11. 11. 2016 / Glasba

Mladi mladim @Klub Cankarjevega doma, 26. 10. 2016

Koncert, ki je veliko obetal in navdušil. Tako bi se lahko glasil podnaslov dvodelnega koncerta, ki se je odvil v sredo, 26. oktobra 2016, v Klubu Cankarjevega doma.

 

V prvem delu sta nastopila violinist Rok Zaletel Černoš in pianist Danijel Brecelj. Zaigrala sta Violinsko sonato v A-duru J. Brahmsa, sonati pa je sledila še Paganiniana N. Milsteina za violino solo. Igra obeh glasbenikov je bila zelo dobra, predvsem pa je izstopalo njuno tehnično obvladovanje inštrumentov. Kljub njuni mladosti se je pokazala zrelost v igranju, saj sta odigrala muzikalno težko sonato tonsko zelo dobro in prepričljivo. Pri violinistu velja pohvaliti njegove izjemne menjave loka, kjer se je vseskozi ohranjala intenzivnost zvoka, pri pianistu pa njegovo pozornost na harmonično strukturo skladbe. Mogoče je ravno slednje povzročilo nekoliko neskladja med »fraziranjem« in interpretacijo nasploh, kar se je poznalo predvsem v zaključkih fraz in stavkov. Prav tako se je tudi vseskozi zdelo, da je v igranju prisotna smer, ki ni našla svojega cilja oziroma viška. Povsem relativna, vendar pomembna opazka, je bila tudi ta, da s(m)o nekateri poslušalci pogrešali bolj homogeno zvočno podobo, ki bi se jo dalo rešiti z bolj odprtim klavirjem, ker bi to pianistu omogočilo svobodnejši ton in zven predvsem v delih, kjer ima klavir vodilno melodijo ali vsaj pomembnejšo vlogo od violine. Vendar so to zgolj malenkosti, ki celotni izvedbi niso odvzele pohvale, ki si jo vsekakor oba glasbenika zaslužita. Naporni sonati je sledila še tehnično zelo zahtevna Paganiniana za violino, s katero je Rok dodatno navdušil občinstvo. Sama izvedba je bila dobra, saj skladba, kot že rečeno, zahteva predvsem dobro kondicijo in tehnično znanje, zato se je nesmiselno spuščati v določena »nenamerna pohitevanja« in samo muzikalnost. Vse pomanjkljivosti so bile bolj kot ne posledica utrujenosti. Kljub temu pa je Paganiniana izzvenela briljantno in bila vredna vsakega aplavza.

 

Dobremu prvemu delu je sledil še boljši oziroma kar odličen drugi del z Urbanom Marinkom na violončelu, ki je en dan pred recitalom osvojil 3. nagrado na mednarodnem tekmovanju Antonio Janigro v Zagrebu, in Stefanom Pajanovićem na klavirju. Tudi njun program se je pričel s sonato, in sicer D. Šostakovičevo za violončelo in klavir v d-molu. Delo, ki zahteva izjemno zrelost in razumevanje, ne le glasbe same, temveč tudi zgodovinskih razmer. Obvladanje obojega se je pokazalo v izvedbi, saj je lahko sleherni slušatelj dojel oziroma prejel (glasbeno) sporočilo. Izvedba je bila tako dobra predvsem iz razloga, da je bilo tu vse podrejeno zvočni podobi oziroma zvenu in zavedanju vsake note posebej, ki pa tvorijo neko širšo, jasno sliko same kompozicije. Ni šlo več za vprašanje tehnike in interpretacije, temveč »zvena in pomena«, če si izposodimo sintagmo pesnika Borisa A. Novaka. Zato lahko »negativno« kritiziramo samo delčke, kjer je prišlo do ne povsem nadzorovanega tona, tempa ali česa drugega, kar je bilo posledica trenutnega padca koncentracije, in je poslušalce zmotilo. Sonati je sledila kompozicija K. Davidova Pri fontani, ki je v primerjavi s prvo skladbo delovala precej »potujitveno«, saj je bila po svojem značaju zelo lahkotna in preprosta ter ni zahtevala »filozofiranja«. Temu pa je sledil še povsem vesel in radoživ dodatek: Liebesfreud skladatelja F. Kreislerja. Celoten program je navdušil občinstvo, ki je še dolgo ploskalo obema nastopajočima.

 

Glasbena mladina ljubljanska je znova poskrbela za to, da mladi glasbeniki, ki se šele uveljavljajo, stopijo pred publiko in dokažejo, da je skrajni čas, da stopijo na večje in pomembnejše odre, kjer bodo lahko s svojo glasbo navduševali še veliko večje množice.

rok_zaletel_cernos_1