MENT Ljubljana, 2. dan @Kino Šiška, Metelkova, Stara Mestna elektrarna, 4. 2. 2016
KONFERENCE
POSLUŠALNICA, 12:15 @Komuna, Kino Šiška
vodi: Jernej Sobočan (Val 202 / glasbenik, SI)
govorci: Si Hawkins (novinar, UK), Mariusz Herma (beehype, PL), Barbora Šubrtová (United Islands of Prague, CZ), Leo Vidmar (Potlista, HR)
Letošnja poslušalska seansa se je odvila v spodnjem prostoru Kina Šiška, kjer je voditelj z radia Val 202 Jernej Sobočan gostil četverico mednarodno uveljavljenih glasbenih strokovnjakov, med katerimi so se znašli Si Hawkins, britanski publicist, Mariusz Herma, član na Poljskem bazirane in v širjave sveta usmerjene spletne strani Beehype, Barbora Šubrtova, ena izmed organizatorjev češkega festival United Islands Of Prague in Leo Vidmar, vodja hrvaškega portala Potlista. Skupaj z njimi smo poslušali šest komadov zasedb, ki so letos nastopile na Mentu in nato spremljali njihove komentarje. Ti so bili pri nekaterih nekako publicistično plehki, pri drugih odkrito površinski in pri tretjih pravzaprav slabo artikulirani; tisti, katerim je angleščina materni jezik, namreč v tovrstnih situacijah na žalost večinoma delujejo veliko bolj zbrani, medtem ko se ostali, tudi če imajo v resnici veliko več povedati, nekako lahko hitro zatečejo v ozadje. Ta neizogibna problematika, ki je posledica sicer vsekakor zaželjene narodnostne diverzitete, se je na žalost pojavljala skozi celoten konferenčni del in mestoma oteževala komunikacijo in razpon povedanega ter vse skupaj sploh v tem primeru še toliko lažje ohranjala na nehvaležno poljudnem nivoju, daleč od kakršnekoli poglobljene, konstruktivne kritike. A morda je tu bolj kot izvedbo dotične ideje smotrno prevprašati idejo samo; v vsakem primeru se že zaradi časovne omejenosti in odsotnosti poglobljenega širšega konteksta zdi, da bi lahko na ta način le stežka prišli do utemeljenih kritičnih zaključkov ali pa se jim vsaj znatno približali, a v danem primeru se je hitro izkazalo, da to niti ni bil namen. Že sam izbor teh strokovnjakov, ki do neke mere razlaga tudi njihove odgovore, je bil verjetno zastavljen tako, da so bendi izvedeli, če bi njihov komad lahko deloval v festivalskem ali radijskem kontekstu. Izbrani ocenjevalci bi se delno morda lahko smatrali tudi za glasbene kritike, a v svojih odgovorih so torej prej izhajali iz nekakšne marketinške radiocentrične pozicije in tako denimo za določene komade pavšalno oznanili, da jim nekaj manjka – do radiofonične celote? M. Mihevc
———————————————————————————
»MUSIC EXPORT OFFICE« V AKCIJI, 12:30 @M Hotel
vodi: Virgo Sillamaa (Music Estonia, EE)
govorci: Michał Hajduk (AMI, PL), Riku Salomaa (Music Finland, FI), Hannes Tschürtz (Ink Music, AT)
Pogovor na prvi popoldanski konferenci je tekel o t.i. “Music Export Office” združbah, o katerih so se razgovorili gosti s Poljske, Finske ter iz Avstrije. Vsak od govorcev je predstavil kratko zgodovino ter trenutno stanje glasbene industrije v svoji državi. Od samega začetka je postalo jasno, da bo na konferenci prevladoval marketinški vokabular in da bo na tapeti zgolj poslovni aspekt glasbenega sveta. Tako smo izvedeli, da sta v Avstriji v 90., po izredno uspešni eri AustroPopa v 80., glasbena mreža ter znanje skrivnostno izginila, akterji pa so se tako znašli bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Sčasoma sta se tako razvila avstrijski glasbeni fond, ki je delno javno financiran, ter glasbeno-informacijski center, ki skrbi za kulturne aspekte. Music Export Office v Avstriji se umešča v glasbeno krajino poleg omenjenih združb, saj glasbeni fond lahko priskrbi finance za produkcijo, ne pa tudi distribucijo in marketing. MEO je tako nastala kot odgovor na potrebo industrije, po skupni platformi, preko katere bi avstrijska glasba pridobila na konkurenčnosti na zunanjem, mednarodnem trgu. Finska zgodba je dokaj podobna, nacionalni glasbeni trg z 900 milijoni prometa sam za sebe dobro živi, za prodor v mednarodni prostor pa so potrebovali nekaj skupnega. MEO v tem primeru skrbi za mreženje, poznavanje tujih trgov ter gojenje dolgoročnih povezav s tujimi akterji, med drugim tudi z organiziranjem večdnevnih delavnic pisanja skladb, ki so v preteklosti že omogočile preboj nekaterim piscem, ki sedaj pišejo besedila za velikane, kot sta Christina Aguilera ter Flo Rida. Poljski sogovorec pa je ob velikih poslovnih dosežkih izpadel kar malo apologetično, saj je »priznal«, da dejansko ni predstavnik MEO, ampak vladne organizacije, ob tem pa izpadel precej manj suvereno kot »tržno« usmerjena kolega. Na koncu debate so se vsi govorci strinjali, da je MENT korak v pravo smer in ob tem pohvalili ožjo ekipo MENT-a, da že več let po tujih festivalih pridno lobira za slovensko glasbeno sceno. L. Seliškar
———————————————————————————
ODMEV LETA 2015, ZVOK LETA 2016, 13:30 @Katedrala, Kino Šiška
vodi: Richard Foster (The Quietus, WORM, Smikkelbaard, NL)
govorci: Nick Hobbs (Charmenko, TR), Helen Sildna (Tallinn Music Week, EE), Scott Cohen (The Orchard, UK)
piše L. Seliškar
Pogovor v katedrali Kina Šiška se je pričel z udarnim vprašanjem po vrednostni sodbi: »Kako ocenjujete leto 2015 v glasbenem smislu?« Sodeč po odgovoru večine udeleženih je bilo leto 2015 porazno. Richard Foster je že v uvodnem nagovoru nakazal smer, da naj bi v sledečem pogovoru raztrgali preteklo leto, saj je po njegovem mnenju kvaliteta glasbenega novinarstva močno padla, pisani prispevki pa so v veliki meri postali v službi PR-a. Nick Hobbs je celotno glasbeno sceno označil z besedami »a sad state of affairs« in leto 2015 označil za povprečno in nerazburljivo. Kaj kmalu pa je debata iz ožjih glasbenih krogov zaplavala v širše in bolj pavšalna špekuliranja glede prihodnosti globalne kulture ter socialnih interakcij in že prevečkrat slišane argumente o tem, kaj glasbenik potrebuje za »uspeh«. Tako je Helen Sindla zagovarjala, da na globalnem glasbenem prizorišču prihaja do diverzifikacije, da se vzpostavlja »glasbena demokracija« ter da se s tem zmanjšuje primat anglo-ameriških izvajalcev v globalni glasbeni sferi, medtem ko ji je Scott Cohen kontriral s tem, da ekonomski podatki kažejo ravno na nasprotno; Justin Bieber, Miley Cyrus in podobni se po denarnem prometu kvečjemu oddaljujejo od večine in postajajo vedno večji. Tako se je pričelo enourno vrtenje v krogu, znotraj katerega so se govorci spraševali o razlogih za ustvarjanje glasbe, glasbi kot umetnostni formi ali zgolj mediju za dosego svetovne slave, omenjeni so bili festivali in kako nišni izdelki, npr. domača piva iz malih pivovarn, dodajajo vrednost festivalom in hkrati zmanjšujejo vrednost sami glasbi, ter nekaj poskusov ujetja zeitgeista. Še največji vtis je pustilo vprašanje, ki so ga posredno plasirali v razmislek: »Ali bi se morali nehati oklepati preteklosti in pustiti informacijskim tehnologijam, da nas odpeljejo v neznano?« V pogovoru, ki bi bil bolj smotrn ob pivu ali celo džojntu (kot je izpostavil Cohen) in ki ni podal nobenih artikuliranih odgovorov, pa je smer vseeno bila nakazana. Leto 2015 je namreč bilo označeno tudi kot »leto sprejetja«, torej leto, v katerem je masovna populacija že povsem integrirala sodobne tehnologije, kot so socialna omrežja ter ponudnike pretočnih storitev.
piše M. Mihevc
Konferenca z morda najširše zastavljenim naslovom, ki je najočitneje obetala nekaj muzikološke analitičnosti in primerjavo lanskih glasbenih trendov z letošnjimi pričakovanji, je pravzaprav zelo hitro iztirila in se sprevrgla v dokaj razpuščen in le posredno osredotočen pogovor o vplivu interneta na glasbeni posel, spreminjajočem se stanju festivalov ter na koncu celo o virtualni resničnosti. Voditelj Richard Foster, ki sicer med drugim piše tudi za cenjeno spletno revijo The Quietus, je le stežka kontroliral polarizirajočo debato, ki sta jo Nick Hobbs, organizator turškega festivala Charmenko, z morda nekoliko zastarelo in idealizirano sliko glasbene krajine ter Scott Cohen, soustanovitelj največje spletne platforme za digitalno distribucijo, s svojo futuristično vizijo pravzaprav usmerila v razpravo glede pristnega izkustva v digitalnem svetu, problematizirala nove modele glasbenega posla ter s svojo izrazito diskrepanco lepo ilustrirala navidez diametralno nasprotne smeri, h katerim ta danes stremi. Med njima je cel čas sedela še Helen Sildna, organizatorka estonskega showcase festivala, ki je znotraj debate na nek način predstavljala še najbolj prizemljeno stališče in na podlagi lastnih izkušenj razlagala prednosti tovrstnega festivalskega koncepta ter s tem orisala dokaj svetlo sliko, ki je po vzpostavitvi širšega konteksta ostalih dveh govorcev nekako zbledela. Hobbs, ki je pravzaprav edini bežno omenil glasbeni izraz ter poudarjal njegovo kulturno vlogo in pomembnost njegovega razvoja, je večinoma izpadel skoraj naivno ob kapitalističnih mantrah Scotta Cohena, ki je odločno zastopal tehnološki napredek in lažjo ter celovitejšo distribucijo podatkov, ki ga ta omogoča, a obenem dozdevoma ostajal pri koncepciji glasbe kot utilitarne instantne čustvene potešitve. Njegova za trenutni čas simptomatična pozicija sicer do neke mere predstavlja le izkoriščanje polnega potenciala tehnologije in vseh njenih nedvomno preštevilnih prednosti, ki jih ponuja, in morda bi ga lahko lepo povzeli, če bi rekli, da tehnologija sama po sebi ni problematična in da je ključen predvsem naš odnos do nje. A ravno njegov odnos se je tu kazal kot problematičen. Hobbs, ki bi sicer na svojem drugem, starošolskem polu lahko izpadel skoraj tehnofobičen, je v tem primeru predstavljal nujno potrebno protiutež Cohenovi ideologiji, ki se vztrajno razrašča po trenutni obče glasbeno-politični situaciji, v kateri se odlično znajde tudi karseda aktualni festival MENT. Čeprav je tovrstna oblika festivala potrebna za razvoj domače glasbe in za širjenje njene vloge v svetu in čeprav naj bi festival deloval zavoljo vzpostavljanja vezi znotraj glasbeno zapostavljenih držav in krhanja trenutnega še vedno trdno obstoječega angloameriškega glasbenega oziroma celo kulturnega monopola, se je zlasti po konferencah sodeč zdelo, da je fokus daleč od same glasbe.
Težko bi rekli, kaj točno je problem in kaj točno je rešitev; morda je na tovrstnih konferencah naivno pričakovati kaj drugega kot na poslovno plat osredotočene debate in je zanemarjanje pomembnosti te plati le nekakšno hinavsko idealiziranje, ki ne spada v realistično vizijo sveta. A ne zdi se prav, da s pozicijo glasbe v svetu upravljajo ljudje, ob katerih smo lahko hitro pozabili na pogovore o robnih glasbenih praksah in razvoju glasbe, ki bi jih po naslovu dane konference sodeč sicer lahko pričakovali in namesto tega naleteli na navidezno odsotnost razumevanja bistva glasbe, nekakšnega čustvenega izraza in kulturne in umetniške plati ter njene pomembnosti v širšem kontekstu razvoja človeštva, kar se zdi tragično sprevrženo.
S sproščeno debato, katere brezsmernost so omenili in karikirali tudi govorci sami, so morda na nek način orisali še toliko pristnejšo sliko, ki bi verjetno v vsakem primeru veliko več povedala posredno kot neposredno. Tako smo bili pravzaprav priča neobremenjenemu pogovoru, ki je prej kot nekakšen relevanten vir informacij in aktualnih dogajanj služil kot slika trenutne situacije glasbenega posla ter izkaz trenutnih stališč njegovih relevantnih akterjev. A ob tej posredno naslikani sliki se lahko globoko zamislimo. Če bi se konference udeležili brez kakršnegakoli konteksta in če po nekakšnem spletu okoliščin sploh ne bi vedeli, kaj je glasba, bi namreč le stežka razbrali, da gre za nekaj s kakršnokoli vsebino, čustveno vrednostjo in kulturno težo, temveč prej za surovino. V vsakem primeru pa bi lahko razbrali, da je ta nedvomno v velikih težavah.
———————————————————————————
DRUŽBENI MEDIJI IN GLASBA, 14:00 @M Hotel 2
vodi: Andrew Apanov (Dotted Music, US)
V M Hotelu se je ob 14. uri odvilo predavanje z naslovom družbeni mediji in glasba. Četudi bi se to dalo razumeti kot poskus analize umestitve socialnih omrežij v glasbeni svet in obratno, pa smo bili priča 45-minutnem kurzu monetizacije socialnih omrežij. Sprehodili smo se po strategijah za uporabo Facebooka, Twitterja, SoundClouda, Patreona in podobnih, vendar pa v nasprotju z napovednikom, ki je obljubljal, da bomo “po koncu predstavitve točno vedeli, kam vložiti svoj čas in energijo”, nismo izvedeli ničesar novega. Poudarjeno je bilo, naj se ne vržemo v vsa omrežja naenkrat, ampak naj raje enega po enega zgradimo do spodobnega nivoja, naj na Facebook dajemo redkejše, vendar večje objave, Twitter naj bo za hitre misli, Snapchat pa nemara celo za ekskluzivno pošiljanje surovega, neobdelanega materiala svojim najzvestejšim oboževalcem. Potencialno prijetno za »kreativni« oddih po kosilu, vendar pa zelo neprepričljivo. Kako lahko namreč verjamemo nekomu, ki trdi, da se je povsem angažiral v različne aspekte marketinga, hkrati pa nam predava s pomočjo ene slabših Powerpoint prezentacij, kar si jih lahko zamislimo? L. Seliškar
———————————————————————————
NOVO ŽIVLJENJE NEODVISNIH ZALOŽB, 15:00 @M Hotel
vodi: Chris Eckman (Glitterbeat Records, SI/US)
govorci: Tony Duckworth ([PIAS] Poland and Eastern Europe, PL), Andy Bibey (One Little Indian Records, UK), Dace Volfa (I Love You Records, LV), Miran Rusjan (Moonlee Records, SI)
V digitalni dobi, ki glasbenikom med drugim omogoča tudi, da svoje stvaritve sami objavljajo na internet, se zdi na mestu prevprašati vlogo glasbenih založb, ki pa v zadnjem času pravzaprav cvetijo. Tako je konferenca s četverico vodij neodvisnih založb želela prikazati trenutno stanje glasbenih založb in opredeliti, kako se te soočajo z digitalno dobo. Pogovor je usmerjal vodja britanske založbe Glitterbeat Chris Eckman, ki je soočen s tako raznolikim naborom posameznikov oziroma njihovih založb zopet stežka iskal rdečo nit. Med njegovimi sogovorniki so se namreč znašli Tony Duckworth, zastopnik na Poljskem baziranega marketinškega in promocijskega servisa PIAS, ki v sodelovanju s številnimi večjimi založbami omogoča digitalno distribucijo glasbe v vzhodni Evropi, Andy Bibey z britanske založbe One Little Indian, Dace Volfa, zastopnica latvijske založbe I Love You Records ter Miran Rusjan z »domače« založbe Moonlee Records. Vsak izmed naštetih ljudi, vključno z voditeljem, k založništvu pristopajo s samosvojo agendo in se med seboj konkretno razlikujejo že po razsežnostih dela, ki se nato odraža tudi v splošnem pristopu k založništvu. Eckman je vse skupaj želel kontekstualizirati z dokaj splošnimi vprašanji, ki so nakazovala razlike med posameznimi pristopi in posledično smo bili večinoma priča dokaj razpuščenemu naboru iz osebnih izkušenj z založništvom izhajajočih trditev, ki niti niso ustvarile tako zanesljive splošne slike trenutne založniške krajine, a toliko bolje prikazale raznolike načine dela in pristope, s katerimi se kljub globalizaciji še vedno odzivajo na vsak svojo neposredno geopolitično situacijo in tako denimo ponekod izdajajo le na vinilu, medtem ko drugje še vedno prevladujejo CD-ji. Dotaknili so se tudi posledic digitizacije, kot je piratstvo, ki so ga v številnih državah že popolnoma izkoreninili pretočni servisi, kot so Deezer, Spotify in iTunes. Tako so denimo predstavniki poljske digitalne distribucije povedali, da jih piratstvo ne skrbi preveč, saj ljudje večinoma uporabljajo brezplačne pretočne servise, ki se jim na koncu še vedno obrestujejo, čeprav veliko bolj založbam kot samim glasbenikom.
Eden izmed splošnih zaključkov, do katerega so prispeli, je bil, da se umetnikom splača biti na založbi predvsem zaradi medijske pokrivanosti oziroma promocije, ki jim ga založba omogoča. Čeprav je to vsekakor res, je bilo zopet večinoma govora o striktno poslovni plati in morda edino od tega nekoliko ločeno vprašanje glede skozi založbo ustvarjenega konteksta oziroma založnika kot kuratorja ter neke morebitne identitete založbe je bilo hitro odpravljeno. Tako se je najočitneje pokazalo, da tu ne gre za predstavnike na nekem kontekstu baziranih založb, temveč za založnike z veliko bolj razvejanim in raznolikim izborom, ki prej pokrivajo specifično geografsko kot žanrsko regijo. Obenem pa je postalo jasno tudi, da gre tu za pretežno k poslu orientirane posameznike, ki so vsaj znotraj dotičnega pogovora samo glasbo postavili na stranski tir. Konference so tako ponudile nekakšno demistifikacijo glasbenega sveta, v katerem po slišanih pogovorih sodeč očitno preživijo tisti, ki se najbolj strateško ukvarjajo z distribucijo, medijsko izpostavljenostjo in mreženjem, kar smo po svoje vsi vedeli že prej, a si morda le naivno zatiskali oči in si govorili, da je najpomembnejša glasba sama. Težko je reči, kje se tu farsa začne in kje konča, a zdi se, da moramo vsi skupaj dodobra premisliti prioritete. M. Mihevc
———————————————————————————
POGOVOR: HELEN SILDNA, TALLINN MUSIC WEEK, 16:00 @Katedrala, Kino Šiška
Ob 16. uri je oder Katedrale zasedla Helen Sildna, vodja festivala Tallinn Music Week, ki že od leta 2009 privablja investitorje, lobira za politike kreativnih industrij, razvija lokalno turistično infrastrukturo ter postavlja platformo za estonske glasbenike. Vrstni red naštetih dosežkov v tem primeru ni naključen, je namreč urejen po pomembnosti oz. vsaj takšen je bil občutek ob poslušanju prezentacije. Bolj kot zgodba o uspešnem zagonu glasbene industrije v Estoniji (kar sicer TMW je) je bila predstavitev nadaljevanje pogovora »Odmev leta 2015, zvok leta 2016«. Kazanje lepih simulacij in animacij, govor o diverzifikaciji in glasbeni demokraciji, priložnosti za investitorje, pomen nišnih izdelkov in podjetij, mikro pivovarne, turistične priložnosti … Lepo predstavljeno in očitno pozitivno za Tallinn in Estonijo (Sildna je bila lani namreč razglašena za estonsko državljanko leta zaradi podpore civilni iniciativi za tolerantnejšo družbo), vendar je na koncu na žalost v zraku ostalo vprašanje: “Kaj pa glasba?” L. Seliškar
———————————————————————————
KAKO SE ZNAJTI V DIGITALNEM, 17:00 @M Hotel
vodi: Scott Cohen (The Orchard, UK)
govorci: Simon Wheeler (Beggars Group, UK), András Bozán Bodrogi (Google Ground Budapest, HU), Dartsya Tarkovska (Soundbuzz, UA)
Na konferenci o poziciji glasbe v aktualni digitalni krajini je bilo zopet govora predvsem o pretočnih servisih, piratstvu in ogromnih količinah podatkov, ki jih lahko dobimo preko interneta. Vodil ga je Scott Cohen, soustanovitelj največje spletne platforme za digitalno distribucijo The Orchard, ki je spet vztrajno poudarjal vlogo in potencial informacijske tehnologije, zopet predvsem iz kapitalističnega vidika, torej kako z glasbo zaslužiti v digitalnem svetu. Čeprav so ta vprašanja vsekakor na mestu, se tudi tokrat ni zdelo, da je prioriteta v zaslužku glasbenikov, temveč predvsem distributorjev samih. Njegovi sogovorniki so bili Simon Wheeler, predstavnik ene največjih neodvisnih združb založb Beggars Group, ki vključuje založbe 4AD, Rough Trade, XL, Matador in Young Turks, Andras Bozan Bodrogi, predstavnik programa Google Ground Budapest, ki mladim ustvarjalcem s pomočjo Googlove finančne pomoči omogoča soočanje z informacijsko tehnologijo ter Dartsya Tarkovska z ukrajinskega spletnega portala Soundbuzz. Skupaj so ugotavljali diverziteto, ki kljub globalizaciji še vedno obstaja tudi kar se tiče spletnih opcij in potrošniških navad ljudi. Cohen je bil denimo šokiran, ko je izvedel, da so v Ukrajini šele lani dobili 3G povezavo in morda za trenutek podvomil v monetarni potencial tehnologije ter se takoj za tem lotil vprašanja obdelave gromozanske mase podatkov, ki jih s strani spletnih uporabnikov dobimo za čim jasnejše profiliranje potreb in želj posameznikov ter s tem lažje kontroliramo ciljno publiko. Čeprav se tovrstni prijemi seveda že zdaj uporabljajo pri izgradnji denimo Facebookovih oglasov in lahko tovrstno profiliranje razumemo tudi kot le način, da ljudi čim hitreje in čim bolj zanesljivo izpostavimo informacijam, ki bi jih morda lahko zanimale, je že samo skozi Cohenov izbor besed vse skupaj dobilo izrecno kapitalističen prizven.
Na nek način je tudi pristno uživanje v nekem glasbenem izrazu in glasbena eksploracija robnih zvočnih praks oblika konzumiranja in morda je tovrsten prezir do kapitalistične mentalitete le nakakšno pravičniško samopoveličevanje. Morda pa je smer, ki jo je odražal konferenčni del zares zaskrbljujoča, saj navidez popolnoma zanemarja glasbo samo, ki bi vedno morala biti v ospredju. Dotična konferenca se je tako zaključila s tragikomično floskulnimi nasveti tipa ‘bodite to kar ste’, ‘bodite zanimiv in edinstven karakter’ ter ‘imejte skupino ljudi, ki vam pomagajo na poti do uspeha’, ob katerih smo se lahko le grenko nasmejali in začeli tuhtati kako najti ljudi, ki nam bodo pomagali pri izgradnji lastnega edinstvenega karakterja na katerem bomo nato lahko čim intenzivneje kapitalizirali.
———————————————————————————————————
KONCERTI
ANY OTHER (IT) / WEREFOX (SI), 20:00/21.00 @Komuna, Kino Šiška
Med čakanjem na prvi promocijski špil ob izidu novega albuma zasedbe Werefox smo v Komuni prisluhnili mlademu italijanskemu triu Any Other, ki ga vodi enaindvajsetletna frontwoman Adele Nigro. Priča smo bili avtorski godbi, ki ameriški indie rock devetdesetih navezuje na trenutno aktualno in kvalitetno linijo močnih ženskih avtoric. Simpatično. Po njih so na oder zasedli domači Werefox. Ti so v živo predstavili dele nove plošče z naslovom Das Lied der Maschinen. Odrski nastop zasedbe ni bil nikoli pod vprašajem; tudi tokrat je zasedba pripravila energičen špil, poln umazanega rocka z erotičnim nabojem. A žal zvočno zasedba, tako kot na prvencu, ostaja ujeta v limbo vprašanje, kaj želijo. Ob slišanem se je namreč težko znebiti občutka, da gre za zasedbo, ki v želji po zadovoljitvi tako alter publike kot običajne radijske publike ne zadovolji nikogar. J. P.
ANA ĆURČIN (RS) / STRAY DOGG (RS), 21:15/22:15 @Stara mestna elektrarna
Pred prihodom v Staro mestno elektrarno sem se spraševal, kako se bodo v tej razmeroma veliki hali znašli glasbeniki, ki bazirajo zvečine na bolj intimnem vzdušju. A že ob nastopu kantavtorice Ane Ćurčin je ta skrb postala odveč. Ana je s svojim močnim glasom in folk obarvanimi muzikalijami v hipu očarala publiko, ki je v hipnotično sproščenem vzdušju na veliko posedala in se pozibavala pod odrom. Dobro vzdušje se je preneslo tudi na naslednje nastopajoče, srbsko zasedbo Stray Dogg, ki je že dalj časa tudi pravi hit na svetovnem medmrežju. Zasedba je prikazala dinamičen nastop aktualne, sveže, barvite in senzibilne mešanice americane in indie rocka, ki je delovala izrazito sproščujoče in neobremenjeno. Vsekakor zasedba, o kateri bo v prihodnosti še veliko govora. J. P.
THE CANYON OBSERVER (SI), 22:30 @Klub Gromka
Domači mojstri strmenja v temačne globine so v Gromki znova dokazali, da jim trenutno v ožji okolici ni para. Težki rifi, noise in blast vložki so dodobra pretresli publiko, medtem ko so z umetno meglo in lučmi ter stroboskopi za svojimi hrbti vizualno koncert približali travmatični nočni mori, ki je ni konec, ko se uščipnemo v lice. Zelo suveren performans, ki pa ni bistveno odstopal od njihovih drugih nedavnih koncertov. L. S.
PRIDJEVI (HR), 23:15 @Menza pri Koritu
V Menzi pri Koritu so nas zagrebški Pridjevi prepričali s svojim psihedelično freak-folkovskim indie rockom s priokusom jazzovsko funkoidnih poigravanj, v katerih so se karizmatična vokalistka in odlični kitarist s presenetljivo visokim glasom skupaj z razuzdanim pianistom in ravno prav zadržanim bobnarjem spojili v skupno divjaško bizarno entiteto. Njihov zanimivo razgiban spoj tropikalnih vzdušij, lo-fi kitariziranj in neo-baročnih tripiranj je bojda prepričal tudi čikaško založbo Trouble In Mind, ki je predlani izdala njihov samonaslovljeni prvenec, s katerim so razmigali tudi festivalsko občinstvo.
MAKROHANG (HU), 23:30 @Klub Gromka
Za The Canyon Observer so oder Gromke zasedli madžarski Makrohang. Zmagovalci natečaja Talentometer so začeli precej neprepričljivo. Iz neznanih razlogov so namreč pred začetkom koncerta precej časa uglaševali inštrumente in izvajali nekaj, kar je izgledalo kot tonska vaja, ter odšli z odra po tem, ko jim je publiko uspelo že precej ogreti in vznemiriti, kar je na žalost izpadlo precej antiklimaktično in amatersko. Ob drugem prihodu na oder je bilo tako v zraku že močno čutiti pričakovanje, kaj nam bo serviral bend, ki se med drugim predstavlja tudi s heštegom #jazzformetalheads. In na nek način nas je pričakalo natanko to. Večino časa se je zdelo, da poslušamo BadBadNotGood, ki preigravajo priredbe in variacije komadov skupine Hella. Udarni prehodi in ščepec psihedelije so se prepričljivo vklapljali v zvočno sliko, ki je dajala vtis dolge improvizacije. Kljub improviziranem pridihu pa so fantje očitno zelo dobro vedeli, kaj počnejo, saj so bile skladbe izvedene natančno ter močno. V svojo glasbo se prav tako ne bojijo vključiti Hendrixovskih kitarskih riffov, ki na stratocasterju zvenijo tako, kot morajo. Po malce klavrnem začetku se je tako koncert razvil v vznemirljiv pohod po krajini trših žanrov skozi prizmo jazzovske estetike. L. S.
THE SCENES (FI), 24:00 @Gala Hala
Najbolj živahen nastop večera so vsekakor ponudili The Scenes. Njihov frontman je že od vsega začetka koncerta skakljal in se valjal po vseh mogočih kotičkih odra, pa tudi pod tem je bil redni gost. Njihova nenavadna baročna zmes indie rocka, temačnega glam vtisa in eksperimentalnejših form glasbe je bila dovolj čudaška, da publike ni pustila ravnodušne, pa čeprav smo tekom nastopa kar nekajkrat dobili vtis, da se fantje morda preveč trudijo, da je vsega preveč, da bi lahko bolje kurirali in premislili svoj nastop, ki ima dovolj ekscentrične podstati, da se mu ni treba bati zaradi morebitne spregledanosti. Včasih je namreč manj več. J. P.
LIFECUTTER (SI), 00:30 @Klub Gromka
Oder Gromke je po polnoči zavzela noise/ambientalna pošast. Z dolgim uvodom v ploščo Siclar, med katerim je bilo iz publike slišati opazke, kot so »a pa to bo mel kšn ritem…« in »a je to samo ful dolg uvod, al je to to…« je Lifecutter uspešno izpraznil prej skoraj polno dvorano. Četudi se to sliši kot huda kritika, pa je v tem primeru vse prej kot to. Tiste, ki so zmožni in pripravljeni sprejeti tudi bolj robne glasbe, brez na prvo žogo očitnih ritmičnih struktur, je namreč čakala suverena in močna pralnica. Live set, ki bi se bil zlahka zgodil v kakšnem bolj obskurnem klubu v berlinskem predmestju, je serviral dobro mero tehnoidnih ritmov, ki pa niso nikoli povsem stekli, saj se je zvočno Lifecutter gibal v polju težje definiranih, z noise estetiko obarvanih struktur. Tistim, ki jim ples ne pomeni toliko in glasbo raje uživajo v malce bolj statični in cerebralni maniri, je koncert ponudil marsikaj, tisti z bolj občutljivimi ušesi pa so svoje mesto na Metelkovi našli drugje. L. S.
BAGS (SI), 00:45 @Channel Zero
Premierni koncert zasedbe Bags, ki jo sestavljata Blaž in Šuljo, je v nabito polnem Channelu Zero ponudil sicer preprosto in mestoma predvidljivo, a učinkovito plesno eskapado, ob kateri je duo lasten nabor skupnih produkcij predstavil v z energijo občutno nabitem vzdušju. Tega so prežemali basovski in hiphopersko bitmejkerski vplivi, ki so se sproščeno spajali v nasmejano celoto in pravzaprav odlično delovali v presenetljivo dobrem ozvočenju, ki je omogočal tako udarno moč nizkih frekvenc kot izrazito jasnost visokih frekvenc. Po demonstraciji že poprej slišanih singlov in nekaj komadov s prihajajoče nove plošče lahko le napeto čakamo na njen prihod. M. M.
