Neven M. Agalma: “Poudarek noisefesta je v tem, da je kar se da odprt in da je skupni imenovalec na prvem mestu vedno raziskovanje zvoka.”

Pogovarjali smo se z Nevenom M. Agalmo, organizatorjem letošnjega že tretjega Noisefesta, na katerem se najrazličnejši zvočni eksperimentatorji med seboj povezujejo in tako gradijo nove možnosti za tovrstno glasbo v prihodnosti, ki se v veliki meri prav zaradi dodobra razraslega Noisefesta zdi vedno svetlejša.

Kakšen je koncept Noisefesta, okoli katerega je zgrajen njegov program?

Čeprav se pogovarjamo o noisu in s to oznako povezujemo tudi sam festival, je potrebno poudariti, da ima konceptualno ta stvar, ki jo skušamo označiti s tem izrazito preširokim terminom, dejansko od performerja do performerja ogromno različnih fragmentarnih zgodb. Čeprav lahko vse vržemo v noise kategorijo ali njene različice, so razlike med izvajalci očitne in se znotraj tega nahajajo različni vplivi, na podlagi katerih se vsak izvajalec razlikuje, tako po zvoku kot po dojemanju ali pogledu na glasbo nasploh …

Kljub temu, da gre vse pod to najbolj splošno oznako, imaš danes stvari, ki spadajo v to kategorijo, pa v resnici ne vsebujejo nikakršnega hrupa. Čeprav se beseda noise uporablja na najrazličnejše načine, to še ne pomeni, da je vsakršna oznaka pod tem terminom noise. Tudi tu so razlike, o katerih govorimo pri noisu; načini, kako ga producirati, so seveda različni in vsakdo se lahko podpiše pod neko različico; na nek način ni enotnega noisa, enotne scene; scena je vezana na posameznike, ki se bolj ali manj združujejo. Nekateri se sploh ne obremenjujejo, niti s tem, kaj sploh noise je. Performerji so različni in vsi prihajajo iz različnih okolij ter seveda izhajajo tudi iz različnih načinov razmišljanja, povezanih z recimo bolj klubskimi ali pa bolj akademskimi vodami.

Tako lahko avtorji svoj nastop, sploh ko je ta pospremljen s takšnim in drugačnim performansom, vidijo tudi kot posrednik za določeno eksplicitno denimo družbeno-politično kritiko, medtem ko se drugi od kakršne koli sporočilnosti popolnoma ločijo in stremijo k čim večji abstraktnosti, ali pa se enostavno ne ubadajo niti s tem, temveč zgolj preiskujejo svoje lastno početje skozi zvočno prakso.

V sklopu Noisefesta lahko slišimo tudi denimo minimalizem, dark ambient ali pa drone in ne samo noise per se. Festival se ravno tako ne omejuje le na analogen ali digitalen ali kakršen koli zvok; dobrodošli so najrazličnejši načini pristopa h generiranju zvoka. Poudarek noisefesta je v tem, da je kar se da odprt in da je skupni imenovalec na prvem mestu vedno raziskovanje zvoka v njegovih najrazličnejših odvodih.

Kako zgleda prizorišče oziroma kako zgleda en dan na festivalu?

Vse skupaj se dogaja v Vašhavi oziroma rudarski kopalnici/slačilnici v Trbovljah, seveda s pomočjo in podporo lokalnih institucij ter RTH (Rudnik Trbovlje-Hrastnik). V ospredju je industrijski element, ki festivalu daje dodaten pečat in na drugačen način ohranja stik s tamkajšnjo rudarsko tradicijo. Sicer pa je prostor zelo specifičen, že zaradi njegovih akustičnih lastnosti, kar je pisano na kožo tovrstni glasbi. Prvi dan, v petek, 3. 6., se bo predvidoma odvilo 16 in naslednji dan 18 nastopov, od 5 do 25 minut. V drugi sobani se bo odvijal tudi jam session in dj program, tako da se bodo v tem prostoru lahko priključili še ostali, tako performerji kot obiskovalci; tisti, ki bodo to želeli. Tako kot po navadi, se bodo izmenjevale tudi DIY izdaje kaset, plošč in drugih reči. Vsako leto je sicer velik problem s prenočišči, ki jih do neke mere nudijo bližnje domačije, gostišča ter planinske koče, sicer pa se je od same lokacije potrebno nekoliko oddaljiti ali pa preprosto kampirati ali spati pod milim nebom, česar se obiskovalci večinoma ne branijo. Poskrbljeno pa bo seveda tako za pijačo kot tudi za vegetarijansko/vegansko prehrano.

Kaj je posebnega na letošnji ediciji festivala?

Letošnja, že tretja izvedba festivala, je v primerjavi z lanskim letom še bolj razširjena tudi na preddogodke ter podogodke, ki se začnejo že s prvim junijem v koprskem klubu INDE, kjer se bo odvilo kar okoli 10 nastopov. Že naslednji dan se dogajanje preseli v Mink Tolmin, v ljubljansko Pritličje, v klub Kibla v Mariboru ter tudi na nočni termin na Radiu Študent. Tretji in četrti junij sta torej glavna festivalska dneva v Trbovlju, ki pa se že v nedeljo, 5. 6., nadaljujeta v klubu Metulj v Bistrici ob Sotli ter v vrhniškem klubu Zakon. Šestega junija se bo dogajalo v Cirkulaciji v nekdanji Tobačni v Ljubljani, sedmega pa se bo vse skupaj zaključilo v mladinskem centru Hrastnik s kuhanjem z dvema od nastopajočih ter večernim performansom.

Vizualno se letos gibljemo nekje v črno-beli estetiki, v sklopu katere bomo letos prvič poleg glavne koncertne, tako rekoč črne hale, ter t. i.  chillout sobe z avdio-video inštalacijo, odprli še belo sobo, v kateri bodo tako nastopajoči kot tudi obiskovalci dobili priložnost za kakršno koli zvočno eksperimentacijo. Načrtujemo, da se bodo tako ti glavni nastopi kot tisti bolj sproščeni in eksperimentalni posneli in arhivirali ter morda sčasoma tudi objavili. V splošnem skušamo zbrati čim več tako video kot avdio materiala, ki bi lahko služil za morebitne izdaje, na primer v obliki retrospektiv ali dokumentarcev.

Sicer pa je letošnja edicija posvečena tragično preminulemu eksperimentalnemu bobnarju iz Švice, Danielu Buessu, ki je sicer sodeloval tudi na vseh poprejšnjih edicijah festivala in je tudi letos načrtoval nastop s Kasparjem T. Toeplitzem.

Koga bi na letošnjem line-upu posebno izpostavil?

Izpostavil bi vse in ne samo neke izbrance, čeprav so nekateri bolj ‘znani’ iz teh ali drugih vod. Lahko izpostavimo npr. Kasperja Toeplitza, ki bo nastopil solistično kot Noise Purity, ter še Erika Drescherja, flavtista iz Berlina, ki prihaja iz akademskih vod in nastopa s posebno glissando flavto.

Nedvomno bo zanimiv tudi ameriški performerski ter noisovski veteran Zen Hoffman, ki znotraj projekta Zanstones vključuje terenske posnetke ter različne predmete, ki jih pobere iz okolja, in jih improvizacijsko uporabi za svoj nastop.

Lahko izpostavimo tudi švicarske reprezentante Convulsif, ki se npr. žanrsko premikajo čez doomovsko-dronovski noise, in pri tem eksperimentirajo v bendovski postavi bobnov, bas kitare, violine ter saksofona.

Imamo tako nastopajoče iz sosednjih držav kot seveda tudi domače izvajalce, med katerimi lahko izpostavimo projekt Boruta Peternelja iz Celja (Amper-o-mat), potem Nino Kikiriki v sodelovanju s Kanadčanom Holzkopfom, novogoriške grindcorovce Extreme Smoke 57 v verjetno bolj noiserski postavi. Scena se vsako leto zdi pestrejša.

Se torej eksperimentalna scena pri nas razvija in povezuje ter je vedno opaznejša?

Scena se razvija in obenem povezuje, vsaj kar se tiče tega, kar sami delamo, in pri tem lahko brez zadržkov rečemo, da dobivamo izrazito pozitivne odzive tudi iz tujine, ki počasi prepoznava, da imamo v dotični sceni izredno bogat ter vedno močnejši line-up. Festival je pomemben tako lokalno kot tudi državno, predvsem pa za dotično sceno preko ideje o odprtosti festivala. Stvari sicer potrebujejo svoj čas, a ta povezava se zdi ključna, da tako lokalno kot navzven pokažemo, kaj se dogaja in kaj vse se še da narediti. Poudarek festivala je na prvem mestu kolegialno druženje in povezovanje med ljubitelji zvoka ter širjenje in razvijanje same scene.