Od Turističnega tedna 1952 do 70. Festivala Ljubljana je zazvenelo veliko not

od 21. junija do 8. septembra 2022
Ljubljana, različna prizorišča
Nastopajoči: 6000 umetnikov in spremljevalcev

Praznovanje 70. obletnice Festivala Ljubljana se je uradno začelo na najdaljši dan v letu, 21. junija 2022, s Poletno nočjo, ko je bila dana Besedam moč. Zaključil se je pompozno, dva meseca in pol kasneje, 8. septembra 2022, z elitnim koncertom Dunajskih filharmonikov. Seveda se je veliko dogajalo že pred uradno otvoritvijo in Festival živi še zdaj, po uradnem zaključku, a postavljena mejnika predstavljata smiselno in zaokroženo celoto vsega, kar nam je bilo v poletju dano iz dneva v dan, včasih iz ure v uro. Darko Brlek, umetniški vodja festivala in njegov direktor ter častni član Evropskega združenja festivalov, je na zaključku povedal, da je »70. Festival Ljubljana izvedel celotni program (odpadel ni noben dogodek), sprejeli smo 51.000 obiskovalcev, nastopilo je 6000 umetnikov ter spremljevalcev, ki so prišli iz več kot 50 držav«. K temu lahko dodamo, da je bilo v sklopu festivala izvedenih približno 63 različnih dogodkov, in sicer: štiri razstave, šest delavnic in mojstrskih tečajev, 15 glasbeno-scenskih oz. plesnih predstav, 14 komornih koncertov, 15 koncertov z orkestri in solisti, štirje gledališki dogodki, štirje koncerti popularne glasbe ter tiskovna konferenca in izdaja enega filma.

Vse našteto, če sploh ne upoštevamo zvenečih imen, ki jih je bilo moč zaslediti praktično na vsakem dogodku in jih je skorajda krivično naštevati tu, saj bi gotovo koga izpustili, pa ni mogoče brez močne podpore ekonomskega kapitala (če si sposodimo Bourdieujevo klasifikacijo). Festival Ljubljana se financira iz več virov, začenši z možnostjo včlanitve v »klub prijateljstva«, kjer se članarina začne pri 1000 €, v kar niso vštete vstopnice za dogodke (pri višjih članarinah do določene vrednosti so). Nadalje celoten festival podpira 20 sponzorjev, k čemur lahko dodamo še 23 sponzorjev (marsikateri se ponovi) posameznih prireditev, nenazadnje pa za dobro medijsko pokritost in hkrati varnost pred javnostjo skrbi še devet medijskih sponzorjev, kjer je treba poudariti, da so novinarske akreditacije po pravilu odobrene (navadno na zvočno dobrih sediščih), za kar lahko festivalu oz. njegovemu PR središču samo čestitamo. Festival podpira še 14 (umetniških oz. nastanitvenih) partnerjev, trije uradni prevozniki in en vinar. Ključna za stabilno financiranje pa je Mestna občina Ljubljana z županom Zoranom Jankovićem na čelu, ki vsako leto že v proračunu predvidi razmeroma zajeten del pogače (celota postavke Javni kulturni programi in projekti predvideva porabo 10.600.000 € (vir: Odlok o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2022), pri čemer pa ni podrobneje razdelano, kolikšen delež je namenjen posameznemu projektu oz. ustanovi).

Po uvodnem orisu festivala vas vabim k branju podrobnejših vtisov s posameznih dogodkov. V reportaži niso pokriti vsi, so pa izbrani zelo raznoliki, prav tako pa so umeščeni v posamezne tematske sklope, ki so nastali za potrebe reportaže in si ne sledijo nujno datumsko. Dogodki so naslovljeni, kot so bili navedeni v programu, zatorej lahko vsakdo izbere posamezen dogodek, ki ga zanima, določen sklop ali pa skuša preko celote začutiti utrip 70. Festivala Ljubljana.

Od zahoda do vzhoda

L. Bernstein: Zgodba z zahodne strani, muzikal

V času najdaljših dni v letu (med 27. junijem in 1. julijem) so se po Križankah podili Jets in Sharks, dve tolpi enega najbolj znanih muzikalov Zgodba z zahodne strani, ki je nastal po vzoru Shakespearove drame Romeo in Julija. Za nastanek so zaslužni Arthur Laurents (avtor knjige), Stephen Sondheim (avtor besedila), Leonard Bernstein (skladatelj) ter Jerome Robbins (režiser in koreograf originalne produkcije). Zvočno večplastna, ritmično izjemno zahtevna, vendar zapomnljiva glasba nas je popeljala v čas petdesetih let, v Manhattan, v spor med najstniškimi belopoltimi potomci Evropejcev in najstniškimi priseljenci iz Portorika. Scena in kostumi, ki so se zgolj minimalno spreminjali od začetka do konca (scenograf in kostumograf: Jason Denvir), so nas postavili v središče hladnega boja med tolpama in spominjali na filmski adaptaciji muzikala (1961 in 2021). Celota pa je zaživela šele z veliko bolj energično in barvito igro, izraženo z intenzivnimi plesnimi vložki, za katere je zaslužen režiser in koreograf Mykal Rand, ne smemo pa spregledati producentke in direktorice kastinga Danielle Tarento. Slednja je poskrbela za dober izbor nastopajočih, izžarevajoč mladostno energijo, ki je oživela že nekoliko pozabljene ameriške sanje in prihodnost svobodnega sveta. Plesni del je nekoliko pokvaril pevski vtis, saj so bili nekateri deli zapeti s premalo intonančne točnosti in zvočne polnosti, kar lahko do neke mere pripišemo tudi tehnični ekipi, ki je skrbela za zvočno podobo (glasbeni vodja: Michael Bradley, pomočnik glasbenega vodje: Jon Ranger in oblikovalec zvoka: Chris Whybrow). Intenzivnost bojev je zelo subtilno podpirala svetlobna kulisa, kjer je bilo opaziti kakšen kiks ob nevsebinskem prižigu katerega od reflektorjev, vendar je pridušena in po potrebi fokusirana atmosfera izostrila napetost ali jo zadržala v trenutkih, ko je bilo to treba (oblikovalec luči: Andrew Exeter).

Že skoraj zimzelene »napeve« je londonska zasedba (Tony: Adam Filipe, Maria: Rosalia Morales, Anita: Philippa Stefani, Riff: Christopher Parkinson, Bernardo: Fernando Mariano Chino: Alex Abad Cabedo, Diesel: Tobias Turley, Akcija: Travis Ross, A-Zajec: Sam Brown, Mali John: Joseph Peacock, Velika riba: Joshua De La-Garde, Slehernica: Annie Southall, Graziella: Lulu-Mae Pears, Velma: Maddy Ambus, Pepe: Lucas Piquero, Luis: Samuel Routley, Indio: Wade Lewin, Rosalia: Serina Mathews, Consuelo: Leah Vassell, Francisca: Gabriela Acosta, narednik Krupke/Dohtar: Paul Kemble, poročnik Schrank/Rokodaj: Scott Armstrong) ob zelo dobri spremljavi Simfoničnega orkestra RTV (dirigent: Michael Bradley) izvedla z veliko prepričljivosti in entuziazma, kar se je vsakič zaključilo z bučnim aplavzom občinstva. Ob oziru na čas, v katerem smo ponovno spremljali večno aktualno ljubezensko tragedijo, intenzivnost izvedbe in kompozicijsko mojstrovino, ne preseneča dejstvo, da so tudi zadnji večer ponovitve Zgodbe z zahodne strani polne Križanke domačih in tujih poslušalcev pokale od navdušenja in nas zapeljale v čas, ki se zdi danes že precej globoko v preteklosti.

John Malkovich: Glasbeni kritik

Že od lani pričakovan gost – John Malkovich – je v letošnji sezoni nastopil v vlogi glasbenega kritika istoimenske glasbeno-gledališke predstave, pod katero se kot idejni vodja podpisuje violinist Aleksej Igudesman. Slednjemu so se na odru kot izvajalci pridružili še znani glasbeniki šole Yehudi Menuhina: So-Ock Kim (violina), Max Baillie (viola), Thomas Carroll (violončelo) in Hyung-ki Joo (klavir).

Predstava je snovno izšla iz simbolnih dialogov, ki se razvijejo med poustvarjalci glasbe in kritiškimi odzivi. Dasiravno je zapis v programu nakazoval to razstiranje odnosa, smo bili na koncu priča precej povprečnemu komentiranju bolj ali manj znanih skladateljev. Predstava je bila v grobem sestavljena iz treh delov. V prvem je glasbeni kritik (John Malkovich) skušal po napisanem scenariju smešiti dela Beethovna (Sonata za violino in klavir št. 4 v a‑molu), Chopina (Veliki valček), Brahmsa (Sonata za violončelo št. 2), Schumanna (Klavirski kvartet v Es‑duru), Debussyja (Syrinx in Godalni kvartet v g‑molu) in Kančelija (Broken Chant), ki so jih izvajali glasbeniki, kar so občasno prekinili dialogi z Igudesmanom ali Joojem, ki sta mu oporekala. Kritike na račun kompozicij niso bile slabe, ker bi govorili o izjemnih imenih, ampak ker so izpadle patetično in so pravzaprav nenačrtno naredile komponiste še bolj nedotakljive. Čeprav je bilo branje Johna Malkovicha interpretativno prijetno in dodelano, je branemu besedilu in celoti umanjkal dramaturški lok in celoti sporočilo.

V drugem delu ali, bolje rečeno, v nekakšnem »mostičku« se je odvil dvoboj med kritikom (Malkovich) in poustvarjalcem (Igudesman). Jezen violinist je z zelo dobro izvedbo lastne skladbe (Funk the String) in majhnim lokom, ki je deloval kot cirkuški instrument, utišal kritika in navdušil občinstvo. Naj ne pozabim omeniti, da je predstavo sicer samo z eno solo in skupno zadnjo točko popestril izjemen flavtist Massimo Mercelli, katerega nastop pa se ni zares umeščal v celoto. Drugače povedano, Mercelli se je pripeljal samo za štiri minute in kolikor je trajala priredba Mozartovega Rondoja alla Turca.

Tretji oz. zadnji del pa je deloval kot maščevanje kritikom in zlivanje greznice na Johna Malkovicha kot umetnika, ki je tik pred tem vehementno solil pamet Igudesmanu in Jooju, kako morata izvajati kombinacijo Bachovega Preludija v C-duru iz Dobro uglašenega klavirja, Gounodove Ave Marije in Piazzolovega Libertanga. Za konec je Malkovich polni Gallusovi dvorani narekoval, naj vstanejo in tako pospremijo buren zaključek predstave.

Zveneča imena so tako bolj ali manj uspešno osmešila belopolte, uveljavljene moške – med nastopajočimi je bila zgolj ena ženska (pa še ta v zelo postranski vlogi), med skladatelji pa ženskega imena ni bilo moč zaslediti. Dodatno je dramaturško nedodelano predstavo okrepila kakšna šala na račun tretjega sveta in premalokrat obravnavana snov kritike se je sprevrgla v razlog, zakaj je aktualna tudi danes.

Daniel Barenboim (dirigent) z Orkestrom Zahodno-vzhodnega divana

Eden od vrhuncev avgustovskih koncertov je bilo gotovo gostovanje dveh velikih zvezd klasične glasbe – dirigenta Daniela Barenboima, ki je v nedeljo, 7. avgusta, ob 20. uri z Orkestrom Zahodno-vzhodnega divana nastopil v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ter pianista Lang Langa, ki se je nastopajočim pridružil na koncertu dan kasneje, 8. avgusta.

Na nedeljskem koncertu je bila na sporedu Moja domovina, cikel simfoničnih pesnitev češkega skladatelja Bedřicha Smetane. Izbor programa se je zdel simbolično povezan z orkestrom, saj je orkester nastal kot odgovor na dialog med kulturami in sobivanje več narodov. Eden od ustanoviteljev orkestra je tudi Barenboim, ki deluje že od leta 1999 in združuje arabske in izraelske glasbenike. Programsko je bilo torej že nakazano, da Moja domovina pravzaprav presega državne meje in je nekaj, kar pripada vsakomur na svetu.

Izvedba mladih glasbenikov je tako bila zelo dobra, odlikovali sta jo srčnost v energiji in zbranost pri sledenju dirigentu. Na nekaterih mestih se je pokazala delna neizkušenost ali nevrhunskost v tem, da je bil tempo neenakomeren, večje linije pa nezaokrožene in celovite.

Kljub vsemu je cikel že sam po sebi zvočno prijeten in razgiban, zato je bila izvedba skupaj z energijo, ki smo jo od nastopajočih čutili poslušalci, zelo dobra in je navdušila zbrano občinstvo, da je to še dolgo ploskalo v stoječih ovacijah.

Lang Lang (pianist) in Daniel Barenboim (dirigent) z Orkestrom Zahodno-vzhodnega divana

Kot že omenjeno, je bil takoj naslednji dan na sporedu še večji dogodek, s kitajskim vrhunskim pianistom Lang Langom. Orkester Vzhodno-zahodnega divana je tudi tokrat vodil sloviti Daniel Barenboim.

Program je bil tokrat strogo klasičen, vendar ne s skladbami najbolj železnega repertoarja, če izvzamemo Ravelov Bolero. Na sporedu sta bili v prvem delu Španska rapsodija Ravela in skladba Noči v španskih vrtovih, simfonične impresije za klavir in orkester M. de Falle. V drugem delu pa sta španski melos dopolnila Iberia Debussyja in omenjeni Bolero Ravela. Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj celo dela nekaterih zelo znanih skladateljev ne slišimo bolj pogosto in je poslušalstvo običajno vajeno poslušati predvsem tistih nekaj avstrijskih, nemških ter kakšnega skandinavskega ali britanskega skladatelja.

Kakor koli že, izvedba vseh del je bila vrhunska, v drugi skladbi pa je po pričakovanjih zablestel Lang Lang z občutljivimi niansami v dinamiki ter s pozornostjo na fraziranje in dopolnjevanje z orkestrom. Navdušeno občinstvo pa je nagradil z ikoničnim Ritualnim plesom ob ognju de Falle. Številni poslušalci so v premoru odšli v zaodrje še osebno čestitati pianistu, ki je moral kaj hitro naprej na pot. V drugem delu smo ponovno prisluhnili španskim ritmom in melodiki, kjer nas je orkester z dirigentom na čelu popeljal na Iberski polotok, poln dogajanja in svojevrstnih skrivnosti. Večina poslušalstva je sicer pričakovala zadnjo skladbo večera, Bolero; ritem bobna, ki zahteva 15-minutno absolutno koncentracijo ter prenašanje teme od enega do drugega inštrumenta oz. skupine glasbil. Delo, ki je prava vaja v vztrajnosti in šolski prikaz orkestracije. Mladim glasbenikom gredo ob izvedbi vse pohvale, tolkalistu pa »kudos«. Držanje tempa, nepopustljiva energija ter počasno grajenje skladbe so nabito Gallusovo dvorano kar ponesli s stolov in vzpodbudili večminuten huronski aplavz.

Od železnega repertoarja do novitet

Julian Rachlin (violina) in Christoph Eschenbach (dirigent) z Orkestrom Slovenske filharmonije

Že takoj v začetku julija sta na oder ne tako polne Gallusove dvorane Cankarjevega doma stopili dve zvezdi klasične glasbe, in sicer violinist Julian Rachlin, ki je z Orkestrom Slovenske filharmonije izvedel Brahmsov edini koncert za violino v D-duru, ter eden najznamenitejših dirigentov Christoph Eschenbach. Celoten koncert je imel največ naboja v začetku, ko je bil na sporedu umirjen, z nekaj odmiki od tonalnosti, vendar prijeten Adagio Lajovica, in na koncu, v zadnjem, pompoznem stavku Simfonije št. 5 v e‑molu Čajkovskega. Že sama simfonija se harmonično stopnjuje iz temnega in pridušenega mola v bravurozen ter nabit finale dura. Čeprav so bili vmes nekateri deli preveč površno razvlečeni in je morda tik pred zadnjimi akordi odletela kakšna nota mimo, se je nastop orkestra in dirigenta celostno gledano stopnjeval in melodično eksplozijo pripravil za konec. Treba je izpostaviti tudi zelo tenkočuten in zvočno dovršen solo hornista Blaža Ogriča na znanem začetku drugega stavka simfonije, za kar je kasneje prejel tudi darilo dirigenta.

Ob tem ne smemo pozabiti na prav tako tehnično izjemno dovršen solistični nastop violinista Juliana Rachlina, ki je Brahmsov violinski koncert izvedel precizno in lahkotno. Zahtevne dvojemke, akordi in pasaže so pod njegovimi prsti izzvenele, kot valovi, ki jih po poti nič ne ustavi, na obali pa se umirijo in iztečejo. Poslušalci smo v kombinaciji z orkestrom pogrešali nekaj več širokega fraziranja, saj so izvajalci nekatere dele, sploh v tretjem stavku, precej razkosali in tako bolj izpostavili tehnično plat dela kot muzikalno. Navdušeno občinstvo pa je nagradil še z baročnim dodatkom.

Železni repertoar dveh velikanov svetovne romantike ter slovenskega vodilnega skladatelja pred in po prvi svetovni vojni je tako upravičil pričakovanja žal precej prazne Gallusove dvorane. Zveneči imeni – Julian Rachlin in Christoph Eschenmach – pa sta z Orkestrom Slovenske filharmonije poskrbeli, da je bila izvedba kakovostna.

Dissonance & Friends

Križevniška cerkev je 11. avgusta gostila slovenske glasbenike in glasbenice, katerih večino sicer pogosteje gledamo kot člane slovenskih simfoničnih orkestrov, vendar se udejstvujejo tudi kot komorni glasbeniki. Tokrat so se godalnemu kvartetu Dissonance, ki ga sestavljajo Janez Podlesek (violina), Matjaž Porovne (violina), Oliver Dizdarević (viola, ampak ga tokrat ni bilo) in Klemen Hvala (violončelo), pridružili še »prijatelji«: Benjamin Ziervogel (violina), Domen Lorenz (violina), Maja Rome (viola), Roberto Papi (viola) ter Alja Mandič Faganel (violončelo).

Spored je sestavljal zahteven program, in sicer smo v prvem delu najprej slišali Godalni oktet v Es-duru, op. 20 F. Mendelssohna – Bartholdyja, kompleksno kompozicijo, ki zahteva veliko pozornosti in skladnosti med izvajalci, da skladba deluje kot celota. Temu so bili glasbeniki v veliki meri kos in z izjemo nekaj intonančne netočnosti suvereni ter jasni v pasažah in linijah.

Sledila je slovenska praizvedba skladbe To see a World in a Grain of Sand… slovenske vrhunske skladateljice in nagrajenke Prešernovega sklada Nine Šenk. Sama kompozicija razen navdiha nima več skupnega s poezijo Williama Blaka. Nenehno zgoščevanje in reflektiranje večplastne zvočnosti je vseskozi držalo poslušalstvo v budnem spremljanju, za kar so z natančno izvedbo zaslužni predvsem poustvarjalci.

Pavzi je sledilo 40-minutno, lahko bi rekli celo monumentalno delo Enescuja: Godalni oktet, op. 7, ki je programsko zelo smiselno nadaljevanje in dopolnitev Mendelssohnovega Okteta. Gre za zahtevno delo, ki ga sestavlja ogromno motivov, razširjenih v teme, prepletajočih melodij in pasaž, ki se selijo od inštrumenta do inštrumenta, kot celota pa prehajajo od drobcev, ki se s postopki fuge in polifoničnega vodenja melodij zlijejo v veličasten zvočni konglomerat. Izjemni natančnosti in kondiciji, ki sta zahtevani od izvajalcev, so bili ti kos. Linije so si podajali in le včasih jim je ušel kakšen detajl, ki bi frazo ohranjal bolj celostno. V dinamiki so se dopolnjevali in gradili kompozicijo od začetka do konca ter jo zaključili v fantastični energiji, ki je ponesla poslušalce, med katerimi je bilo veliko profesionalnih glasbenic in glasbenikov, v bučen aplavz.

Mednarodni orkester Ljubljana

Ob deseti obletnici delovanja je 16. avgusta v ljubljanskih Križankah nastopil Mednarodni orkester Ljubljana, ki ga je tokrat vodil znan dirigent, učenec slovitega Claudia Abadda, Osvaldo Ferreira. Na sporedu je bilo samo eno delo, in sicer veličastna, dobro uro dolga Simfonija št. 5 Gustava Mahlerja, ki je bila prvič izvedena pod taktirko skladatelja samega 18. oktobra 1904 v Kölnu.

Križanke ob morda ne tako zvenečem imenu orkestra in morda prezahtevnem delu niso bile tako polne, kot smo jih vajeni z drugih, bolj spektakularnih in, roko na srce, bolj »pop« koncertov oz. bolje rečeno dogodkov. Kar smo imeli priložnost slišati, je sicer bilo vrhunsko. Mladi glasbeniki so odlično sledili dirigentu, s tempom vztrajali pri tehnično zahtevnejših delih, se izmenjevali v vodilnih melodijah in spremljavi ter vseskozi držali visok nivo kljub nekaterim manjšim nekonsistentnostim v frazah ali neprepričljivosti v energiji. Z zanimanjem smo pričakovali četrti stavek, slavni Adagietto, ki lahko traja od sedem do v nekaterih izvedbah celo 14 minut. Tokrat je bila izvedba v ne preveč razširjenem tempu, vendar povsem umirjena, spokojna in muzikalno zrela. Dodatno je navdušil zadnji, pompozen stavek, ki je megalomansko simfonijo v slogu zaključil. Žal nam je lahko le nepotrebnega ozvočenja orkestra, saj je to odvzelo nekaj pristnosti in ponekod celo nenaravno prikazalo razmerje v zvočnosti med skupinami glasbil. Zdi pa se, da to publike ni zmotilo do te mere, da ne bi mlademu orkestru in izkušenemu dirigentu namenila bučnega aplavza.

Kristóf Baráti (violina) in Alfonso Scarano (dirigent) s Tajskim filharmoničnim orkestrom

Konec avgusta, natančneje 29., je na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma stopil geografsko najbolj oddaljen orkester – Tajski filharmonični orkester. Ta je nastopil pod taktirko trenutno glavnega dirigenta Alfonsa Scarana, ki je tudi sam orkester v preteklih letih naredil za razred boljši.

Najprej je bila na sporedu skladba Prangčaroena, Fenomen. Sodobno delo skladatelja, ki je bil prisoten na koncertu, je odslikavalo prizore mesta in se od drobnih zvočnih detajlov razširjalo v široke in polne zvočne palete. Izvedba je bila povsem korektna, aplavz in pohvale skladatelju pa so se vrstili še v pavzi. Še pred njo pa smo slišali Koncert za violino in orkester št. 2 v d-molu, op. 22 Wieniawskega, ki ga je z orkestrom izvedel vse bolj priznani madžarski violinist Kristóf Baráti. Občutena izvedba tehnično enega najzahtevnejših koncertov je bila natančna, intonančno točna in razgibana z vidika dinamike. Čeprav se je na nekaterih delih dalo občutiti večjo muzikalnost s strani solista kot orkestra, mu je ta z dirigentom vestno sledil in ga podpiral. Izvedbo je nekoliko zmotilo ploskanje pred zadnjim stavkom, vendar ne toliko, da se izvajalci ne bi uspeli zbrati in s polnim nabojem zaključiti. Baráti je zbrano občinstvo nagradil z Bachovim dodatkom.

Po pavzi je najprej sledila suita plesov, ki smo jih na Festivalu že slišali, in sicer Zgodba z zahodne strani, simfonični plesi Bernsteina. Sproščena in lahkotna izvedba nas je popeljala med boje najstniških klap in neuslišano ljubezen. Za nekaj minut smo se iz Azije preselili na ameriško celino. Tam smo uradni del koncerta tudi zaključili, saj je bila zadnja skladba na sporedu Amerikanec v Parizu Gershwina. Ponovno zelo priljubljena skladba 20. stoletja je sicer zelo maloštevilno občinstvo (razloge lahko pripisujemo temu, da si je večina raje ogledala solopevske zvezde nekaj dni pred oz. po tem koncertu, kar pa je gotovo pomenljiva škoda) navdušila s svojimi ritmi in sproščujočimi melodijami. Tako dirigent kot posledično orkester so našli primerno, ne preveč zategnjeno energijo, ki pritiče tovrstnim skladbam.

V zahvalo navdušenemu občinstvu so zaigrali kar dva dodatka. Najprej so predstavili tajske tradicionalne melodije preko priredbe ljudske skladbe Lao Duang Duean, tej pa je sledil še znan stavek iz Prokofjeve suite Romeo in Julija – Kapuleti in Montegi. Oba dodatka, vsak po svoje mogočna, sta program dodatno popestrila, saj smo tako v enem večeru slišali zvoke praktično vseh celin z izjemo Afrike, Avstralije in no, Antarktike. Tovrstna programska raznovrstnost bi bila vsekakor dobrodošla sprememba marsikdaj rigidnih železnih repertoarjev.

Od spektakla do intime

Georg Bizet: opera Carmen

V četrtek, 21. julija, so v prestolnico pripotovali člani Simfoničnega orkestra SNG Maribor, Zbora Opere SNG Maribor (zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak) in Baletnega ansambla SNG Maribor, ki so pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča izvedli svetovno znano opero Georgesa Bizeta Carmen, na libreto Henrija Meilhaca in Ludovica Halévyja (po istoimenski noveli Prosperja Mériméeja). Pod režijo se je podpisal Juan Guillermo Nova (ki je pokrival tudi scenografijo in video projekcijo), pri ustvarjanju opere pa so sodelovali še asistenta režiserja: Barbara Staffolani in Tim Ribič, asistenta scenografa: Giuseppe Cangemi in Matic Kašnik, kostumografinja Cristina Aceti z asistentkami: Simono Toš, Suzano Rengeo in Alessandro Allegra Garanzini, oblikovalec luči Jean Paul Carradori ter koreografinja Valentina Turcu z asistentoma: Tanjo Baronik in Sergium Mogo. Naj ob naštetih navedemo še soliste – Carmen: Ramona Zaharia, Don José: Martin Sušnik, Micaela: Andreja Zakonjšek Krt, Escamillo: Luka Ortar, Frasquita: Milica Lalošević, Mercedes: Dada Kladenik, Dancaire: Bogdan Stopar, Remendado: Dušan Topolovec, Zuniga: Marko Mandir, Moralés: Sebastijan Čelofiga, Lillas Pastia: Bojan Hinteregger, prodajalka pomaranč: Valentina Jerenec in boem: Jernej Luketič.

Že po uvodnem naštevanju sodelujočih pri operi lahko rečemo, da je šlo za resnično obsežen projekt, ki pa je uspel. Po prvem vtisu sta nedvomno s svojo prezenco v prvi vrsti izstopala Ramona Zaharia (v vlogi Carmen), ki nas je z odličnim vokalom in prepričljivo energijo popeljala po poti seviljske femme fatale, ter Slovenec Martin Sušnik (v vlogi Don Joséja), ki je občinstvu približal usodo mladega vojaškega narednika. Znane melodije in ritme je dopolnjevala vrhunska scenografija in video projekcija (Juan Guillermo Nova). K celoti sta nekoliko dodali še kostumografija (Valentina Turcu) in luč (Jean Paul Carradori), ki sta poskrbeli, da se je celotna dvorana zlila z duhom časa in vedela, kaj je v prvem oz. drugem planu.

Sicer kakovostno glasbeno spremljavo – orkester in zbor – je na nekaterih delih zasenčilo slabo ozvočenje, ki je neenakomerno izpostavilo določene inštrumente ali pevske linije, da se je občutek celote razbil. Režijsko pretiranega poseganja v predstavo ni bilo, pri čemer je bilo vseskozi jasno, da spremljamo (statično) opero, saj so bili plesalski nastopi baletnega ansambla in igralski vložki nastopajočih razmeroma majhni.

Zaradi vrhunske glasbe, zgodbe in nenazadnje kakovostne izvedbe, podkrepljene z izjemnimi soli protagonistov, so bili po veličastnem zaključku v rdečih barvah in z ogromnim bikom na sredi odra gledalci Gallusove dvorane navdušeni, zaradi česar so nastop pospremili z nekajminutnim aplavzom ter stoječimi ovacijami.

Latica Honda-Rosenberg (violina), Zuzanna Basinska (klavir), Božo Paradžik (kontrabas), Annalisa Orlando (klavir) in Epifanio Comis (klavir)

Imenitna glasbena imena so zaznamovala tudi komorne koncerte v okviru 70. Festivala Ljubljana. Tako so na oder oz. bolje rečeno pred oltar Križevniške cerkve v Križankah 26. julija stopili profesorji mojstrskih tečajev: Latica Honda-Rosenberg (violina), Zuzanna Basinska (klavir), Božo Paradžik (kontrabas), Annalisa Orlando (klavir) in Epifanio Comis (klavir).

Koncert se je začel s stavkom Allegro amabile Brahmsove Sonate za violino v A-duru, op. 100, kjer pa smo namesto violine slišali izjemnega kontrabasista Paradžika, ki je tehnično dovršeno in s pozornostjo na detajle v fraziranju izvedel to (sploh za kontrabas) zahtevno delo. Začetni del je zmotil le fotograf, ki je najbolj občutene uvodne takte prekinjal s fotografiranjem do te mere, da ga je na to opozoril celo kontrabasist sam. Vseskozi je vodilnemu inštrumentu na klavirju sledila Annalisa Orlando in s tem dopolnila zvočno kuliso. Prvemu Brahmsu je sledil še eden, tokrat Sonata za violino v G-duru, op. 78, stavek Vivace ma non troppo. Izvedli sta ga violinistka Latica Honda-Rosenberg in pianistka Zuzanna Basinska. Tudi tokrat smo lahko slišali kvalitete komornih glasbenikov, ki marsikdaj ostanejo v senci bolj »popularnih zasedb« klasične glasbe. Hiter in živahen stavek je bil odigran z veliko intenzitete in energično. Škoda, da je bila ponekod teža loka prevelika in zato ton ni zazvenel tako dobro, kot bi lahko. Vsekakor so to podrobnosti, ki niso vplivale na celosten nastop, kar so z aplavzom pokazali tudi poslušalci. Prvi del recitala je zaključil čudoviti stavek Allegro con moto še ene Brahmsove kompozicije, Klavirskega tria št. 1 v H-duru, op. 8. Nežen zven kontrabasa je dopolnjeval violinske melodije, vse skupaj pa je podpiral klavir.

Pavzi je sledil klavirski recital, saj je italijanski pianist in profesor Epifanio Comis izvedel tri znana pianistična dela. Najprej smo slišali Chopinovo Polonezo-fantazijo v As-duru, op. 61 in

Lisztovo Tarantelo iz zbirke Leta romanja. Obe deli sta bili izvedeni muzikalno vrhunsko, tehnično pa so včasih ušle kakšne note pasaž ali pa toni akordov niso bili uravnoteženi. Kljub temu je Comis pokazal svojo odličnost pri vodenju fraz, razlikovanju med melodijo in spremljavo ter s tem polno poznavanje samih kompozicij in harmonij. V zaključku koncerta smo poslušalci z zanimanjem prisluhnili izjemno znani (pogosto izvedeni z orkestrom) Gerschwinovi Rapsodiji v modrem. Pompozni, prepletajoči se motivi in teme zahtevajo od izvajalca pozornost na fragmente in celoto, iz katerih je sestavljena. Zdi se, da je slednje Comisu absolutno uspelo, torej celostno vodenje linij oz. linije od začetnega glisanda do zadnjega izdihanega akorda. Vrhunski komorno-solistični večer se je tako zaključil veličastno in predvsem pod vtisom izjemnih izvedb programa, ki ga je zadnji nastopajoči v zahvalo publiki popestril še s Chopinovim Preludijem št. 4, op. 28.

Komorni orkester Slovenicum

V sklopu komornih koncertov v Križevniški cerkvi je pod vodstvom Uroša Lajovica 10. avgusta nastopil Komorni orkester Slovenicum. Uvodoma so odigrali Tartinijevo Simfonijo v D-duru, izvedba katere je že podala osnovne uvide v to, kakšen večer naj pričakujemo, ne samo v programskem, ampak tudi v izraznem smislu. Sicer izkušenim glasbenikom se je poznalo, da je marsikdo od njih danes predvsem profesor in manj nastopa. Umetniško precej dobra, medtem ko tehnično pomanjkljiva izvedba, ki se je nekoliko izboljšala med naslednjo točko – Tartinijevim Koncertom za flavto v G-duru, kjer je kot solistka nastopila Jasna Nadles. Povsem korektno odigran solistični part je orkester dialoško dobro dopolnjeval, s čimer je bila izvedba celostno precej dober približek baročni dobi Tartinija, kar je kulisa Križevniške cerkve tudi prostorsko dobro dopolnjevala.

V drugem delu je bilo na sporedu eno najbolj znanih baročnih del, ki ga še dandanes slišimo po dvigalih, v restavracijah, včasih trgovinah ali pri »statusnih« intelektualcih, katerim pritiče klasična glasba v maniri Štirih letnih časov. Tako je, slišali smo slavne Štiri letne čase Antonia Vivaldija, ki jih je z orkestrom izvedel svetovno znani kitajski violinist, živeč v Postojni, Dan Zhu, ki je v Carnegie Hallu debitiral z violinskim koncertom Čajkovskega že pri 18-ih letih.

Solistova prezenca in nastop sta sicer pokazala vrhunsko tehnično natančnost, ki ji orkestraši v veliki meri žal niso sledili. Pri tem se je tudi muzikalno včasih zgodil kakšen spodrsljaj v smislu slabo zaključene fraze, kar je bilo slišati kot odrezan oz. zabit ton. Naštete stvari so bile kljub vsemu toliko bolj opazne, ker gre za znano delo z veliko tehnično zahtevnimi deli in harmonično jasnimi poteki, kar pripomore k temu, da vsakršne odmike od ideala hitro zaznamo. Sicer je dirigent celoto dobro gradil in peljal zahteven lok od začetka do konca. Zrelost glasbenikov se je pokazala predvsem v dinamiki in razumevanju materiala. Vse našteto je nagradilo tudi občinstvo z dolgim aplavzom, ki mu je za zaključek Zhu podaril virtuozni dodatek.

Čarobna glasba iz Harryja Potterja

Med 17. in 19. avgustom je prestolnica gostila filmske šove – najprej Gospodarja prstanov in Hobita, nato še Čarobno glasbo iz Harryja Potterja, produkcije Star Entertainment. Sami smo si ogledali slednjo, in sicer v petek, 19. avgusta, ob 21. uri (prva predstava je bila ob 17. uri, tako da so nastopajoči ponovili šov praktično brez pavze).

V osnovi je bil dogodek zamišljen kot koncert, kjer je znane melodije vseh filmov o Harryju Potterju (skladatelji niso bili veliko omenjeni, lahko pa navedemo glavne: John Williams, Patrick Doyle, Nicholas Hooper in Alexandre Desplat) izvajal Akademski simfonični orkester Khmelnitske filharmonije z zborom pod vodstvom Tarasa Martynyka. Vse skupaj so popestrili z video projekcijami, ki so spominjale na grafiko (starejših) video iger in niso imele veliko skupnega s filmi o Harryju Potterju, delovale pa so precej poceni. Po drugi strani je bil light show veliko boljši, sploh pri uporabi laserskih žarkov, a ga še vedno ne bi mogli primerjati z dogajanjem na kakšnem drugem koncertu, predstavi ali celo kakšni tekmi, kar pa lahko pripišemo kapacitetam Križank in preprostemu dejstvu, da kljub vsemu ni šlo za produkcijo prve klase.

Zvezdništvo je dogodku pridodal britanski igralec Chris Rankin, občinstvu znan predvsem po vlogi Percyja Weasleyja, starejšega brata Rona Weasleyja (najboljšega prijatelja Harryja Potterja), ki je dogodek povsem simpatično vodil/povezoval. Njegovo povezovanje glasbenih vložkov se je mešalo s pripovedovanjem anekdot s snemanj (npr. da odziv mladih čarovnikov na to, da je v šoli trol, ni bil zaigran, ampak povsem pristen), z nagovarjanjem občinstva preko različnih vprašanj (kateri glasbeni motiv pripada kateremu od profesorjev), s spodbujanjem kolektivnih dejanj (npr. klicanje zavetnikov) in s hvaljenjem Ljubljane ter gledalcev šova.

V polnih Križankah je bilo opaziti nemalo opravljenih čarovnikov in čarovnic v svojih plaščih, klobukih in seveda s palicami; tudi tistih v majicah »fan kluba« Harry Potter ni manjkalo. Tako se je dalo že na prvo žogo zaslutiti, kakšen večer naj pričakujemo in komu je namenjen. Na tovrstnih dogodkih posledično ni nujno, seveda pa je zaželeno, da je glasba oz. njeni izvajalci na visokem nivoju. Izvedbeno smo tako spremljali zelo skromno izvajanje, imenovali bi jih lahko Harry Potter venčkov; tehnična nespretnost, kjer so bile pasaže med glasbeniki neusklajene ter v veliki meri intonančno netočne, zelo površno fraziranje in vodenje posameznih melodij oz. spremljanje slednjih. Tudi zbor ni bil tonsko čist in jasen, pri čemer so nekateri posnetki namigovali, da vsi člani niti nimajo not ali jim ne uspejo slediti. Vse to je v veliki meri odgovornost dirigenta, ki pa se je raje posvetil temu, da je ugasil gorečo knjigo, kot vodenju orkestra.

Sicer navdušeno občinstvo je najprej pred odhodom na premor pozitivno presenetila O fortuna iz Carmine Burane Carla Orffa, ki je bolj po zvočni kot programski plati spadala na dogodek. Popolnoma pa je gledalce očaral zaključek, ko je Rankin nenadejano v sodelovanju z orkestrom dogajanje prelevil v rock koncert, kjer je sam odpel Do the Hippogriff iz četrtega filma o Harryju Potterju – Harry Potter in ognjeni kelih. Ko smo resnično mislili, da je konec, pa je Rankin pokazal na ukrajinsko zastavico, ki jo je nosil pripeto na suknjiču, in povedal, da vsi današnji nastopajoči prihajajo iz Ukrajine in jih v luči mednarodnega dogajanja pozval k izvedbi ukrajinske himne. Še preden smo se dobro zavedeli nekoliko neprijetnega prizora, je na odru že plapolala ukrajinska zastava in srčna izvedba himne, ki se je končala z vzklikom »Slava Ukrajini!«. Ta vložek je nereflektiran obstal v zraku, mešajoč se z občutki spominov na Harryja, ki jih je vzbudil večerni šov.

Rudolf Buchbinder (klavir) in Esa-Pekka Salonen (dirigent) z Dunajskimi filharmoniki

Češnja na vrhu torte ali vrhunec vrhuncev, ki ga je 70. Festival Ljubljana pripravil, je bilo gostovanje po mnenju nekaterih najboljšega orkestra na svetu – Dunajskih filharmonikov – pod vodstvom »čudežnega dečka«, ki je danes že odrasel, Ese-Pekkaja Salonena. Gallusova dvorana je 8. septembra kar pokala po šivih od bolj ali manj imenitnih poslušalcev. Vredno je izpostaviti tudi dejstvo, da programa niso sestavljali klasicisti in romantiki Avstrije oz. Nemčije, temveč moderni Maurice Ravel, katerega kompozicije smo imeli priložnost na Festivalu slišati večkrat, in njegov skandinavski sodobnik Jean Sibelius.

Najprej smo v orkestrski izvedbi poslušali nekakšen Ravelov hommage francoskim skladateljem z naslovom Couperinov nagrobnik. Baročno zapeljano suito je orkester izvedel z veliko natančnostjo ter pozornostjo na detajle v tehničnem in muzikalnem smislu, kjer je gotovo svoje dodal dirigent. Že uvodno delo je napovedalo večer vrhunske klasične glasbe, kar pa se je z drugo točko samo še stopnjevalo. Orkestru se je pridružil prav tako Avstrijec, častni član Dunajskih filharmonikov, pianist Rudolf Buchbinder. Izvedli so Ravelov Koncert za klavir in orkester v G-duru. Največja odlika izvedbe je bil celosten zvočni vtis orkestra in klavirja, ki sta delovala kot eno. Med seboj sta prevzemala in dokončevala linije, se dopolnjevala v dinamiki in tvorila sinhroni odnos med spremljavo ter vodenjem melodije. Odličnost pianista pa se je dodatno pokazala v tem, da vsi izjemno tehnično zahtevni deli, sploh ko je bil brez podpore orkestra, niso vplivali na visoko občutljivost na muzikalni izraz. Poslušalstvo je tako bruhnilo v aplavz in od zadovoljnega Buchbinderja prejelo dodatek, pianistično izvedbo dela Pravljice iz dunajskega gozda Johanna Straussa.

Premoru je sledila megalomanska Simfonija št. 2 v D-duru, op. 43 Jeana Sibeliusa, ki se od prve note dalje zgoščuje in povezuje motive v končen izbruh veličastnih zvokov, s katerimi se Simfonija po približno tričetrt ure zaključi. Tako kot Slovane odlikuje otožni melos, so Skandinavci nenadkriljivi v mogočnosti, kjer ne gre zgolj za glasnost, temveč za občutek za prostranost in neverjetne veličine narave, ki jih lahko začutimo ob poslušanju in izvajanju te glasbe. Finski dirigent je poskrbel, da so glasbeniki »avstrijsko zategnjenost« podredili tonskemu barvanju, odprtosti in zvenu vsakršnega, tudi najkrajšega tona. Ogromen orkester je bil vseskozi povezan, vztrajal je pri grajenju dolgih linij ter ni popuščal v energiji tišjih, dinamično zahtevnejših del. Trud se je obrestoval in bolj ko se je simfonija bližala koncu, bolj smo poslušalci imeli malodane fizičen občutek, kako se glasba in mi z njo dvigujemo, kako se je »čas za trenutek iztečajil«, če uporabimo Shakespearove besede. Občinstvo je dihalo z izvajalci in ko so izzveneli še zadnji fononi, kar je nakazal občinstvu dirigent sam, je občinstvo poskočilo iz stolov in v stoječih ovacijah vztrajalo vse do konca. No, vmes se je ploskanje prekinilo toliko, da so nam Dunajski filharmoniki, saj pri njih drugače ne gre, zaigrali še malo Straussa, vsi pa smo bili še dolgo pod vtisom vrhunske izvedbe izjemnega programa, ki smo mu bili ta večer, na uradnem zaključku 70. Festivala Ljubljana, priča.

Zaključne misli

Kot gre zaznati po prebranem, se največji slovenski, ne le ljubljanski festival predvsem klasične glasbe oz. umetnosti lahko s svojo kakovostjo primerja z velikani evropskih in svetovnih festivalov. V 70-ih letih je Turistični teden iz leta 1952 prerasel v ogromno produkcijo, ki v dobrih enajstih tednih pripelje v Slovenijo največje zvezde in legende klasične glasbe s kakovostnim in raznovrstnim programom. Seveda se še vedno pozna globalna teža železnih repertoarjev, dediščina evropske nadvlade prejšnjih stoletij, vendar se tudi na Festivalu posega po sodobnejših, nekonvencionalnih in manj znanih delih, kar je gotovo svojevrstna dodana vrednost.

Pri tem lahko omenimo, da je marsikdo napenjal oči med branjem koncertnih listov. Morda bi še zamahnili z roko, če bi bila težava samo oblikovanje ali dejstvo, da je vsak obiskovalec, ne glede na to, na koliko dogodkih je bil, prejel balast papirja, ki je po večini romal v smeti, in je s tem Festival Ljubljana nehote aludiral na razloge, zakaj so v neoliberalnih časih pričujoče krize del vsakdana … A nismo, nismo mogli zamahniti z roko ob generičnih tekstih koncertnih listov, ob nepoglobljeni in praktično polprofesionalni vsebini, ki je bila zbir tavtologij, pogosto slabo lektoriranih. Pa vendar, da ne delamo krivice vsem – nekateri koncertni listi so pomembno dopolnili slišano in vplivali na razumevanje.

Tako so nas pozitivno presenetili tudi številni posnetki koncertov, ki so naloženi na platformi Vimeo, povezave do njih pa so pripete na spletni strani Festivala Ljubljana pod posameznim dogodkom. Posnetke si je mogoče ogledati brezplačno, zato vabljeni vsi, ki ste morda nenadejano spustili katerega od dogodkov, da si ga pogledate z domačega kavča. Seveda niso na voljo vsi, vendar je že nekaj veliko bolje kot nič in morda korak k večji dostopnosti in vključenosti v dogajanje vseh družbenih skupin. Naj to obsežno reportažo zaključimo z voščilom ob 70-letnici, ki mineva, in zaželimo vse dobro še nadaljnjih 70!

Lektoriral: Grega Pignar