13. 11. 2021 / Glasba / Reportaža

Kromatika 2

14. oktober 2021, 19.30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Nastopajoči: Julian Steckel (violončelo), Rossen Milanov (dirigent), Simfonični orkester RTV Slovenija 

Na drugem koncertu abonmaja Kromatika je Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom novega šefa dirigenta Rossna Milanova gostil znanega nemškega violončelista Juliana Steckla. Program sta sestavljali dve skladbi dveh znanih skladateljev iz obdobja romantike, in sicer Schumannov Koncert za violončelo in orkester ter Brahmsova Simfonija št. 1.

Prvi del se je začel z zelo znanim čelističnim koncertom, kjer si stavki sledijo brez premora in v katerih Schumann prehaja od najbolj liričnih melodij do hitrih in tehničnih pasaž. Solist in orkester sta zelo dobro sodelovala v izmenjavanju melodij in s tem ustvarjala dopolnjujoč dvogovor. Vrhunec tega je bil – kot deloma napoveduje že sama skladba – v duu med prvim solo violončelistom orkestra, Igorjem Mitrovićem, in čelistom solistom. Izpostaviti velja drugi stavek, kjer se zasliši ena najlepših tem v klasični glasbi. Sicer je pri številnih Schumannovih ponavljanjih motivov pri izvajalcih umanjkalo prepoznavanje in gradnja na detajlih, s čimer bi dosegli večjo barvitost izvedbe. Pri tem so bile tudi nekatere pasaže pri solistu odigrane malo preveč nonšalantno, orkestru pa je umanjkal značaj, ki bi ga iz spremljave razvil v enakovrednega sogovornika. Kljub tem pomanjkljivostim je Schumannov koncert poskrbel za navdušenje občinstva in s tem tudi za dodatek. Julian Steckel je izbral kratko in zabavno delo Prokofjeva, in sicer Marš iz Glasbe za otroke, ki je v originalu pisana za klavir. Preprosta skladba je s svojim žarom in energijo privabila nasmeh na usta poslušalcev in močan aplavz.

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA (FOTO SORS)

Pavzi je sledila Brahmsova prva simfonija, ki jo nekateri muzikologi imenujejo kar Beethovnova 10. Veličastno simfonijo sestavljajo štirje stavki, kjer se pokaže zvočna moč orkestra in kakovost posameznih solistov. V tej vlogi lahko pohvalimo solista hornista Boštjana Lipovška, ki je s fraziranjem samo izvedbo dvignil stopničko višje. Vrhunec koncerta je bil mogočen četrti stavek, ki spominja na način komponiranja, ki ga je kakšnih 50 let po Brahmsu zmojstril Sibelius v svojih simfonijah; in tako dobimo v Brahmsu zmes Beethovna in Sibeliusa. Sicer korektno izvedbo je spremljalo nekaj intonančne netočnosti, slabša tehnična dovršenost hitrih delov, neusklajenost v tempu in slabše dodelana dinamika. Zdelo se je, da bi lahko dirigent iz orkestra izvabil veliko več, zato bomo z zanimanjem spremljali, kaj bo pokazal na naslednjih koncertih. Še vedno pa sama simfonija s seboj nosi naboj, ki nobenega poslušalca ne pusti ravnodušnega, sploh če v zaključku dirigentu iz rok zleti taktirka.