7. 6. 2015 / Glasba

Kratkice (23. teden, 2015): Blind Idiot God, Colin Stetson and Sarah Neufeld, Jamie XX, Muse, Twin Shadow

Blind Idiot God – Before Ever After: o

 

Kultni trio je konec 80. izdal prvenec, ki je prinesel inovativno fuzijo duba, noisa in math rocka. 30 let kasneje s svojim četrtim, 75-minutnim dvojnim albumom bend ambiciozno ruši meje duba s kompleksnimi in glasnimi ritmi, počasnostjo sludga in, vsaj tokrat, poskusom po pakiranju vsega v dostopnejši paket. A pri vsem tem izpade album nekoherenten, nekoliko faliran poskus privabiti k takšni glasbi množice, vseeno pa vsebuje kup diamantov, ki bi skupaj tvorili odličen enojni album. T. K.

 

https://www.youtube.com/watch?v=_gnzIy7mXtA (skladba »Twenty Four Hour Dawn«)

 

Colin Stetson and Sarah Neufeld – Never Were The Way She Was: +

 

Eden najinovativnejših glasbenikov sodobnega časa, mojster saksofona Colin Stetson je v violinistki extraordinaire Sarah Neufeld našel svojo sorodno dušo in se odpravil na eksperimentalno pot združevanja povsem samosvojih in samozadostnih solo podvigov. Rezultat je eden vrhuncev sodobnega post-minimalizma in nasploh klasike 21. stoletja, kjer se nepričakovani zvoki in njih spoji najdejo na najlepše načine v svoji občasni estetiki grdega. Colin in Sarah se fantastično komplementirata v enem najzanimivejših letošnjih soničnih podvigov. T. K.

 

 

Jamie XX – In Colour: +

 

Si predstavljate elektronsko obarvan album tria The xx? No, član zasedbe Jamie xx vam bo s svojim prvencem In Colour zagotovo konkretiziral domišljijo. Mladi Londončan se je po letih izdajanja remixov, EP-jev in vodenja radijskih oddaj končno lotil LP-ja. Rezultat je vrhunsko sproducirani plošček, ki tudi na ravni skladbotvorja ne kaže šibkosti. Jamie je na njemu odločno spojil britansko elektronsko bass tradicijo in trende s pop formami in dostopnostjo. Zdrav pop in trendi ritmi, ki ne trpijo za posledicami dolgočasne in debilne glasbene ponavljanke sestavljanke. J. P.

 

 

Muse – Drones: –

 

Muse se s svojimi zadnjimi izdajami iščejo. Želja po novem se jim kvalitativno ni obrestovala, zato so na novem albumu obljubili težji, močnejši zvok, podoben preteklemu. Nekako smo to tudi dobili. Močnejši zvok sodobnega popa, tistega težje poslušljivega. Če kakšen komad izstopa kot »ajde, solidno«, ker se ponaša z dobro produkcijo, Bellamyjevim značilnim vokalom in približno zanimivo konstrukcijo, večina izpade ceneno, nenavdahnjeno in posiljeno, sploh v svoji politični sporočilnosti. Slabo. T. K.

 

https://www.youtube.com/watch?v=kzbFxLNpguM (skladba »Defector«)

 

Twin Shadow – Eclipse: –
Twin Shadowu se kvalitativno ni dobro izšla želja po tem, da bi naredil album dostopnejši za širšo občinstvo. Na prvi in drugi plati nam je postregel s svežo in domiselno smooth mešanico retro synthpopa in r’n’b-ja, tokratni popoidni in zvočno posodobljeni glasbeni pristop pa prinaša vse preveč zatekanja k generiranju že n-krat preslišanih zvokov, cenenih catchy zvočnih zank, ritmov in melodij. Čeprav naj bi bila odločitev za sredinskost zavestna in premišljena, je pomenljivo dejstvo, da je pred izdajo plate prestopil k veliki komercialni glasbeni založbi. J. P.

 

https://www.youtube.com/watch?v=JFiDnErxU_A (skladba »Old Love / New Love«)

CST113cover600px__1433704336_89.142.49.70