3. 3. 2016 / Glasba

Koridor na turneji: 2. poročilo zasedbe The Canyon Observer s turneje po Kubi

Slovenska atmosferična sludge zasedba The Canyon Observer, ki je lani izdala svoj prvi dolgometražec FVCK, se je 16. februarja kot prva slovenska zasedba odpravila na turnejo po Kubi, v torek pa direktno z letala zasedla odre Gala Hale za zaključni koncert kubanske turneje. To je njihovo drugo poročilo s slednje.

 

Še 12 ur nazaj smo sedeli v svojih hotelskih sobah, sedaj pa sedimo v čakalnici kanadskega letališča. Utrujeni in neprespani v tišini sedimo, vsak pred svojim mobilnim telefonom, saj je to prva priložnost po 14-ih dneh, da pridemo nazaj v stik z dogajanjem na stari celini. Vendar nihče od nas ni pozoren na dogajanje pred očmi in na pogovore, ki se dogajajo prek Facebooka. Vsi imamo polne glave občutkov, doživetij in spominov, ki jih še nismo (in jih nekaj časa tudi še ne bomo) sprocesirali.

 

Druga polovica kubanske turneje, ki se je nekako začela s koncertom v Santa Clari, je bila precej slabša od prve. Santa Clara, “Chejevo mesto”, je izjemno neimpresivno mesto z umazanimi ulicami, ki jim dodatno dimenzijo dodaja še mogočen vonj po 84-oktanskem bencinu. Oziroma kurilnem olju, ki ga kubanci očitno uporabljajo namesto goriva. In tudi na teh ulicah se je odvil koncert, saj so za potrebe našega koncerta kar zaprli eno napol zapuščeno ulico. Oder je bil prevelik in previsok, oprema je delovala po kubanskem načinu (koliko para, toliko muzike), obiskovalcev pa bi vseeno lahko bilo malo več. Na tej točki smo bili mnenja, da smo sami imeli previsoka pričakovanja, kajti rečeno je bilo, da je Santa Clara zelo liberalno kot tudi študentsko mesto. Po koncertu smo se vrnili v razpadajoči hotel v centru mesta, kjer smo komaj čakali, da stopimo v poplavljeno kopalnico z zamašeno straniščno školjko.

Koridor na turneji: 2. poročilo zasedbe The Canyon Observer s turneje po Kubi

Naslednja postaja je bila Havana, prestolnica Kube kot tudi najbolj turistično obiskano mesto. Vsaj ta zadnji podatek nam je malo popravil razpoloženje, ki pa se je kmalu spet skrhalo. V Havani naj bi Brutal Fest imel dva zaporedna datuma in vsi člani festivala smo živeli v prepričanju, da je to zaradi ogromnega povpraševanja. No, festival je imel dva zaporedna datuma, a line-up je bil razdeljen na pol. Prvi dan so igrali Birds In Row z Yards in kubanskimi predskupinami, drugi dan pa mi, The Prestige in vedno zabavni The Butcher’s Rodeo. Problem je predstavljala tudi občutno prevelika nadomestna dvorana v oddaljenem delu mesta. S prostim dnem pred nami smo se podali v raziskovanje kubanske prestolnice, ki je le za odtenek lepša in bolj urejena od preostanka države. Urejena v pomenu, da tu poberejo smeti, ki jih kubanci veselo mečejo povsod po tleh. Imeli pa smo veliko srečo, da nam je mesto predstavil Simonov prijatelj Janez, ki se je radodarno javil za turističnega vodnika po mestu in nam s tem polepšal izkušnjo.

 

Ob prihodu v dvorano smo videli, da je zapolnjena mogoče le 1/10 prostora in da bodo Birds In Row ter Yards igrali predvsem nam. In situacija je ostala nespremenjena tudi drugi dan, le da je naša predskupina imela za pol ure daljši set od ostalih nastopajočih. Naš nastop so nam popestrili The Butcher’s Rodeo, Yards ter Birds In Row, ki so med nastopom z družnimi močmi dvignili našega ne ravno najlažjega Nika. Nismo pustili, da nas slab obisk koncerta dotolče in odločili smo se, da izvlečemo najboljše iz dane situacije. After party v hotelskem preddverju je trajal do zgodnjih jutranjih ur, kolektivmi maček pa je bil precej večji od števila obiskovalcev.

Koridor na turneji: 2. poročilo zasedbe The Canyon Observer s turneje po Kubi

Po poznem bujenju in malo pred odhodom v Artemiso, zadnjo postajo naše turneje, nas je David obvestil, da mi moramo vzeti vse stvari s seboj, saj bomo med prvimi skupinami, ki bodo odšle nazaj domov in zato nas bodo po koncertu peljali naravnost na letališče. Brez možnosti tuširanja in s hitrim pakiranjem smo odšli v preddverje, kjer smo čakali avtobus še dodatno uro in pol. Prizorišče v Artemisi je bilo oddaljeno od centra, kar je pomenilo, da porazporeditev električnega toka ni enakomerna. Največ električne energije dobijo mesta, občutno manj pa predmestja in okoliška naselja.

 

Za celoten dogodek ni bilo dovolj elektrike, zato so bili primorani odpovedati celotno zadevo.

Koridor na turneji: 2. poročilo zasedbe The Canyon Observer s turneje po Kubi

Utrujene, neprespane in zmačkane so nas odpeljali v hotel, da bi se vsaj malo spočili pred 24-urnim poletom. A pred tem je bilo nujno pomembno, da smo skoraj vsakega člana ekipe odpeljali do njegovih vhodnih vrat. In da smo najprej odpeljali opremo v skladišče. Na tej točki smo dojeli, da so na celotni turneji same skupine bile nekako najmanj pomembne.

 

Na Kubi se je zgodili veliko dobrih stvari, vendar pa je bilo tudi ogromno stvari, ki, če že niso bile ravno slabe, bi lahko bile veliko boljše. So stvari, na katere organizator nima vpliva. Recimo število obiskovalcev, ki je na prejšnjih edicijah festivala bilo občutno višje, se je letos drastično zmanjšalo zaradi prihoda interneta. Da, interneta. Še kakšno leto nazaj so kubanci bili iskreno veseli vsake skupine, ki je prišla na njihov otok, sedaj pa so, zahvaljujoč internetu, razvili nekakšen specifičen okus za glasbo. Z drugimi besedami, vedejo se, kot da ta glasba ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, ki so si jh ustvarili zaradi dostopnosti mainstream alternativne glasbe na Youtubu.

 

Druge pa so stvari, zaradi katerih smo bili razočarani nad organizacijo. V backstageu ni bilo ničesar, niti vode. Vse smo si morali priskrbeti sami, včasih pa nam tudi nihče ni povedal, kje lahko kaj kupimo. Kot da so pozabili, da imajo v avtobusu 30 tujcev, ki o Kubi ne vedo ničesar. Kot recimo dejstva, da jih bo čakala 6-urna vožnja brez postankov, saj postajališč ni bilo. In še bi lahko naštevali.

Koridor na turneji: 2. poročilo zasedbe The Canyon Observer s turneje po Kubi

Če potegnemo črto: Kuba se je zgodila. Mogoče ni izpolnila naših pričakovanj (posebno pričakovanj o hrani), dala pa nam je nova prijateljstva, nova doživetja in izkušnje. Videli smo blišč in bedo praktično celotnega otoka. Zgodilo se je ogromno stvari, za katere sedaj, v čakalnici kanadskega letališča, zaradi utrujenosti sploh ne najdemo besed. Vsi pa se strinjamo okoli ene stvari: za nas je Kuba nepozabna.

 

In zato bomo dvakrat premislili, če se bomo še kdaj vrnili.

 

(fotografija: Miloš Milošević in Aleksander Jovanović | tekst: Aleksander Jovanović)

9n