Mike Cooper – Fratello Mare
Transcendentalni starosta Mike Cooper je letos z novim albumom zopet odkrival skrivnostne moči in noči tropskih dežel. Ta nosi naslov Fratello Mare in svoje ime verjetno povzema po malo manj znanem romanu Sergia Bombarena, ki opisuje pisateljeva potovanja po svetu ter iskanja miru. Je še en v vrsti Cooperjevih odštekanih glasbenih eksperimentov z drsno kitaro, bolj natančno skoraj sto let starim primerkom resonatorske kitare, ukulelejem ter terenskimi posnetki potovanj iz raznih rajskih predelov Zemlje (jugovzhodna Azija, Karibsko otočje).
Cooperjeve glasbene korenine segajo v akustični folk, prepleten z vplivi bluegrassa in bluesa. To obdobje karakterizira leta 1970 izdana plata Trout Steel, na kateri se poleg klasičnih folkovskih elementov pojavi še saksofon in piš vetra prostega jazza, ki je v dotičnem letu doživljal renesanso. Coltrane in njegova klapa so namreč v tistih letih ustvarili tako imenovani astralni jazz, ki je Cooperja navduševal in bil tudi eden ključnih dejavnikov pri izpolnjevanju (in iskanju) njegovega zvoka.
Cooper sam nikoli ni bil glavni lik na sceni, vendar je kljub temu, morda zaradi svojih umetniško individualnih tendenc, nase priklical kar nekaj pozornosti. Med drugim naj bi zavrnil Rolling Stonese, ko so ga povabili v bend.
Že od nekdaj je tako eden tistih samotarskih umetnikov, ki iščejo svoj mali kaos, kjer se počutijo domače. Ta pa se ponavadi nahaja nekje daleč stran od domačega. Je subjektov idealiziran svet, ki mu služi kot navdih. Tega je Cooper našel v tropih, bolj natančno Karibskemu otočju, jugovzhodni Aziji ter Havajih in s časom tako izdelal svoj sprijen eksotičen eksperimentalen zvok, ki ga malodane opisuje zadnje desetletje. Tega lahko zaslišimo tudi na izdaji Fratello Mare, ki so jo izdali pri založbi ambientalnih ter eksperimentalnih muzik Room40.
Fratello nadaljuje ravno tam, kjer se je zaključil njegov prejšnji album White Shadows in The South Seas. Mimogrede, omenjenega bi lahko šteli kot predprejšnjega, saj sta lansko leto Cooper in Steve Gunn (redni kolaborator s Kurtom Vilom) posnela precej zanimivo improfolk kolaboracijo.
Če je WSiTSS na določenih točkah še držal kakšno običajno strukturo ter harmonijo, se ta urejenost porazgubi na Fratello Mare. Mnogo več je ritmične svobode ter atonalnih akordov, ki pa žal pogosto delujeta slabo izrabljena. Cooper deluje tokrat malce nesigurno, kot da bi ga ta kaotizacija navdihov malce prenaglila. Ustvari pa vseeno nek zanimiv samosvoj sprevržen svet, ki ponudi nekaj kar zanimivih fonij. Ena takšnih je malce bolj melodična in vibrantna naslovna skladba, zanimiv pa je tudi epilog »Complicated Sky«. Tudi »Summer Without Waves« zelo posrečeno oglasbi tisto brutalno vročino, ki jo lahko zaslišimo skoraj že v imenu. Imena skladb so sicer ena boljših entitet plate. Čudno kot se to sliši, nam tako podajo neko malce bolj logično podlago k razumevanju albuma. Zanimivo je, da je Cooper vse te z reverbom in efekti oplemenitene instrumentalne improvizacije, vzorce in terenske posnetke skolažiral šele po vrnitvi domov. Lahko bi si tako interpretirali Fratello Mare kot nekakšne impresionistične razglednice z njegovih potovanj. Cooperjeva idealizacija oz. deidealizacija raja. Podobno je počel tudi Caretaker, če se spomnimo, le v malce drugačnem in večjem slogu.
V vsej svoji sanjavi vznesenosti Mike neumorno vztraja (verjetno se ne trudi prav dosti) nekje tam, kjer bi lahko posnel zelo zadovoljivo eksperimentalno izdajo, pa ga včasih malce zanese ter iz zanimive izkušnje naredi skrajno monotono. To je morda tudi ena izmed idej albuma, a ta vseeno ne zdrži te morebitne rdeče niti, izpade šibak v izražanju konteksta. Po drugi strani pa si lahko plato zamislimo kot kratek potop v Cooperjev rajski svet, kjer nam prek 11 skladb pripoveduje o svojih nedvomno malce čudaških rajsko obarvanih izkustvih.
Mike Cooper – Summer Without Waves:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=4N39ODoK6Qg[/embedyt]
