Lodestar Trio: Bach to Folk

Oskar
Longyka

Datum izida: 23. 9. 2022
Založba: Naxos World Music
Producent: Jim Unwin

Malo poceni besedna igra in nekoliko provokativen naslov sta tokrat resnično primerna – to je vsekakor najpopolnejši povzetek albuma v treh besedah.

Trio Lodestar sestavlja v svetu skandinavske ljudske glasbe dobro poznana dvojica Erik Rydvall (nyckelharpa) in Olav Luksengård Mjelva (hardingfele), ki sta v duu, ki sta ga poimenovala preprosto po svojima priimkoma, posnela že tri zgoščenke. Te se brezkompromisno držijo iste zvočne linije, ki spaja skandinavske tradicije, na kar narekujeta že njuna inštrumenta. Nyckelharpa je značilno švedsko godalo, ki, podobno kot hurdy-gurdy, uporablja mehanizem tipk, ki pritiskajo na strune namesto prstov, kar zvoku doda značilen klik ter nekoliko počasnejši odziv, hardingfele pa je norveška različica violine, ki se od slednje razlikuje po tem, da uporablja različne uglasitve in da ima, poleg strun, po katerih se igra, še štiri ali pet resonančnih, ki zvoku dodajo značilno čarobno barvo. Te ima tudi nyckelharpa, kar botruje k značilnemu zvenu severnjaške muzike.

V triu Lodestar sta se skandinavca združila z angleškim violinistom in violistom Maxom Bailliejem, ki je prepoznaven tako v klasičnem svetu kot tudi izven njegovih okvirov, saj s svojim ustvarjanjem neumorno presega žanrske prepreke. Zasedba torej namiguje na zelo zanimiv preplet glasbenih svetov in njen prvenec nam pokaže točno to.

Polemike o slogu v zvezi z interpretacijami klasične glasbe izpred nekaj stoletij so dostikrat precej razgrete. Sam se jih sicer ne udeležujem, ampak morda bi kak purist izvedbe tria Lodestar ostro skritiziral ali jih odpisal kot irelevantne za baročno izvajalsko prakso. Meni pa se zdijo ravno nasprotno – še kako relevantne, saj staro muziko oživijo brez oziranja na slog. Če bi bili v slogovni analizi res dosledni, bi videli, da tudi njihovo ljudsko muziciranje ni docela zvesto nobenemu od skandinavskih slogov, ampak je preplet večih z nekaj primesmi tega, čemur se v našem prostoru pravi folk ali etno. Če odmislimo vse to govoričenje o slogu, je na tej plošči najbolj ključno to, da se glasbeniki s slogom ne obremenjujejo – in to v najboljšem pomenu besede – vse sloge obvladujejo in elegantno drsajo med njimi in tako ustvarijo zvočno podobo, ki je zelo sodobna.

Pri izboru starejše muzike gre večinoma za stavke iz različnih baročnih suit. Uvodna Gavotta iz tretje Angleške suite zastavi ton celega albuma – glasbeniki ji nadenejo improvizirani uvod, ki se izrazito obrača k skandinavski ljudski tradiciji in tudi Bachovo melodijo nadaljujejo v tem slogu ter jo obogatijo z improviziranimi vložki. Večina priredb baročnih skladb sledi temu vzorcu, izjema je morda le vsem poznana Air on the G String, ki je manj zaznamovana z ljudskimi prijemi. Aranžmaji sami so dokaj zvesti izvirnikom – občasno dodajo uvod ali improvizirani vložek, sicer pa uspejo ohraniti vse poglavitne značilnosti kontrapunkta, četudi so morali zaradi obsegov inštrumentov skleniti nekaj kompromisov glede razpona. Predvsem pa poudarijo ritmičnost baročnih plesov – ritmične figure, ki so v bolj konvencionalnih izvedbah manj izrazite, glasbeniki izrazijo bolj do skrajnosti. S tem, da iz ritmičnih motivov, prisotnih v skladbah, črpajo aranžmajske ideje ali spremljevalni material, so postavili ta aspekt baročne glasbe v ospredje. Zaradi tega so skoraj vse skladbe na albumu resnično plesne v pravem pomenu besede.

Druga opazna značilnost albuma je zelo resonančna zvočnost – nekaj po zaslugi resonančnih strun na tradicionalnih inštrumentih, nekaj pa doda akustika skandinavskih lesenih cerkva, saj je bil v eni izmed njih album posnet. Te imajo nezgrešljivo topel odmev, hkrati pa so inštrumenti posneti precej od blizu, tako da si lahko izvajalci privoščijo obilo tihe dinamike in hkrati v njej ohranijo polnost. Vse to se združi v album, ki je zvočno nadvse prijeten.

Nekaj originalnih kompozicij je že poznanih iz zgodnejših albumov dua Rydvall/Mjelva, na primer Hjaltaren, vendar so tu slišne v malo lahkotnejši in bolj baročno navdahnjeni različici.

Včasih je na prvi pogled zelo težko ločiti avtorske viže od baročnih. Izstopa recimo Bourée iz Tretje Bachove partite za solo violino, ki ima izrazito zibajoč ritmični vzorec – v baročni glasbi tovrstnemu zibanju rečejo inegal, v nekaterih drugih glasbenih tradicijah je to swing; gre za podobno stvar – seveda z mnogo specifičnimi različicami, vendar ju povezuje skupna ritmična ideja. Spremljevalne figure izrazito harmonizirajo v ljudski maniri in niso kontrapunktične, melodija pa je groovy kot pri kakšnem schottishu. Tako se stereotipna predstava o Bachu popolnoma skrije za tančico nekega drugega sloga, kar nas, hote ali nehote, napoti stran od slogovnega k tistemu bolj bistvenemu pri muziki.

Sklepna skladba Deliverance izstopa od ostalih z izrazito izpovednim značajem, kot da poslušalcu želi odstreti nekaj, česar v ostalih skladbah ni. Morda so s tem (nevede?) začrtali smer svojemu prihodnjemu ustvarjanju, ki se ga lahko vsekakor veselimo.

Lodestar Trio na svojem prvencu postreže z zelo neobremenjenim muziciranjem, ki mora temeljiti na intimni povezavi med člani zasedbe. Sliši se, da jih močno veže ljubezen do glasbe in sproščen pristop do njenega ustvarjanja in poustvarjanja brez predstav o tem, kaj le-ta mora biti. Zaradi tega ima ta album zame posebno vrednost. Seveda pa je tudi brez tega zelo všečno poslušanje za kak jesensko-zimski dan, četudi le kot zvočna kulisa.