Moderne veze in njihov (precej bolj definiran) zvočni hommage

Buč Kesidi: Moderne veze
Datum izida: april 2025
Izdano pri: LAA
Producent: Milan Bjelica

V času družbenega razcveta (z)vez brez zadušljivih lastninsko pripadnih oznak, priličnih t. z. situationshipov in vsesplošnega stremenja k odmiku od inherentno nespontane določnosti ter nje rigidne strukture, sta nam Buč Kesidi postregla z jasno definirano vizijo, zrelo produkcijo in vrhunsko realiziranim konceptom.

Tretji dolgometražni izdelek benda, drugi v zasedbi zgolj Luke Racića in Zorana Zarubice ter prvi postkoronski album je hkrati tudi njun prvi, ki se ne posluša zgolj kot kompilacija atraktivnih skladb, temveč kot celosten album z izrazito identiteto.
Če je bila Euforija hipoteza, so Moderne veze že zelo stabilna teorija, ki ji z lahkoto verjamemo. Do znanstvenega oziroma glasbenega dejstva pa na žalost zaenkrat še zmanjka kanček diverzitete – predvsem na področju vokalnih in lead melodij.

Deset skladb, ki neoporečno pripadajo širši sliki, si za tematiko vzame subjektivno doživljanje romantičnih odnosov v moderni družbi. Zgodbe so dostopne, poslušalec se z naracijo zlahka poistoveti ali pa vsaj sočustvuje. Težkih prispodob in dvoumnih besednih iger pravzaprav ne najdemo. Prav ta preprostost najverjetneje tudi botruje občutku čustvene nabitosti in surove iskrenosti v besedilih.
Ta pa so ravno tako izvrstno podprta z aranžmaji. Predvsem načrtna uporaba harmonije kot sredstva za prefinjeno podajanje detajlnih odtenkov čustev, zajetih v besedah, ki jih spremljajo, je za današnjo beat-driven pop produkcijsko pokrajino sila prijeten svež veter. Kljub vključitvi kompleksnejših, namernih glasbenih elementov pa forme ostajajo preproste. Odstopanja od zgodovinsko dodobra preverjenih izmenjevanj kitic in refrenov večinoma ni – oziroma so zgradbe celo poenostavljene na zgolj najnujnejše elemente. Pogosto brez solov, instrumentalov ali mostičkov/C-delov. Tudi harmonsko, čeprav ušislišno dodobra premišljeno, so skladbe pogosto predvidljive in repetitivne. Morda pa ravno pri melodijah, tako vokalnih kot vodilnih inštrumentalnih, to ponavljanje najbolj izstopa in sčasoma postane celo rahlo utrujajoče. Ravno tu je namreč slišati tudi najmanjši napredek v primerjavi s prejšnjim albumom, čeprav močna pripovedna kvaliteta besedil to sicer rahlo omehča in zamaskira. Lahko bi seveda argumentirali, da je takšen pristop k melodijam ključen del njunega zvoka, vendar menim, da je, četudi v določenih skladbah dobro funkcionira in doda nek pankerski, celo EKV-jevski pridih, celostno na tem področju še precej prostora za kreativno raziskovanje in nadgrajevanje.

V prevladi samostojnih singlov in na splošno kratkih, a izrazito intenzivnih medijskih vsebin je dolgometražni album z enovito tematiko, konceptualni album, če želite, kar drzna, a hvale vredna poteza. Je namreč odstop od neskončnega lovljenja vedno krajših impulzov evforične pozornosti in premik nazaj proti dramaturško zastavljenemu popotovanju čez album kot neke vrste zvočni roman. To pride do izraza tudi v prehodih med pesmimi, ki na mestih popolnoma organsko, skoraj nezaznavno, prestavijo poslušalca iz ene v drugo skladbo. Svoje seveda doda tudi žanrska enotnost. Moderne veze namreč skozi celotno glasbeno popotovanje sledijo pripovedni niti enega krovnega stila. Pri Euforiji so različni žanrski vplivi še prevzemali vozniški sedež posameznih skladb, na zadnjem albumu pa se vsi elementi dokončno podredijo širši zvočni paleti modernega synth popa.

Luka Racić in Zoran Zarubica sta Moderne veze snemala dve leti, in sicer med 2022 in 2024, pod produkcijsko taktirko svojega dolgoletnega glasbenega kondukterja Milana Bjelice in ob pomoči Petarja Pupića. Od predhodnika, Euforije, je minilo kar 6 let. Pred izdajo celotne plošče sta oboževalcem postregla s tremi videospoti, in sicer za »Skupi snagu«in »Trebaš mi«kar dve leti vnaprej – marca in maja 2023 –, za »Tužne ljubavi«pa na valentinovo 2025, tik pred izdajo albuma 4. aprila 2025.
Dobrega pol leta po izdaji albuma, po močni poletni koncertni sezoni, ko se je njuno zvesto občinstvo še dodatno razširilo, dodobra naposlušalo in temeljito najokalo, sta konec oktobra na ogled ponudila še video za »Posle plakanja«.

Album odločno odpre istoimenska »Moderne veze«. EKV-jevske kitice na hitrejši »The Weeknd goes indie« podlagi nemudoma začrtajo napet podton celotne plošče. V popolnem kontrastu so refreni skorajda pretirano lahkotni glede na besedilo, ki pa že sprva nastopi odkrito, suvereno in razkrije močno čustveno prtljago. »Neću i ne umem sam«, oda frustrirani naveličanosti in neuravnovešenosti odnosa, je definitivno pogumen izbor za pričetek albuma.

Še preden dodobra sprocesiramo pravkar slišano, pa nas, navidez kar sredi drugega refrena, Buč Kesidi sila elegantno prestavita v »Posle plakanja«.
Z 00s Nu-Disco prehodom sta uspešno zajela občutek live DJ-prehoda in posledičnega dviga vzdušja. Začetna napetost se sprosti ravno dovolj, da poslušalcu spodnese metaforična tla pod nogami in prevzame njegovo celotno pozornost. Nadvse groovy mešanica synth popa in balkanskega »dubioznega« skaja v kiticah na prvo žogo v predrefrenu rahlo počepne v intenziteti, vendar se kmalu izkaže, da je to zgolj precizen nastavek za absolutni šamar, ki nam ga primaže verz »nema povratka«, s katerim se prične refren. Poleg tega refren in postrefrenska melodija sicer dobro angažirata poslušalca, vendar so reference na že slišano – pri avtorjih, kot je na primer The Weeknd – morda malce preveč direktne. Besedilo vrvohodi po tanki meji večplastnosti klubske alkoholizirane romance s težjo podnoto čustvene obteženosti notranjega sveta. »Posle plakanja« dokazuje, da lahko plesna lahkotnost, močni besedilni hooki in čustvena nabitost besedila, ki ne temelji na impulzivni privlačnosti razvrata, soobstajajo.

Tretja pesem po vrsti, »Trebaš mi«, potem povsem pravilno stopi na zavoro in dovoli poslušalcu nekaj vdihov. Odlično bi se podala v filmsko ali videoigriško ozadje, saj doprinosa zanimivih zvočnih dodelanosti, kontrastov in izrazite ritmičnosti gotovo ne gre izpodbijati. Prav ritem igra zanimivo vlogo pri podajanju emocij. Zatikajoča se repetitivnost dobro poudarja interno kljuvanje, odraženo v verzu »da te zaboravim, ali ne ide«. Kljub temu besedilo pušča željo po večji emocionalni težini, aranžma pa po bolj pompoznih backvokalih in zanimivejših melodijah.

»Tužne ljubavi«ali »MGMT sreča The Weeknd«. Rezultat: prečudovita zvočna svežina in slikovito besedilo. Skladba se mojstrsko preliva skozi atmosfere kot barve v slikah Leonida Afremova. The Weeknd je sigurno navdihnil beat, MGMT-jevske kitice, temačni predrefreni, neopravičujoče bučkesidijevski refreni in daftpunkovsko navdihnjen outro. Tako dobro izvedena kompilacija raznolikih navdihov je prava redkost. Besedilo se drži na gladini, ostaja dostopno, ampak ne za ceno sporočilnosti in vrnitve pridiha obupa z začetka plošče.

Na petem mestu se pojavi »Skupi snagu«. Uvodni kitarski riff napove nekaj sila obetavnega, toda skladba na žalost takoj zatem počepne zapade v nekaj pretežno že slišanega. Celotno vzdušje je v identitetni krizi. Zgodi se preveč, ampak premalo razločno. Preden si poslušalec uspešno osmisli vse hektično nanizane spremembe v zvočni podobi, se vse skupaj že zaključi. Zdi se, da je poskus podpore besedila z aranžmajem na določenih mestih šel predaleč in prestopil mejo enovitosti. Kljub temu je bil namen dober in trud ne povsem zaman – predvsem v postrefrenu besedilo in glasba odlično sodelujeta pri slikovitem podajanju zgodbe, v izteku pa pridata k tkanju občutka nedokončanosti.

»Pusti da gori« se samozavestno poda v resen štadionski pop hit teritorij tipa U2 ali One Republic s klasično formo, ki ne ponuja (in tudi ne potrebuje) presenečenj. Aranžma je predvidljiv, stabilen, pompozen. Besedilo ostaja na tirnicah koncepta, vendar z občutnim dodatkom tipično pop feel-good nagovora. Postrefreni so edina mesta, kjer občutek štadionskih razsežnosti rahlo razvodeni. Ali je to posledica izbir pri zvočnem miksu ali manko v ambientalnih elementih aranžmaja, je težko določiti, dejstvo pa je, da to ne odtegne od občutka, da imamo pred seboj skladbo svetovnega kova.
»Curimo po asfaltu« se usede nazaj. Je groovy. Je funky. Prestopili smo prag polovice plošče. Po številkah že prej, po občutku pa na tem mestu. Smo globoko v toku, prepuščeni, kot da smo po nemalo zvočnih zavojih, ožinah, drčah in brzicah zleteli čez slap v počasno, široko reko z razgledom na bujni pragozd nad nami. Intro sicer napove nekaj drugačnega, bolj monotonega. Repetitivnost nerazgibanih vokalnih melodij na tej točki postane že rahlo utrujajoča, kar je najbolj opazno prav v dotičnem intru. Na srečo se komad odrine v eno najbolj nepozabnih glasbenih točk celotne plošče. Zanimive harmonske odločitve, živalsko surova fuzz kitara, Nile Rodgers-esque funk kitara, močen počasen groove in skladno temno, težko, depresivno besedilo ustvarjajo redko doseženo kvaliteto palete kontrastov. Konča se na vrhuncu in kot dekle na koncu videospota se tudi poslušalec po koncu za trenutek neprostovoljno zazre v daljavo.

Minuto sedemintrideset (1:37) traja naslednja »Suze u očima«. Tematsko se neposredno naveže na prejšnjo, pravkar izzvenelo pesem. Minuto sedemintrideset poslavljanja. Pripovedovalec je odločen, odločitev je sprejel. Aranžma toči zvočne solze, arpeggiator sint riše svetle kaplje na lica obširne vokalne pokrajine. Repetitiven beat z bas bobnom oziroma njega elektronskim ekvivalentom, suvajočim na vsako dobo, razbija kot srce v prsih človeka, ki posega po spremembi, kitarska melodija pa dodaja dramatično, skoraj filmsko kvaliteto melanholije in preplavljanja občutkov, ki upočasnjujejo občutek minevanja časa.

»I dalje ti nedostaje« na devetem mestu nastopi skoraj parodično z ogromnim 80s glam kitarskim slidom, ki pa na žalost ponovno napove nekaj povsem drugačnega, kot je svetla kitica, podstavljena z akustično kitaro, v katero se prelevi oziroma, bolje rečeno, preseka. Ta sprememba najprej še deluje kot dokaj znano glasbeno sredstvo, vendar se intenziteta uvoda ne vrne v razvezani/sproščeni obliki. Refren namreč zopet vzpostavi temnejšo, polnejšo inštrumentacijo, a na začetku brez ritmičnega elementa. Ta odločitev konceptualno podpira naslovni in refrenski sentiment manjkanja – »I dalje ti nedostaje, a nikad nije bilo fer«, toda skoraj enak ritmični vzorec bobna iz kitice v drugi polovici napetost zgolj poveča, nikoli pa je skladba ne razveže. Stalno menjavanje vzdušij med kiticami in refreni ter upadanje in izpadanje ritma znotraj njih sicer odlično služi konceptu doživljajske dvostranskosti razhoda – in prav tako kot je intenzivna sama skladba, je nenaden in sunkovit tudi zaključek. Konceptualno spoštovanja vredno dodelana skladba, ki pa pri meni ne vzbuja želje po ponovnem poslušanju.

Za zaključek na lahkotnejši, zvočno igrivejši noti pa je tu »Ako je ovo kraj«. Ska beat in narezani raznozvočni sint elementi v kiticah dajejo močan vtis glasbenih spremljav iger starejših »8-bitnih« videoigričarskih konzol. Refreni so morda premajhen odmik od atmosfere in melodij v kiticah, medtem ko je v popolnem kontrastu začetek druge kitice, ki se zvočno preveč odstavi od preostanka aranžmaja. Besedilo prav tako ne dosega zares nivoja predhodnikov, pogrešim slikovitost in emocionalno težino. Kitice in refreni sicer jasno odražajo končevanje v teku, četudi je omembe vreden bolj kot ne le naslovni verz. Ni jasno, ali je namen skladbe zaključiti in izpeti album kot glasbeni izdelek ali širšo zgodbo koncepta albuma. Outro pesmi pa vendarle doseže namen in ponudi razvez, iztek in občutek zaključenosti.

Dejstvo, da album Moderne veze poleg razvedrilne vrednosti poslušalcu nudi tudi možnost analiziranja, interpretacije ter osmišljanja artističnih odločitev v jasnem kontekstu širše tematike vse do najmanjših detajlov, da besedila in aranžmaji sodelujejo, namesto zgolj soobstajajo, in da funkcionira tudi kot širše dostopen, komercialen pop izdelek, ga po mojem skromnem mnenju z lahkoto pozicionira med boljše dolgometražne izdelke balkanske regije v zadnjem času.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik