Morda z zlomljenim nohtom, a ne zlomljenega duha
Dogodek: RŠ RD56
Datum in kraj: 9. maj 2025, Ljubljana
Praznovanje 56. rojstnega dne terja pompozno obeležbo – takšno z zlomljenimi nohti, roza čilenskim vinom iz Lidla za 1,99 €, zgubljenimi dežniki, doživetimi pripovedmi, presvetlimi (in premočenimi) majicami, preroškimi kartami, žvečljivimi bomboni v sumljivih papirnatih vrečkah in tobakom. Veliko tobaka. Prav takšnega cvetobera dražljajev najrazličnejših barv, oblik in okusov si je bilo obetati na 56. rojstnem dnevu Radia Študent, ki se je odvijal v prostorih AKC Metelkove. Vreme, ki je ves teden grozilo z mrakobnimi oblaki, neprijetnim rezkim vetrom in pljučnico prinašajočimi nalivi (na neromantičen način) se je za nekaj ur umaknilo toplim žarkom sonca, ki je sijalo na pestro predglasbeno dogajanje. Vseskozi se je v ozadju aktivnosti na stojnicah (vse od frizeraja do tiskanja majic) vrtela ambientalna glasba, ki je zastavila intonacijo za potek sprva izredno toplega popoldneva. Ta se je prevesil v bistveno hladnejši večer in od premraženih rok obupane študente prisilil k iskanju utekočinjenega ognja, ki je ustvaril ravno pravšnjo podlago za razgiban glasbeni program.
Ta naj bi se – po programu – vzporedno začel ob devetih hkratno v klubu Gromka, kjer so se zvrstili izvajalci Hexenbrutal, Popular Music, Zbrucz, Prince Lucija in msn gf, ter v kulturnem umetniškem društvu Channel Zero, kjer so nastopili Grunt, Alameda, Kathron in nobena. Dilema je bila velika: ali se popolnoma izročiti v roke enemu prizorišču, ali tavati od enega do drugega, ali pa se vmes (na poti do stranišča) zatakniti kar pod golim nebom, z bog-si-ga-vedi-katerim-po-vrsti cigaretom v roki. Mnoštvo odprtih možnosti je poskrbelo, da je vsakdo lahko nagovoril svoje potrebe in se zavlekel v kak temačen kot, kjer je skušal bodisi premagati svojo Lana Del Rey opitost bodisi spregovoril s sotrpini o tegobah vsakdanjega življenja, odnosa z očetom in ljubezenskih mukah, z nogami bingljal z otroških igral, ali pa kimal, se znorel ali kako drugače užil lepote glasbenega programa. Sama moram reči, da sem se odločila za semideterministični pristop ter s svojimi rednimi cigaretnimi ekspozeji tavala od dogajanja v Channel Zero in nazaj, s čimer sem močno utrujala že tako nekoliko načete živce vratarja, ki sem mu z vsakim novim prihodom vedro molila pod nos svojo rumeno zapestnico.
Glasbeno dogajanje se je v Channel Zero začelo z enourno zamudo, v kateri se je dalo pokaditi in popiti zamujeno ter se v primernem stanju odpraviti na nastop nomadskega glasbenega kolektiva Grunt iz Slovenije. Ta je z žanrskim križancem etna in rocka h gibanju spodbudil še tako otopelo telo. Uspešna združitev glasbenih pristopov zahoda in vzhoda je poskrbela za evforične glasbene kompozicije, opremljene z eteričnim vokalom pevke Metke Knap. Skupaj z njo so led glasbenega dogajanja v Channel Zero prebili tudi basist Timi Vremec, kitarist Anton Lorenzutti in bobnar Tomi Novak. Njihovim kvalitetnim glasbenim kompozicijam je skupaj z zatemnelim, nekoliko zatohlim in intimnim ambientom uspelo odlično pripraviti oder za nadaljnje glasbeno popotovanje. Na drugem bregu, v klubu Gromka, pa so glasbeno sceno otvorili popolnoma drugačni ritmi. Slovenski noisecore duo Hexenbrutal, ki ga tvorita Matej Kolmanko in Iztok Koren, je z udarnimi in bobniče sekajočimi aranžmajskimi koktejli industrial noisa, hardcora, doom in sludge metala (s potenciranim učinkom zavoljo ambientalne in begajoče razsvetljave) primerno proslavil izdajo četrtega albuma Hexenbrutal IV, ki je prav na jubilej radia izšel pri njegovi hišni založbi.
Channel Zero je na valovih razkošnih glasbenih kompozicij zasedbe Grunt priplul do naslednjega otočka večera, poljske zasedbe Alameda (prej znane kot Alameda 5), ki je na pladnju postregla z mamljivo dekonstruirano klubsko glasbo. Bobnar je z izvedeno poliritmijo opravljal božje delo ob podpiranju elektronskih trzljajev, s čimer je zasedba jasno pokazala, da jim niso tuji svetovi gqom, free jazza, krautrocka, IDM-a, batida in UK bassa. Prava plejada žanrskih primesi se je lepo zlila tudi s samim ambientom, ki je izvajalce zavil v tančico megle, skozi katero so rezale le pridušene oranžne luči. Pri sosedih v klubu Gromka pa je v nadaljevanje dogajanja povedel pražnje oblečeni in dobro razpoloženi pevec Zac Pennington teatralnega pop dua Popular Music iz Avstralije, ki ga sestavlja skupaj s komponistko Prudence Rees-Lee. Po intenzivnih zastavkih Hexenbrutal je duo pomiril razrvanega duha z nekoliko milejšimi frekvencami analogne elektronike, godalnih aranžmajev in na splošno hauntoloških pop zvočnih struktur, ki niso izzvale sekvenčnega kimanja (in posledičnih bolečin v vratu), temveč nežno zibanje v bokih.
Nazaj v Channel Zero (in upam da vam ni od preskakovanja iz enega kraja na drugega slabo, sicer se lahko ustavimo na cigaretu in požirku piva), se je dogajanje nadaljevalo s slovensko DJ-ko Kathron, ki je žanrske usmeritve prizorišča preusmerila v čisti tehno, obogaten z vabljivimi melodijami, ki so uspešno kontrirale grobim tehno ritmom, ter v pogon poslale vsako 365 party girl. Klub Gromka je bil kos divjosti Kathron z mariborsko štiričlansko screamo zasedbo Zbrucz, ki jo sestavljajo vokalist Alex Češek, kitarist Denys Hornosum, basist Kristijan Matjašič in bobnar Urban Saletinger. Pevec Alex je s svojim rjovečim glasom lepo dopolnjeval rezkost činel, da je bil učinek še udarnejši pa so poskrbele tudi zaslepljujoče utripajoče luči.
Spet nazaj v Channel Zero, mimo dokončno sprovociranega vratarja, kjer je kot zadnja nastopila slovenska DJ-ka in producentka nobena, ki je prej zastavljeno temo Kathron nadaljevala v smeri presečišča industrial in hard tehna. Onkraj, v klubu Gromka, pa sta glasbeni program zaokroževali slovenski DJ-ki in producentki Prince Lucija in msn gf z mešanico žanrsko lahkotnejših elektronskih in računalniških glasbenih komponent, ki so poslušalstvo popeljale v pozno noč.
Ker je noč na tej točki že bolj jutro, je čas za še zadnji zaokrožitveni cigaret in pešpot domov po osamelih ljubljanskih ulicah. S smrdljivimi podpazduhami, v plašč zažrtim cigaretnim dimom, od vina obarvanimi ustnicami (ali od piva mastnimi brčicami), s potencialno eksplodirajočim RŠ vžigalnikom v žepu in bedastim nasmeškom na obrazu, dobro vedoč, da bo jutrišnji dan prinesel bolesten glavobol in otečena usta, hripav glas, a tudi nepozabne spomine, ki velikokrat (če ne skoraj vedno) pač pridejo v paketu s tovrstno kolateralno škodo fizičnemu telesu.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
