Laurie Anderson: Let X = X
Laurie Anderson, vokal Steven Bernstein, trobenta Briggan Kraus, saksofon Tony Scherr, bas Kenny Wollesen, bobni Doug Weiselman, klarinet Datum ogleda: 5. junij 2023, Cankarjev dom
Laurie Anderson, priznana, divja in prodorna kreativna pionirka multimedijske umetnosti se je že tretjič ustavila v Sloveniji. Na njen 75. rojstni dan je skupaj z jazz zasedbo Sexmob v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma predstavila projekt, skoraj kosovelovsko poimenovan Let X=X. Priča smo bili nepozabnemu in večplastnemu koncertu, kjer je Andersonova s svojo eklektično glasbeno dramaturgijo in vizualnim prepletanjem ponovno ustvarila poetični univerzum in nas popeljala na nepozabno glasbeno potovanje skozi njen svet.
Malokateri avantgardni glasbeniki se uspejo prebiti na drugo mesto Billboardove lestvice in vseeno ohraniti glasbeno igrivost, sporočilnost in umetniško avtoriteto, ki jih je zavihtela na vrh. Andersonova je ena izmed izjem. Andersonova je živa legenda, ustvarjalna pionirka, široko priznana po svojih drznih in večdimenzionalnih umetniških podvigih in inovatorka glasbenih inštrumentov. Njen ekstravagantni opus obsega vizualno umetnost, kiparstvo, kompozicijo, poezijo, fotografijo, film, elektronsko izkušnjo, vokalizacijo in instrumentalne mojstrovine. Že v 70. letih prejšnjega stoletja je orala pot po newyorški glasbeno-performativni sceni, kjer se je posvečala predvsem raziskovanju povezav med glasbo, vizualno podobo, jezikom in tehnologijo. Andersonovo je leta 1981 med popularne glasbene zvezde izstrelila znamenita skladba O Superman, ki je izšla v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Sledili so albumi, kot je Mister Heartbreak, ki so jo povzdignili v sam vrh glasbene scene. Kljub temu, da so bili njeni prijemi izjemno radikalni, predvsem za čas, ko se je v klubih vrtel disko, Andersonova še danes ohranja relevantnost s svojimi multimedijskimi prijemi in vsebinsko senzibilnostjo, kar je dokazala tudi na koncertu Let X=X.
Andersonova je mojstrica glasbene dramaturgije. Zdi se, kot da je celostna zasnova koncerta dramaturško izpopolnjena od začetka do konca, saj nas z vsako skladbo povleče v svoj svet. Kombinacija njenih starih pesmi s poudarkom na albumu Big Science gradi skoraj postapokaliptično atmosfero, skozi katero slišimo njen glas. Koncert se prične z uvodno točko From the Air, ki je tudi uvodna skladba njenega debitantskega albuma Big Science, nas pozdravi in povabi, naj poletimo z njo. Z nagovorom, ki je del skladbe, že takoj zabriše meje med poslušalcem in njo. Pred skladbo O Superman nas v nagovoru Andersonova spomni na odziv Yoko Ono po zmagi Donalda Trumpa na predsedniških volitvah. Rezultat je deset sekund dolgo prvinsko kričanje občinstva v Gallusovi dvorani, ki iz gledalca potegne vso jezo, ki jo nosi s seboj v vsakodnevnem življenju. Koncert ni zasnovan kot pregled njenih najboljših skladb in niti nima kronološke linije, temveč je rdeča nit bit opusa Laurie Anderson in njen pogled na današnji svet, zato je moment skupinskega krika še tako bolj bistven za formiranje gledalčeve izkušnje.
Tako kot koncert, ima tudi vsaka skladba premišljeno konstrukcijo plasti na ravni jezikovnih figur, govora in govorne interpretacije, glasbene podlage in glasbene interpretacije pa tudi na ravni vizualnega nivoja z diaprojekcijo, ki teče v ozadju. Andersonova prepleta pripovedovanje z izpovedovanjem, vizualno z glasbenim, izmenjuje tehnološko interpretacijo eksistencialnega in eksistencialno interpretacijo tehnološkega napredka in tako izpove misel na vseh ravneh. Ena izmed plasti, na kateri stojijo skoraj vsi preostali elementi, je za Andersonovo jezik. Estetika ponavljanja, repeticije in figur, ki ustvarjajo potujitev, skupaj z zabavnimi besednimi igrami, ob katerih se hkrati nasmihamo in zamislimo, so eden ključnih dejavnikov njene umetnosti. Andersonova uporablja repetitivne elemente znotraj govora in glasbe, s čimer se pozicionira od avtoritativne pozicije edinosti, ter skozi repeticijo prevprašuje ideje in percepcije gledalca do zasnovane celote. Tako tudi najbolj eksistencialne misli prevprašuje z minimalističnim prevpraševanjem, ki razkriva plast za plastjo in transcendira meje “catchy pop enostavčnic”.
Poezija je prevedena v melodijo, natančno ubesedeno, z nerodnimi, a premišljenimi premori, skozi elektronski približek človeškega glasu. Skozi celoten koncert se Andersonova poigrava z elektronskim modificiranjem glasu z vokoderjem, ki spremeni njen glas v inštrument z občutkom »uncanny valley« (zvok, ki je nepopolno podoben človeškemu, vendar pri poslušalcu izzove nenavadne znane občutke nelagodja in gnusa).
Poetična interpretacija je daleč stran od petja, vendar skupaj z glasbeno podlago newyorške jazzovske zasedbe. Ne glede na število sivih las pa tako Andersonova kot tudi Bernstein in prijatelji z izjemno uigranostjo preskakujejo med izvirniku zvestim izvajanjem in reinterpretacijo določenih delov kompozicij.
Koncert teče od ene skladbe k drugi, skladbe pa se brezšivno pretapljajo ena v drugo, pri čemer pomaga tudi diaprojekcija. Andersonova v svojem stilu podkrepi govorjeno z animacijami in domišljenimi ohranjevalniki zaslona. Od posnetka vožnje po megleni cesti, dežnega naliva črk in renderja astronavta v vesolju, podobe na panoju zadnje stene oblikujejo svet, ki ga dodatno izkleše z glasbenim pripovedovanjem in z glasbeno podlago. Popotovanje oz. koncert vključuje spomine na njeno otroštvo, ljubezensko izpoved pokojnemu možu Louju Reedu, razmišljanje o aktualnih družbenih problemih kot tudi o napredku umetne inteligence, ki jo Andersenova v vmesnem govoru okliče za angele.
Laurie Anderson skozi koncert ustvari kolaž resničnosti in neresničnosti – svoj poetični univerzum. Z izogibanjem rimam in racionalni pripovedi uporablja ekspresionističen pristop, ki ga doseže skozi kombinacijo jazzovske spremljave zasedbe Sexmob, pripovedovanja in repeticije ter z osnovnimi tehnikami elektronske glasbe. Ne glede na nekoč radikalne glasbene prijeme, ki nikakor ne zastarajo, ohranja misli sveže in ostre kot britev. Umetnost Laurie Anderson transcendira čas in njen koncert je priložnost, da se ji pridružimo v njenem svetu.
Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar