Grimes – Art Angels
Je pop v poplavi hiper-sproducirane glasbe brez pomena sploh še relevantna glasbena zvrst? Je pop nujno slab in sodi le v komercialne diskoteke? Kako daleč v prihodnost sploh lahko še seže? Na ta in vsa ostala vprašanja, ki smo si jih postavljali med triletnim premorom, je Grimes odgovorila v natanko devetinštiridesetih minutah in sedemintridesetih sekundah, kolikor jih šteje njen četrti studijski produkt. Sodeč po Art Angels je za dovzetnega poslušalca in nenazadnje tudi glasbenika samega prihodnost popa svetla (in še kako bleščeča), vrata v nove ekspedicije nedefiniranih podstruj tega žanra pa široko odprta.
Grimes je solo projekt humanoidne Kanadčanke Claire Boucher, ki je nase prvič opozorila leta 2010 s platama Geidi Primes in Halfaxa. Komercialnega uspeha ji eksperimentalno spogledovanje z žanri sicer ni prineslo, uspelo pa ji je oblikovati koncept nadaljnega glasbenega ustvarjanja, ki temelji na eklekticizmu in komponiranju nezemljanskih simfonij s poudarjeno D.I.Y. produkcijsko noto. Odobravanje kritikov in množice se je z iskanjem lastnega mesta v elektronski glasbi naposled vendarle srečalo v letu 2012, ko jo je album Visions izstrelil v sam vrh sodobnega popa, ki ni bil več le aktualen, temveč je na trenutke celo vizionarsko napovedoval prihodnost lažje poslušljivih elektronskih štiklcov. Komadi tipa Genesis in Oblivion so jo skorajda čez noč katapultirali v svet interneta, kjer je z drugačnostjo melodij kraljevala na vrhovih glasbenih lestvic, seznamov kritikov in facebook wallih bolj ali manj alternativnih glasbenih navdušencev. Posebno mesto v morju ženskih pop izvajalk si je nedvomno zagotovila tudi z ekscentričnim videzom, ki je skorajda preroško tlakoval pot za veliko vrnitev grunge mode, estetike grdega in pastelnih las. Po nič manj kot vizionarskem uspehu preteklih let je z najavo novega albuma, Art Angels, pristrigla ušesa in vzbudila zanimanje že lep čas preden je v začetku iztekajočega leta luč uzrl najavni singl, “REALiTi”.
Že po vzoru prejšnjih albumov je osnovni podton lahkobe pri Grimes podkovan s številnimi medžanrskimi sodelovanji – v uvodnem »laughing and not being normal« se z orientalsko podlago še neznanega planeta meša vpliv klasične glasbe, nadalje pa se v sproščenih štiklih, kakršen je na primer že sledeči “California”, Boucherjeva spogleduje z glasbeno estetiko deklištva in najstniških občutij svoje vzornice, Katy Perry. Ravno element dekliškega zvoka, ki na trenutke spominja celo na K-POP, je na tem albumu nov in nekam nepričakovan, saj s svojo spevnostjo in nezahtevnostjo odstopa od prejšnjih stvaritev inovativne glasbenice, ki je s prejšnjimi poskusi vpeljevanja alternative v pop subkulturo pri konstrukciji enotne melodije iz večih elementov zahtevala več pozornosti in bolj perceptilno uho. “SCREAM” preraste v uporniške krike, vzdihovanje in šepetanje, ki pa se pri npr. “Flesh without Blood”, “Belly of the Beat”, “Easily”, “Pin” in vodilnem singlu “REALiTi” ponovno prevesijo v že preverjene ritme art pop uspešnic. Kljub temu pa jih nad gladino povprečja povzdiguje ravno produkcijska inovativnost Boucherjeve, ki glasbi doda podtone in dimenzije, ki jih pri običajnih pop komadih nismo vajeni. Sklapljanje zvokov je fluidno in kljub njihovi različnosti deluje, zdi pa se, da je zapostavljeno igranje z Boucherjevim najpomembnejšim in najbolj prepoznavnim inštrumentom – njenim glasom, ki za razliko od Visions ne sega bistveno dlje od ustaljenega falsetta in deluje razosebljeno, kakor da ne nosi teže in da je njegova sporočilnost drugovrstnega pomena.
Konstrukcija albumske razporeditve je takšna, da se prva, bolj melodična polovica plate, spremeni v plesne ritme, kjer si Grimes dokončno dopusti raziskovati v takšnem stilu, kakršne smo je vajeni. Čudaške variacije synthpopa, nalezljivih ritmov in kričečega dekliškega glasu se s spevnimi refreni, ki brezkompromisno zlezejo pod kožo poslušalca, najbolje manifestirajo v “Kill V. Maim”, “World Princess part II”, “Butterfly” in “Venus Fly”, na katerem sodeluje tudi Janelle Monae. V slednjem je slišno, da Boucherjeve žanrske omejitve ne ganejo do te mere, da jih vse po vrsti vkomponira v pesem in se pod njo podpiše. Brez sramu se obrne neposredno k že ustoličeni rezidentki popularne kulture – Beyonce in njenemu singlu “7/11” – hipen izsek komada pa podkrepi z basom, ki smo ga bolj vajeni slišati iz diskotečnih kleti, in hlipajočim violinskim vložkom.
Celokupno je Art Angels torej domiseln poizkus ponovne renovacije ustaljene pop struje, ki Grimes s produkcijskega vidika inovacije v splošnem uspe, se pa na trenutke zdi, da je preplavljen z vzori in s tem tvega rdečo nit koherentne osebnosti, ki smo je vajeni. Če je bilo v prejšnjih delih Boucherjeve spreminjanje pop kulture znamenje kritične drže, danes izpade kot prilagoditev. Zlahka poslušljiva, privlačna in absolutno relevantna, a kljub temu še vedno prilagoditev.
Grimes – “REALiTi”:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=N9XKLqGqwLA[/embedyt]
