Jessy Lanza – Oh no

Navdušenci nad revivalizmom iz 80-ih ter RnB-jem, prepletenim z elektronsko glasbo, smo bili sredi maja obdarjeni z novim studijskim albumom kanadske pevke in instrumentalistke Jessy Lanza.

Plata nosi ime Oh No, nadaljuje pa producentkino raziskovanje sint-popa, housa, footworka ter slow jamov v stilu japonskih pop glasbenikov iz osemdesetih. Jessy deluje tokrat mnogo bolj suvereno, kot da je izpopolnila svoj imidž nekakšne moderne disko-pop dive.

Po treh letih ima tako za sabo še en studijski album, še en izdelek pod okriljem založbe Hyperdub, ki jo spremlja od njenih začetkov, ko je z bolj minimalističnim debutom Pull My Hair Back ponudila vpogled v njene ustvarjalne težnje in se svetu predstavila kot nekoliko sramežljiva, a talentirana glasbenica. Že takrat ji uporaba septakordov ter drum machina ni bila tuja, njen zvok pa je bil le nekoliko bolj minimalen.

Lansko leto je tej (minimalnosti) dodala še nekaj footworka ter bleščečih nians, kar smo lahko slišali na EP-ju You Never Show Your Love in kolaboraciji z duetom The Galleria. Z letošnjim Oh No pa je dostavila  pop plato, ki deluje kot kulminacija vseh teh vplivov in bo zato morda tudi njen “breakthrough” album.

Kljub svoji poslušljivosti pa je album pogosto še zmeraj v udobni coni, ki jo je vzpostavila na prvencu in tako v nas ustvari občutek, da bi si lahko Jessy upala več in poskusila kaj novega. Poleg tega Jessy včasih nekoliko zavlačuje in ne zadrži tiste zlate niti, ki jo vzpostavi z bolj energičnimi skladbami; po “Never Enough” album hitro zapade v malce počasnejši tempo, ki po dveh skladbah postane malce dolgočasen. In tudi ob koncu, ko bi pričakovali kaj večjega, plata ponikne in se malce nedoločljivo zaključi.

Vse to pa ne spremeni dejstva, da ima Jessy še vedno veliko občutka za pisanje pesmi in strukturiranost. Skladbe se dobro komplementirajo med seboj; prehod med “New Ogi” in “VV Violence” je kljub prvemu vtisu čudovit. Nekaj “štiklcov” pa izpade mnogo bolje ločenih od albuma. Prvi singel iz plate “It Means I Love You” je zlahka ena najboljših skladb letošnjega leta. Tudi “Could be you” in “VV Violence” sta primera dobre zgradbe in produkcije, katera temelji na bleščeče futurističnih moog-i akordih in 808 tolkalnih linijah. Komadi, kot so “I talk BB”, “Vivica” in “Never Enough”,  pa predstavljajo tisti, malce prinčevski slow-jam del albuma, ki se sicer sliši zelo kul, a je le malce predolg in terja nekaj dolgočasja pri poslušalcu.

Po treh letih je osvežilno prejeti še en album Jessy Lanza in to ravno, ko se prebuja poletje. Tokrat nam v Hamiltonu rojena glasbenica ponudi paleto sijočih zvočnih linij in nekaj plesnih ritmov, h katerim se nam ne bo težko ponovno vračati. Pusti nas pa sprašujoče, kako bo še razvila svoj zvok, saj se zdi, da je dosegla nek limit.

Lahko se še spomnimo dveh let nazaj, ko smo jo lahko ujeli na Stiropor festu v šišenskem skateparku; vsaj jaz upam, da se oglasi še kdaj, saj jo je precej prijetno poslušati v živo.

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=C216ZRVOM5A[/embedyt]