Med zrelostjo in mladostjo
Dogodek: 33. Mednarodni glasbeni cikel Mladi virtuozi: Enajsti koncert
Datum in kraj: četrtek, 22. januar 2026, 19.00; Viteška dvorana, Križanke
Nastopajoči: Zala Eva Kocijančič (violina), Lara Oprešnik (klavir); David Cagnazzo (marimba, vibrafon), Ana Josimovska Cagnazzo (klavir)
Prisluhnila sem že drugemu koncertu cikla Mladi virtuozi. Tokrat so dvorano napolnili z dodatnimi sedeži, na koncertu pa je bil med drugimi tudi sam direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana ter klarinetist, Darko Brlek.
Otvorili sta ga Zala Eva Kocijančič (violina) in Lara Oprešnik (klavir), ki sta bili oziroma sta študentki Akademije za glasbo v Ljubljani ter se dodatno izpopolnjujeta na drugih vrhunskih univerzah Srednje Evrope. Gre za glasbenici, ki imata, dasiravno mladi, za sabo številna uspešna tekmovanja in koncerte. Da se razvijata v zelo zreli glasbenici, polni glasbene kondicije, jasno pokaže tudi njun nastop. Pričeli sta s Sonato za violino in klavir št. 21 v e-molu, K. 304 Wolfganga Amadeusa Mozarta – relativno slavno klasicistično delo v dveh stavkih (Allegro in Tempo di Menuetto) sta glasbenici izvedli izjemno usklajeno v fraziranju. Že na začetku smo poslušalci lahko uživali v zlitju obeh inštrumentov, kar je na nek način posebnost komorne glasbe. Na nekaterih piano mestih je bilo pri violinistki sicer zaslediti premalo loka v struni, zaradi česar je bil ton nekoliko tresoč, a sicer gost. Celotna izvedba je bila jasno klasicistična v dinamiki, kar je podpiral tudi natančen, nevseprisoten in prerazkošen vibrato.
Sledile so Tri romance za violino in klavir, op. 22 Clare Schumann, ki je skladbe tudi sama večkrat izvajala z violinistom Josephom Joachimom – temu jih je tudi posvetila. Med naborom del, ki so bila tako kot na večini koncertov pretežno ali zgolj delo samo moških skladateljev, je ta izbor poleg čudovite kompozicije kot take vredno pohvaliti tudi po tej plati. V vseh stavkih (Andante molto, Allegretto, Strastno hitro) se čuti, da je bila skladateljica pianistka, kar pomeni tehnično zahtevnejšo nalogo za klavirjem. S tem izzivom se je Oprešnik izvrstno soočila v vseh pasažah (predvsem v tretjem stavku), z občutljivostjo na violino in z dobrim značajskim kontrastom prvi skladbi, v romantični maniri. Izvedbo je Kocijančič podprla z razkošnim tonom, kjer se menjav loka praktično ni slišalo. Natančna izvedba se je kazala tudi v tankočutnosti zaključkov fraz in stavkov.
Program sta glasbenici zaokrožili z Elegično poemo, op. 12 belgijskega violinista, skladatelja in dirigenta s preloma 20. stoletja, Eugèna Ysaÿja. Tonsko polna in izjemno zgoščena skladba je bila glede na slišano pisana na kožo obema izvajalkama. Pozna romantika, ki prehaja že v veliko bolj tonalno svobodno podobo, je omogočala izkazovanje tehnične spretnosti in odprtosti v dinamiki. Morda smo poslušalci kljub virtuoznim oktavam violinistke in ostalim bravuram obeh pogrešali kanček odločnosti zavoljo večje mogočnosti. Prvi del koncerta se je zaključil z navdušenjem občinstva, vendar brez dodatka.
Drugi del je bil v znamenju tolkal, in sicer vibrafona in marimbe, po katerih je udarjal izjemno mlad David Cagnazzo (rojen 2011), učenec sedmega razreda Konservatorija za glasbo Ljubljana. Prva skladba je bila dobro znana Mesečina iz Bergamaške suite za vibrafon solo Clauda Debussyja, kjer je Cagnazzo že nakazal veliko občutljivosti in natančnosti pri izvajanju prelivajočih pasaž, upodabljajoč mesečev odsev. Sledil je robusten Ples vitezov iz baleta Romeo in Julija, op. 64 za marimbo solo Sergeja Prokofjeva (prir. Eric Sammut). Zanimiva priredba je omogočila povsem novo izkušnjo poslušanja tega dela. Deloma razbiti – sicer dolgi – toni so mestoma na marimbi zazveneli zelo lahkotno, kontrastno siceršnjemu značaju skladbe.
Pri tretji skladbi se je tolkalistu na odru za klavirjem pridružila mama in skupaj sta odigrala Piazonore za vibrafon in klavir še živečega nemškega skladatelja Alexeja Gerassimeza. V aluziji na Piazzolline tange smo se poslušalci lahko prepustili zlitju klavirja in vibrafona v mešanico zvenečih, vendar jasnih linij, igre med melodijo in ritmom. Naslednja skladba na sporedu je bila predstavnica sloga bossa nova, Chega de Saudade za vibrafon solo Antônia Carlosa Jobima (prir. Gary Burton). Lahkotna skladba, ki je vseeno zahtevala nekaj tehnične in predvsem muzikalne spretnosti, je zvenela zelo prijetno in plesno.
Kot predzadnjega smo slišali Preludij št. 1 za marimbo solo sodobnega francoskega skladatelja in tolkalista Emmanuela Séjournéja. Tokrat smo imeli priložnost slišati zven marimbe v žanrsko mešanem slogu, pri čemer skladba ni prirejena ali povzeta, temveč pisana izključno zanjo, kot naročilo za tekmovanje. Posledično je zahtevala tehnično natančnost, muzikalnost in pozornost na detajle, kar je Cagnazzu uspelo. Program je zaokrožil slavni Libertango: Variacije na marimbi, op. 35 Astorja Piazzolle (prir. Eric Sammut). Lahkotna virtuoznost nas je popeljala na argentinske ulice in v toplejše dni.
Dolg in zaokrožen, pretežno sodoben program – kar h glasbiloma sodi – je odseval mladost, pridnost in predanost mladega glasbenika. Kot pritiče začetkom kariere, je kot dodatek skorajda napovedano sledil Čmrljev let Nikolaja Rimskega-Korsakova, ki je bil izveden na ksilofonu v izjemno hitrem tempu, z igrivim fraziranjem ob spremljavi klavirja. Polna Viteška dvorana je bila nad zaključkom navdušena, saj sta se v celotnem programu pokazala jasno začrtana razvijajoča se globina in zrelost glasbenega izraza; če se anekdotično navežemo na prvo skladbo nocojšnjega koncerta in parafraziramo misel o Mozartu: »Ta fant vam bo imel še kaj za povedati«.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik
