uvodnemu “Waiting Around for Grace” sledi plesno naravnani vodilni singl “Elvis’ Flaming Star”, komadi pa se v nadaljevanju spet umirijo in ponovno razburkajo pri nepričakovanem štiklcu “Zond”, ki preseneča s prominentno elektronsko podlago. In ravno, ko se vse umiri in postane povezava z zvokom Tame Impale, ki jo neprestano delajo mediji, malce bolj jasna (taksen je npr. “Sitting Up On Our Crane”), se od nekod vzame “Outside is The Right Side”, ki je sama po sebi najbolj razgibana in funkovsko obarvana pesem albuma. Zaradi zvrsti glasbe prehodi sicer niso tako moteči, kot bi lahko bili, a nalepka ‘neo-psihedelije’ ob bendovem imenu še ne bi smela pomeniti, da lahko na plato vržeš karkoli in pričakuješ, da poslušalci tvojim “high-low” tripom brezkompromisno sledijo.

 

Moteči razporeditvi navkljub vsak komad zase deluje in, kar je najpomembneje, dokazuje, da lahko delaš s psihedelijo inspirirano glasbo, tudi če ne nastopaš pod imenom Tame Impala. Spletni portali in intervjuverji nenehno vlečejo vzporednice med tema dvema bendoma, kakor da je to nujno pokazatelj kvalitete v zvrsti glasbe, v katero so se mladeniči podali. češ, dobri so, skoraj tako zvenijo kot Tame Impala. V resnici pa ni čisto tako. Medtem ko Parker v svoji glasbi stremi k bolj izčiščeni estetiki, se člani Ponda spogledujejo z DIY-jem in ga redno vnašajo ne le v svojo glasbeno, temveč tudi vizualno podobo. Videospot za singl “Elvis’ Flaming Star” so posneli s tremi iPhoni in se obmetavali s plastičnimi balončki, kar za njih ni nič neobičajnega. Enega izmed videospotov je Allbrook posnel tako, da je s kamero snemal Youtube videe, ki jih je predvajal na računalniku. In ravno to, takšen odnos do dela in “inovacije” jih ločuje od ostalih bendov, ki skušajo Parkerja zgolj posnemati, in ravno zaradi tega bi se lahko Pondom v članku normalno reklo Pond, ne pa “podmladek Tame Impala”.

 

Če danes delaš psihedeliko in vanjo ne vključiš lastnega glasu, si muha enodnevnica. In Pond to niso, saj je njihov glas glašnejsi od tega, da pomagajo tudi Parkerju in da je nenazadnje pri miksanju plate tudi on pomagal njim. S svežim pristopom k dokaj plastični zvrsti so ujeli ravno tisti odtenek retro nostalgije, ki ne zveni staro, temveč s takšnim zgolj inspirirano. Pred plavanjem na medli gladini neštetega števila sodobnih rock bendov jih rešuje kopica idej, zvokov, vzornikov in talenta. Ironično pa je ravno to tudi tisto, kar letošnji album kot celoto dela težje poslušljivo.

Pond-Man-It-Feels-Like-Space-Again