Stravaganze 6 @Cankarjev dom, 30. 3. 2017
V četrtek, 30. marca 2017, se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma odvil že šesti koncert letošnjega modrega abonmaja. Na njem je nastopil orkester Slovenske filharmonije, pod taktirko slovenskega dirigenta Simona Krečiča, solist na klavirju pa je bil Eugen Indjic. Program je bil stilno močno povezan, čeprav v bistvu vsak izmed treh izvajanih skladateljev sodi v svoje obdobje, vendarle pa vse druži poseben odnos med vsebino in obliko, kar je eno glavnih načel klasicizma.
Tako smo najprej slišali Brahmsov Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru, ko je z orkestrom kot solist nastopil pianist Eugen Indjic. Ta klavirski koncert že sam po sebi velja za enega vrhuncev klavirske literature, saj ponazarja enega najlepših spojev solističnega parta oz. koncerta s simfonijo v veličasten in enakovreden preplet klavirja z orkestrom, pri čemer je forma povsem stroga, po pravilih mojstrsko obdelana in razvita, napolnjuje pa jo skrajno subjektivna vsebina, polna najrazličnejših odtenkov. Izvedba je tako sprva spominjala na povsem pavšalno, neangažirano igro (tako solista kot orkestra), vendar se je med poslušanjem zdelo, da smo poslušalci že vzgojeni na način, kako poslušati Brahmsa. Resda ni bil to megalomanski Brahms, ob katerem se nenehno ježimo, je bil pa svež in predvsem zanimivo interpretiran – veliko bolj klasicistično kot romantično, kar je po svoje tudi lahko povsem upravičen pristop. Zdelo se je (predvsem pri solistu), da je vse zaigrano z neko distanco, ki omogoča jasen pogled na glasbo in predvsem njeno ustvarjanje. Tako ne moremo reči, da smo bili za karkoli prikrajšani, saj je že sam Brahms v resnici tako mogočen, da je (včasih mogoče) nepojasnjeno, predvsem dinamično, pretiravanje pri izvajanju povsem nepotrebno. Če potegnemo črto, je bil izjemen predvsem solist, orkester pa je bil tudi zelo dober in bi lahko bil še precej boljši, če ne bi imel na nekaterih mestih povsem banalnih težav z intonacijo, s padanjem energije in s slabšim sledenjem/spremljanjem solista. Svetovno znan pianist je navdušeni publiki odigral še dodatka, najprej Debussyjev Fireworks, potem pa še eno izmed Chopinovih del.
V začetku drugega dela smo najprej slišali delo klasicista Carla Marie von Webra – Turandot (scenska glasba) – ki je po svoje izjemno eksotična, saj vsebuje »kitajsko« temo, ki sloni na pentatoniki. Orkester je delo izvedel nekoliko manj karakterno raznoliko in prepričljivo, zato tudi samo vzdušje ni bilo tako dobro, kot bi lahko bilo. Kljub vsemu je bila izvedba brez večjih napak – ponovno je bil problem pri intonaciji pihal in nepopolnem skladju vseh skupin inštrumentov – in je prepričala (predvsem starejše) občinstvo. Tej skladbi so kot zadnje na sporedu, tematsko povezane, sledile Hindemithove Simfonične metamorfoze na teme Carla Marie von Webra. Velik poklon neoklasicista očetu nemške nacionalne opere. V primerjavi s prejšnjo skladbo je ta zazvenela veliko bolj prepričljivo, predvsem pa je dirigent iz orkestra izvabil mnogo večji dinamični razpon, agogične fleksibilnosti in igrivosti. Hkrati pa je bil vseskozi prisoten občutek nadzora nad vso »stvarjo« in zdrava objektivnost, s katero se je koncert zaključil še mogočneje.
Po celotnem koncertu smo si tako poslušalci ustvarili vtis, da se je orkester Slovenske filharmonije zmožen v veliki meri distancirati od aktualnega dogajanja in spora z vodjami ter pričarati lep večer, čemur je gotovo dodal svoje tudi dirigent (Simon Krečič), ki je bil sposoben fokusirati orkester na koncert, ki ga pripravljajo. Kljub vsemu pa se da zaznati, da vsi »orkestraši« niso stoodstotno pri stvari oz. da je prisotna ovira, ki onemogoča delovanje orkestra s polnimi močmi, na račun česar trpi v končni fazi tudi kakovost glasbe same.
