La Femme: Paradigmes

Mojca
Radkovič

Datum izida: 2. 4. 2021
Založba: Disque Pointu
Produkcija: La Femme

Ženska ali žena oz. La Femme je francoski surf psih-punk rock bend, ki sta ga zasnovala klaviaturist Marlon Magnée in kitarist Sacha Got, ko sta se spoznala v srednji šoli v Biarritzu. Kasneje v Parizu so se jima pridružili še basist Sam Lefevre, bobnar Noé Delmas in Lucas Nunez Ritter, kar je vodilo do uradne ustanovitve benda. Bivšo glavno pevko Clémence Quélennec, ki trenutno dela na osebnem projektu, so leta 2012 spoznali na spletu – zahvala gre omrežju Myspace –, sicer pa so in sodelujejo s Claro Luciani, Jane Peynot in Marilou Chollet. Hipnotične melodije, ki jih ustvarjajo, so mešanica punka, starega francoskega yé-yéja in dark-cold-new wava. Največji navdih za njihovo ustvarjanje so francoski Jacno in Marie et les Garçons, pa tudi Velvet Underground in Kraftwerk.

Prvi dolgometražni album Psycho Tropical Berlin je izšel leta 2013, tri leta kasneje pa še Mystère. Leta 2021 nas blagoslovljajo s tretjim albumom Paradigmes. Prvi singel s tega albuma, “Paradigme”, je izšel septembra 2020, sledila sta singel “Cool Colorado” novembra 2020 in singel “Disconnexion” decembra 2020. Vsi posnetki za te tri single so bili posneti v kultnem pariškem nočnem klubu iz 80-ih Petit Palace, ki se je nekdaj imenoval Le Palace. V njem so se zbirali in zabavali intelektualci, igralci, oblikovalci ter ameriški in evropski “jet-setterji”, ki so klub častili zaradi enkratnega DJ-a Guya Cuevasa, ekstravagantnih tematskih zabav in svobodomiselne mešanice klubskih obiskovalcev.

Vstop v Paradigmes momentalno dokaže, da imamo opravka z La Femme. Izredno dobro sproduciran album je zabava od začetka do konca. Album se začne s “Paradigmes”, ki odpre vrata v hrupno zabavo iz 20-ih, kjer je ženski vokal popačen in govori o norosti ter niču. Ker je v Franciji filozofija del osnovne izobrazbe, se to tudi odraža v ostalih besedilih. Javni intelektualci so tam zvezde, ki vedo, kako živeti, ko poglobljene in argumentirane pogovore zapolnjujejo z vinom ter cigareti. “Disconnexion” na primer navaja kot glavni problem človeštva našo neskončno željo po razširitvi kartezijanskih fizičnih meja. Majhnost našega obstoja, vprašanja eksistencializma, pomešana z ironijo, da se lahko odklopimo od Pascalove realnosti, zaradi katere smo otopeli in ki v nam vzbuja strah, ali kot Pascal sam pravi, da ga neskončna tišina brezmejnih sfer, ki imajo center povsod in obseg nikjer, straši. Najbolj fascinanten del tega komada sledi po besedilu, ko nastopi odpiljen bendžo solo. Začetek pa sicer spominja na Blue Monday skupine New Order.

Skladba “Disconnexion”:

Yé-yé, ki se je razvil iz ameriških komadov in prevajanja le-teh v francoščino, je do svoje popolnosti razvil markanten Serge Gainsbourg. S produkcijsko boljšimi komadi, a enakimi pevkami, je zarezal v zgodovino francoske glasbe. Kar je nastalo, ni bila več le kopija ameriškega rokenrola, marveč intelektualen pop, ki je imel veliko osnove na zahodnih ameriških ritmih. “Le sang de mon prochain”, kri mojega bližnjega, kjer se omamno pretakata kitara in glas, odseva naivno yé-yé melodijo, ki gre zlahka v uho. Skorajda intelektualno grozljiva pesem o vampirski ljubezni, ki ima v sebi skrito politično refleksijo. Tudi “Nouvelle-Orléans” ima yé-yé ženski vokal in delikatne “sinte” ter ostane na našem jeziku. Foutre le bordel, razgrajati in delati sranje, new-wave punk komad, ki spominja na hit iz 80-ih – “Ca plane pour moi”, belgijskega Plastic Bertranda. “Pasadena”, ki nas popelje v nostalgijo, spominjanje najstniških let in prvih poljubov, do tega, kako smo od takrat odrasli in kako so nam te osebe pomagale odrasti, zveni skoraj zlomljeno. “Cool Colorado” in “Lacher de chevaux” sta divje zahodnjaški pesmi za kavbojce. Slednja spomni na mešanico med “Nights of Cydonia” skupine Muse in na naslovno glasbo filma Dobri, umazani, zli skladatelja Ennija Morriconeja. Foreigner, edina pesem, ki je v celoti v angleščini – pa še ta je namensko popačena z močnim francoskim naglasom –, prikazuje večno polariziran odnos med Ameriko in Francijo. Besedilo govori o izgubi ljubezni in o tem, kako postanemo kar naenkrat tujci, in lahko bi rekli, da v nas vzbudi spomin na skladbo “From Here to Eternity” Giorgia Moroderja.

Skladba “Foreigner”:

“Le jardin” in “Va” zvenita kot najstniška šansona, pesmi, na katere bi plesali v objemu in medtem sanjali o poljubu. Absolutno najljubša komada na albumu se skrivata proti koncu, “Divine créature” in “Tu t’en lasses”. Prvi je zapeljivo misteriozno temačen, mamljiv in v nas vzbudi perverznost. Klubski ritmi, kjer govorjenje in petje govorita o osebi in o božanskem bitju, ki je tisto osebo zasužnjilo. “Tu t’en lasses” se prav tako nagiba k podobnim sprožilnim mislim, vendar manj umazano, bolj romantično. Pihalski zaključek skoraj Velvet Underground in The National komada ne bi mogel bolj ustrezati. Sploh, če jemljemo album kot zabavo.

Skladba “Divine Créature”: