Mono (predskupina: Helen Money) @Kino Šiška, 23. 4. 2015

Po Russian Circles (in Helms Alee) smo se v Komuni Kina Šiške nadejali še enega post-rockovskega večera. Manjša izmed KŠ-jevih dvoran je namreč gostila legende post-rocka, japonske Mono, ki so se v Ljubljano vrnili z novim, dvojnim albumom (oz. enim delov v dveh albumih), imenovanim The Last Dawn / Rays Of Darkness, ki sicer po kritiških odzivih nadaljuje manjšo ustvarjalno krizo benda – ta traja nekje od leta 2009 in albuma Hymn to the Immortal Wind.

Na odru se je najprej pojavilo nekoliko manj znano ime solističnih nastopanj – Alison Chesley s psevdonimom Helen Money (ki je v preteklosti razen z Mono sodelovala z Russian Circles, Broken Social Scene, Bobom Mouldom (Hüsker Dü) itd.). Čelistka je v svojem polurnem nastopu postregla z mešanico skladb dronerske sodobne klasike in na drugi strani udarnih, malodane heavymetalskih riffov čez posnetke težkih, rezkih bobnov. Ta nekompromisen miks, katerega koncept nam je ostal neznan, kljub relativni zanimivosti nikakor ni deloval; bržkone tudi zaradi nenavdahnjenih udarnejših komadov, kjer je bilo čelo v svojih riffih rabljeno kot kitara.

Mono na drugi strani s podajanjem koncepta nimajo težav. Njihova epska, razpotegnjena in dolgometražna glasba temelji na dobro grajenih konceptih, ki poleg glasbenosti zajemajo tudi abstraktnejše entitete. Temu primerno se je odvijal tudi koncert. Vsak del je imel svoj namen, valovit potek nas je nesel kar sam, pozornost je ostajala v glasbi brez zavestnega pripravljanja uma k seciranju in razlaganju pričujočega. Najprej počasno razvijajoče se atmosfere, prelepe minimalistične melodije, etosa polni gongi, nato razbijajoče distorzirane katastrofe, uničujoči crescendi, katarzični vrhunci. Vse povezano pričakovano in nepričakovano – oboje ravno na pravih mestih, prvo, ko želimo zgodobvno kontinuiteto, drugo, ko želimo zanimivo inovativnost. Mono so kljub omenjeni delni izpetosti upravičevali svoj scenski status od začetka do konca – in to v svoji štiričlanski postavi, brez dodatnega mini orkestra. Iz nas so izvabili vse, kar koncept predvideva, vsaj čustva, ki spektrirajo od preprostega veselja in žalosti do kompleksnejših, nezavednih, pokopanih nekje globoko v nas. Tisti trenutki, ko smo se slednjih zavedali ali pa bili vsaj obveščeni o njihovem obstoju, so tisto, na kar tovrstna glasba cilja. In če ji uspe … Potem je to resnično Glasba, ne glede na resnično glasbeno stvarnost in mesto benda v njej. In Mono so ta večer ustvarjali Glasbo, kakršne materialno, na albumih, niso ustvarili že dolgo časa, morda celo še nikoli.