5. 4. 2023 / Glasba / Recenzija

Parannoul: After the Magic

Datum izida: 28. januar 2023
Založba: samozaložba
Producent: 이아직 eeajik, 파란노을 Parannoul

Tretji samostojni studijski album After the Magic južnokorejskega shoegaze glasbenika Parannoula tako kot ustvarjalčeve prejšnje albume prežemajo občutki melanholije, ki pa je za razliko od njegovega dozdajšnjega dela veliko bolj optimistično usmerjen.

Parannoul od začetka svoje kariere leta 2017 še vedno ostaja anonimen, v vmesnem času je sicer ustvarjal tudi pod imenoma laststar in Mydreamfever, pri čemer je glasba, izdana pod slednjima, instrumentalna in bolj ambientalna. Na besedilni ravni je njegovo dosedanje delo pod imenom Parannoul predvsem polno sovraštva do samega sebe, pomanjkanja moči, da bi kaj spremenil, strahu pred negotovo prihodnostjo in hrepenenja po preteklosti. Avtor svoja čustva in svoje tegobe opeva v korejščini, na obravnavanem albumu pa se v skladbi Arrival pojavi tudi stavek, izrečen v angleščini. Tudi ta album se sicer tematsko v veliki meri ukvarja s preteklostjo in prihodnostjo, vendar pa v svoji nostalgiji ni zagrenjen in sprejema, da se stvari končajo, na prihodnost, ki pa je še vedno negotova, gleda z upanja polnimi očmi. Tudi sebe vidi v lepši luči, kot pravi v skladbi Parade: »nisem več srednješolec, lahko se imam rad«. Motiv odraščanja se pojavlja tudi bolj eksplicitno, v besedilu skladbe Imagination, ko pravi, da se počasi razvija v odraslega človeka. To odraščanje in spreminjanje v bolj celostno, zadovoljnejšo osebo, ki se torej že skozi besedilo lepo razvija, je vidno in slišno tudi v glasbeni izvedbi in instrumentalnem aspektu skladb. Atmosfera albuma je bistveno lahkotnejša kot v prejšnjih izdajah, še vedno pa je uporabljenih veliko efektov, a med njimi manj distorzije. Prav tako je Parannoulev vokal razločnejši, pojavljajo se tudi bolj akustični deli, kot npr. uvod v skladbah Polaris in Sound Inside Me, Waves Inside You. Tako gre tudi za žanrski premik v nekakšno bolj pop različico shoegaza.

Kljub siceršnji bolj optimistični usmeritvi albuma njegov subjekt na mestih še vedno niha med sprejemanjem preteklosti in nadaljevanjem življenja, ne glede na tegobe, ki jih je doživel in jih preko spomina še vedno doživlja, ter absolutnim obupanjem. Rad bi ostal v nekem sanjskem svetu, kjer je še vedno skupaj s svojo staro ljubeznijo in si želi, da se ne bi zbudil, kar lahko razumemo tudi kot nekakšno aluzijo na smrt – ta je bolj eksplicitna v eni izmed prvih pesmih na albumu, ko si avtor želi, da ne bi bil več tu (Insomnia), a se tem mislim vendarle, v besu kričeč, upre (Blossom) in nato album konča z (najverjetneje) praznim upanjem, da se bosta nekoč spet srečala in naj ga ne pozabi (After the Magic). Kljub brezupu in žalosti se odloči vztrajati in vsaj delno iti naprej, pa četudi mora pri tem slepiti samega sebe.

V glasbenem smislu so skladbe večinoma strukturirane po istem kopitu; skladba se odpre z instrumentalnim uvodom z enostavnim aranžmajem – lahko gre le za en instrument, kot npr. v že omenjenih skladbah Polaris in Sound Inside Me, Waves Inside You, ali pa (občasno) za skupino več instrumentov (kitara, klaviatura, bobni). Sledi glavni del v polnejši zasedbi s klaviaturo, bobni in kitaro, spremljajo pa jih elektronski elementi in pevčev vokal, pri čemer instrumentalni del postaja vedno glasnejši in izrazitejši, vrhunec tega zvočnega stopnjevanja pa predstavlja instrumentalni del, po koncu katerega se zopet pojavi vokal, instrumenti pa postanejo manj izraziti. Od utečene strukture skladb se razlikujejo We Shine at Night, Parade in Sketchbook. Slednja tudi od vseh skladb najbolj izstopa; razen kratkega dela na sredini je vokal v tej skladbi podvržen izraziti distorziji, tudi elektronski elementi v zasedbi so tu najbolj slišni. Blossom, ki besedilno predstavlja vrhunec albuma, saj njegov optimizem v tej skladbi doseže točko nekakšnega zloma in skorajšnje končanje vsega, ga v tem smislu utemelji tudi glasbeno; čeprav sledi ustaljeni strukturi večine skladb, zvočno intenzivnost tukaj pospremijo še pevčevi kriki agonije, ki nato izzvenijo v skladbo After the Magic, ki album umirjeno zaključi.

Sporočilo, ki preveva celoto albuma je, da se preteklosti sicer ne moremo otresti, lahko pa ji kljubujemo in skoznjo gledamo v prihodnost. Album bi lahko opisali kot optimistično-melanholičnega, ponuja pa prijetno glasbeno ozračje za večere, ko smo bolj melanholično razpoloženi.


Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar

                         
Parannoul: After the Magic