22. 7. 2021 / Glasba / Reportaža

Ko udari Sajeta (@Sotočje, Tolmin, 6.–11. 7. 2021)

je vedno za dan prekratka – pa če greš dan, tri prej, prideš samo za vikend ali ostaneš do konca. Vedno je bliskovita, presenetljiva in kdaj pa kdaj uničujoča. Strela. Je dobila ime po njej. Ali pa je ravno obratno in je Sajeta dobila ime po streli. Ko se v jutranjih urah nad sotočjem boginje Soče in vile Tolminke dviga meglica, glavo imaš že tako megleno, se staroverske pripovedi zlijejo v stvarnost in obratno. 

Eden izmed staroselcev, veteranov, je tekom festivala delil svoje prve spomine, kjer se v meglici med pripovedjo in stvarnostjo kot prvi spomin (čeprav je bil že na prvi Sajeti, ki se je ne spomni) obudi prizor iz druge, ko je nekega jutra na Sotočje privihrala naga postava na belem konju. Morda pa nage postave ni bilo, a bel konj je gotovo bil, saj so ga videli tudi drugi. 

Kakorkoli. 

Bila je prva na Sotočju, bili so prvi, ostali splešerji, kempalci, so jim bolj ali manj sledili. Že prej, še preden so postali in postavili Sajeto, so se smukali tam na Sotočju kot otroci, prišleki, občasni plavalci. In jih je zadelo. Tu bomo ostali. Ob levem stegnu boginje bomo iz glasbe, ognja in dobre družbe iztesali barko in pluli, kamor nas bo nosilo. Barka, vsako leto ista, a vedno drugačna, se sicer snuje, načrtuje celo leto; a ko pridejo plovilci in material na kraj, nikoli ne veš, kam se bo prispelo. In  vendar se vedno prispe in vedno ostane na mestu. Zdi se, da ostali tolminski festivali sploh ne bi bili mogoči, če ne bi bilo Sajete, saj s svojim spoštovanjem do okolja, izbrano glasbo in skromnostjo še za eno leto pozdravi Sotočje, preden se nadenj zgrnejo fastfood horde, željne dopusta v obliki svoje najljubše zvrsti glasbe. 

Tako je tudi letos vesoljska ladja štela ravno pravšnje število Argonavtov. Ne preveč in ne premalo, in spet z ravno pravo mero izkušenj in zaletavosti. Posadka, sestavljena iz domačinov (med njimi so bili tudi golobradi bojevniki, ki so stražili vhode v zaodrje, usmerjali po prizorišču … nabirali izkušnje za naslednjo plovbo), staroselcev, zdaj že sivobradih, ki že dvajset let in več plujejo po širnem in širokem, prostovoljcev, ki se učijo in pomagajo, ustvarjalcev glasbe, delavnic, obrokov, in ostalih sodelavcev, tudi tistih, ki popestrijo festival s svojo norčavostjo. Kot na primer dežurni neuradni flomaster, ki jo je letos zopet zagodel s spremembo menija in je ceno za pločevinko piva spustil za en evro. 

Tokratna Sajeta, že dvaindvajseta po vrsti – tudi korona je lani ni zmogla ustaviti – je v sklopu letošnjega križarjenja ponudila 30 pretežno ekskluzivnih koncertov in glasbenih performansov. Ustvarjalci so poleg Slovenije prišli iz dvanajstih držav. Ob našem vikend obisku sta se v petek najprej zglasila dva kantavtorja, Kralj Čačka in Iztok Koren. Sledil jima je headliner festivala s petkovim primetime terminom: Darko Rundek z Ekipo. Živi mit bivšega prostora, ki pozornost venomer iz zunanjosti preusmerja navznoter, med naju. Skoraj kot da se med nama razkriva in odvija vse tisto, kar nas omejuje od zunaj. Dva dni prej je nastopil v Kinu Šiška. Šišenski obiskovalci, željni svojih najljubših, so malce razočarani poslušali le nekaj njih, predvsem pa so slišali skladbe z zadnjega albuma Brisani prostor (2020). Na Sajeti temu ni bilo tako. Rundek je z Ekipo odigral partijo hitičev in šele za drugi bis odigral komad “Mila”, edinega iz novega albuma. Staro in mlado je znalo besedila na pamet, pelo na glas in mu ni pustilo oditi, dokler niso slišali še obveznega “Apokalipsa”. Rundek in njegove pesmi so se, tokrat v živo, spremenili v kanal za naše najintimnejše spomine. Sledil je Jan Nemeček, ki se je s svojimi kratkimi stiki in blagozvočnimi vložki zlil s postrundekovskim petkovim ozračjem. Po polnoči je oder zasedel bend Roza, ki je zopet privabil ušesa in nožice pred oder ter oznanil, da krautrock ni mrtev. Noč je zamenjala pripoved, nekateri so šli spat, drugi so počakali na jutro. Kajti – najlepša jutra so zjutraj.

Darko Rundek in Ekipa (foto: David Murko)

Uradni del programa se je zamenjal s poluradnim, ko obiskovalci sami poskrbijo za svoje zvočne potrebe, kot na primer sloviti Razpotnik, ki je neštetokrat prevzel vajeti in na Sotočje pripeljal svoj avtomobil za havba-set. Pod zoro so se ob glasbeni spremljavi menjale postave, včerajšnje z jutranjimi. Prenekateri so si dušo in razgrete glave ohladili v boginji, drugi so nadaljevali že prej začete razgovore, tretji so pospravljali za ostalimi, četrti so ali pripravljali delavnice ali se jih udeleževali. Sajeta namreč ni le glasbeni festival, ampak kulturno umetniški laboratorij v naravnem okolju, ki za en teden ustvari pogoje za izražanje sodobnih ustvarjalnih praks izven urbanih središč, kamor so tovrstne ustvarjalne prakse večinoma umeščene. Tako se poleg koncertov odvijajo tudi delavnice: od glasbene z Jakom Bergerjem, kiparske z Marjanom Mirtom, likovne z Vesno Vesić, plesne z Zalo Erznožnik Podreka, do delavnice snemanja terenskih posnetkov z Martino Testen in Simonom Šircem. Najmlajši so svojo ustvarjalnost razvijali na glasbeni s Samom Kutinom, likovni z društvom likovnih ustvarjalcev iz Tolmina in na delavnici animacije s Hano Rep. Tako imajo starši možnost, da si oddahnejo od svojih zakladov in spijejo pivo, obiskovalci festivala pa, da postanejo ustvarjalci. Eden izmed udeležencev likovne delavnice je ob srkanju piva dejal, da že zelo dolgo ni risal, in ponosno pokazal na risbo, na katero je z ustavljenim razvojem svojega risarskega genija narisal, kar je videl: naravo z ozadjem gora, ki jih sicer ni, in svojo likovno mentorico na desni v bohotnih barvah in brezglobinski vodoravni kompoziciji. Otroci so izdelovali reciklirane beležnice in razkazovali svoje glavonožce ter bujno domišljijo. Drugi so ob ognjišču rezbarili ali pa so nekje v gozdičku snemali terenske posnetke. 

Jutro se je davno že prevesilo v popoldne, nekateri so se poskrili v tabor in krepčali s kosilom. Začenjal se je sobotni program. Nastopili so Koenig, ki igra le na činelo in z njo tudi elektronsko manipulira, Upperground orchestra s posebnim gostom, tolkalistom zasedbe Art Ensemble of Chicago Dudùjem Kouatejem, tempo so dvignili Gordan s sintetizatorji, bobni in glasom Balkana. Navdušila je Marylou, berlinska rezidentka, in nas ob stalnem nasmešku s svojim setom zapeljala, dodobra premaknila telesa in prerešetala možgan. Gradila in gradirala je palačo ritmov, ki jim je primešala zdaj glasbo nekje iz črne celine, zdaj jek v francoščini, in spominjala na številne sodobne segregacije, hkrati pa vzpostavljala temporalno enotnost. Naj živi tisoč bobnov! in Sjeti se, da si planina! (Spomni se, da si gora!) je refren pesmi “The High Priestess” sosedske senzacije nemanja, skupaj in zaporedno z Marylou vrhunca sobotnega večera. Premikajo se od afro do tajskega funka, podobni Khurangbin, a povsem drugačni. Že prej razgreto ozračje je eksplodiralo in napolnilo predodrje. Še najbolj leseni so se spremenili v gibalce in ob nekaterih pasažah, ki so resonirale z interno frekvenco, klicali proti odru. Frontmanu in avtorju skladb Luki Šipetiću se sploh ne bi bilo treba preobleči v čarovnika, da bi ostali spoznali, da so nas nemanja začarali. 

Nočno dogajanje na Sajeti (foto: David Murko)

V noč sta nadaljevala Vasily Kuzmich in Joondroid. Ob sotočju boginje in vile nas je med seboj prepredla megličasta pajčevina, spomini noči so postali različne pripovedi in nekje v prihodnosti se bo, takrat že veteranka, spominjala, kako ji je bilo prvič. Vsi, ki nas je udarila Sajeta, pa se bomo kot vedno spraševali:

Zakaj?

zakaj bi trpeli mraz

če raje uživamo toploto

zakaj biti človek

če sem raje ptica

zakaj v tem velikem zaporu

a ne na prostranstvih svobode

zakaj pod težo stresa

namesto lahkotnih korakov

zakaj odhajaš

če si raje tu

(Ivan Volarič Feo: Zakaj? iz pesniške zbirke Žalostna sova, Društvo Apokalipsa, 2006)


Lektoriral: Miha Zemljič

Sajeta - Art & Music Festival