Morrissey @Hala Tivoli, 10. 10. 2015
Morrissey bi moral v Hali Tivoli kot predvozač Davidu Bowieju nastopiti že leta 1996. A prišlo je do spora med omenjenima glavnima protagonistoma in zgodba o nastopu se je končala, še preden bi se res lahko začela. Tokrat odpovedi ni bilo. Pa čeprav, kot smo videli na koncertu, manjša dvorana Hale Tivoli še zdaleč ni bila polna. Tudi sicer se je marsikdo spraševal o smislu koncerta Morrisseyja v Hali Tivoli, a žal je tako, če odmislimo poletne Križanke, da za izvajalce, ki so preveliki za Kino Šiško in premajhni za Stožice, v Ljubljani/Sloveniji nimamo primernega prizorišča.
Morrisseya sem videl prvič tri leta nazaj v Gradežu v Italiji. Težko bi rekel, da se je od takrat dogodilo kaj drastičnega v njegovem nastopu. Tokrat je odigral še malo manj skladb svoje prve zasedbe kultnih The Smiths, slišali pa smo tudi šest skladb z njegove najnovejše lansko leto izdane plošče World Peace Is None of Your Business. V tem vmesnem obdobju je izdal tudi odlično sprejeto avtobiografijo in malo pred ljubljanskim nastopom tudi svoj prvi roman List of the Lost, ki pa prejeme zelo slabe kritike. Obstaja še vrsto drugih zgodbic, dogodivščin in citatov, ki jih je v tem obdobju izrekel, a na to smo bili navajeni tudi že prej. Še vedno sovraži monarhijo, še vedno je zagrizen zaščitnik pravic živali, še vedno pred koncertom spušča v eter posnetke njemu najljubših skupin, v ozadju na platnu pa so med koncertom projecirane vintage fotografije njemu ljubih zgodovinskih obdobij in glasbenikov, igralcev ter pisateljev.
O tem, da »živi za to, da trpi«**, ni bilo v vzdušju kaj dosti sledi. Le redki so bili momenti otožnosti, grenkosti in jeze na koncertu. Melanholije, depresije in preostalih odtenkov sivine se povečini ni opazilo, pa čeprav je marsikatero njegovo besedilo izrazito vse omenjeno. Ob prihodu na oder sta se Morrissey in njegov petčlanski bend pred gongom na vzhodnjaški način (oprosti, Edward Said) priklonili drug drugemu in v šusu sprožili uvodni kultni štiklc “Suedehead” s še bolj kultnega albuma Bona Drag, ki ga je Mozza izdal v začetku leta 1990. Njegov spremljevalni bend je že takoj na začetku pokazal, da ne gre samo za sestav uigranih inštrumentalnih profesionalcev, temveč da so z vsem srcem prisotni v izvedbah Morrisseyjevih skladb. Tekom celotnega koncerta, torej enaindvajsetih skladb, so držali neverjetno visok ritem, poleg tega pa so se odzivali na vsako Morrisseyjevo gesto.
Po skladbi “Suedehead” so se hiti v prvi polovici koncerta kar vrstili. Najprej aranžersko predrugačena “First of the Gang to Die”, v kateri sta do izraza prišla harmonika in trobenta ter razgiban ambient južnoameriške muzike. Tej je sledil epski “Speedway”, ki mdr. opeva tudi na začetku omenjen spor med Bowiejem in Morrisseyjem. Tekom te skladbe je prišlo tudi do zanimive inštrumentalne rotacije vseh članov zasedbe. Morrissey je pristal ob strani in poudarjal ritem s tamburinom, klaviaturist zasedbe Gustavo Manzur pa je v španščini odpel zadnji del skladbe. Ob istoimenski skladbi z novega albuma “World Peace Is None of Your Business” je bil obiskovalčev pogled prvič v večeru bolj kot na oder usmerjen v dve platni za hrbti članov, kjer je bilo prikazano brutalno policijsko nasilje. Morrissey je znan po izražanju svojih svetovno nazorskih stališč in svojim koncertom že od nekdaj doda nekaj politične konotacije. Drugi tak trenutek v večeru je prišel malo pred koncem koncerta med legendarno skladbo Smithsov “Meat is Murder”, ko je video projekcija prikazovala, problematizirala in opozarjala na masovni živalski holokavst.
Že od nekdaj sicer prisotni, a v zadnjem času še izrazitejši so v skladbah Mozze hispanski in orientalski vplivi (primer s koncerta sta skladbi “Istanbul” in “Kiss Me A Lot”). Južni melos je prevladoval tudi v intenzivni razpaljotki “I Will See You in Far-Off Places”, klaviaturist Gustavo Manzur pa je kar nekajkrat v roke prijel klasično kitaro in postregel z zapomnljivim soliranjem. Med preostalimi skladbami bi posebej izpostavil še njegov največji solo hit “Everyday Is Like Sunday”, na katerega se je občinstvo odzvalo burno in z Morrisseyjem prepevalo celoten čas, udarno “You have Killed Me”, bridko »I’m Throwing My Arms Around Paris«, na kateri se je s kratkim, a odličnim solo momentom na oboi izkazal njegov najtesnejši sodelavec Boz Boorer, ki naj bi bil po pričanju Mozze »born and raised in Slovenia«. Koncert je v bisu zgoraj slečeni Morrissey zaključil z zgovorno in naelektreno »The Queen Is Dead«, pri kateri mu je v ozadju na platnu statirala sama angleška kraljica s pomenljivo gesto iztegnjenega sredinca.
Morrissey tokrat za razliko od tistega koncerta izpred treh let ni bil posebno komunikativen, vendar še zdaleč ne nerazpoložen. Ritem koncerta je bil visok in zasedba nas ni nikoli zares spustila v zvočno praznino. Res je sicer, da je drugi del koncerta padel; tudi zavoljo setliste, ki ni bila tako razburljiva kot tista v prvem delu. Mnogi bi si seveda želeli tudi več skladb njegove izvorne zasedbe The Smiths, a potrebno se je zavedati, da smo bili na koncertu Mozze in ne že davno razpadlih in žal nikoli več združljivih Smithsov.
Prvi Morrissey koncert v Sloveniji lahko ocenimo kot uspešnega, čeprav kaj posebno presežnega nismo doživeli. Vsekakor pa Ljubljana potrebuje več podobnih kvalitetnih koncertov srednje velikosti za normalen koncertni razvoj. Že čakamo, kaj se obeta naslednje.
*Fotografijo je prispeval Boštjan Tacol.
** Intervju z Morrisseyjem, Mladina, 4. 9., pripravila ga je Katja Perat