11. 11. 2015 / Glasba

Festival tranzitornih umetnosti Sonica: Rashad Becker, Alex Augier, Ontervjabbit / Wolfgang Spahn, Robert Curgenven

Otvoritveni večer: RASHAD BECKER, ALEX AUGIER, ONTERVJABBIT (3. 11.)

 

 

Festival tranzitornih umetnosti Sonica, ki že od leta 2009 zagotavlja platformo za raziskovanje eksperimentalnih, nekomercialnih in bolj cerebralno obarvanih avdio-vizualnih odvodov, je v svoji sedmi inkarnaciji štartal udarno. V komuni kina šiška so se v posluh in ogled predstavili francoz Alex Augier, domači dvojec Ontervjabbit ter eminenca berlinske mastering scene Rashad Becker. Trojec nastopajočih je obljubljal zanimiv presek ekskluzivno elektronsko sintetizirane glasbe, oz. bolje rečeno zvoka, za manj plesno orientirano publiko.

 

 

Alex Augier, živeč in delujoč v Parizu, je večer otvoril. Avdio-vizualni umetnik, ki v svojih delih raziskuje estetiko digitalnega, izključno računalniško generiranega ter manipuliranega, je pred oder šišenske komune pripeljal veliko kocko. Eno od oglišč je bilo obrnjeno proti publiki, s čimer se nam je odprl pogled na tri stranice kocke, na katere je Augier projeciral svoje interaktivne vizualije. Sama postavitev in nizek strop komune sta na tej točki botrovala malce nerodni situaciji, kjer je morala publika stati ob straneh, saj je sredinski koridor do kocke presevala projekcija, s tem pa je bila oropana morebitnih prostorsko umeščenih zvočnih efektov. Kljub temu pa je imel Augier marsikaj za ponuditi. Zvočno je bil performans močno usidran v »nemški« techno estetiki, ki jo pogosto najdemo na izdajah založbe Raster Noton, z nasekanimi ritmi in industrijsko obarvanimi odmevajočimi zvoki, ki so spominjali na oddaljeno tolčenje po kovinskih ploščah, s pridihom post-apokaliptične melanholije, tako da so bolj umirjeni prehodi pričarali občutek nelagodja, ki ga je potem razbil s spustom v rahlo bolj plesne vode. Obenem so vizualije, ki same po sebi sicer niso bile nek presežek, suvereno dopolnjevale digitalno-industrijski pridih »techno mojstra iz ozadja«, katerega podoba je iz notranjosti kocke presevala skozi projekcijo. Le-ta slika pa se je še toliko bolj utrdila med opazovanjem izvajalskega procesa, saj je Augier s samozavestno in premišljeno uporabo midi kontrolerja Monome, za katerega je moral sprogramirati lastne skripte, ves čas, slabih 45 minut trajajočega seta, imel popolno kontrolo nad dogajanjem v šišenski komuni.

 

 

Čast drugo-nastopajočih na letošnji Sonici je pripadla domačima »noise gozdarjema« Ontervjabbit. Dvojec iz Hrastnika, Neven M. Agalma ter Domen Učakar, ki raziskujeta bolj temačne strani zvočnega spektra, sta tokrat v šiško pripeljala nebroj elektronskih zvočnih virov in manipulatorjev, skozi njih pa publiki servirala zajetno dozo zasavske tuge. V približno pol ure trajajočem setu sta se vestno poigravala z vzdušjem, ki pritiče lucidni nočni mori, v kateri nam po klavstrofobičnih rudnikih sledi temačna senca steampunkovskega stvora/stroja. Basovsko zajeten zvok je komuno dodobra pretresel in znotraj zasičenega zvočnega spektra odpiral vrata do samorefleksije, obenem pa stalno ohranjal grozečo prisotnost rohneče pošasti izza vogala. Kljub temu pa sta ponudila tudi rahel oddih od temačnosti, po eni strani z, za noise svet manj pogostim, dokaj ritmičnim delom, ki bi se kaj lahko sprevrgel v perverzno težaški techno in pa delom, kjer so se, ali namenoma ali pa kot posledica resonanc v sobi, v zvočni sliki pojavili subtilni durovski alikvoti, ki so ustvarili dihotomijo optimističnih misli v vseobsegajočem temačnem okolju. Kljub relativno kratkem trajanju pa sta Ontervjabbit uspela servirati čustveno in fizično zahtevno in zanimivo izkušnjo.

 

 

Kot zadnji gost večera se je na odru komune znašel Rashad Becker. Zvočni inženir, ki si je v dvajsetih letih dela za berlinske »Dubplates & Mastering« ustvaril zavidljiv renome, je v skoraj uro trajajoči zvočni epopeji široko razkril svoj spekter nadvse intrigantnih zvokov. Zvočna krajina, ki jo je nakazal že na izdaji Traditional Music of Notional Species Vol. I iz leta 2013, je v živo zvenela nadvse cerebralno. Becker je bil izrazito neritmičen in ni na nobeni točki poskušal ljudi zazibati v telesne manifestacije občutij, je pa zvočna slika vseskozi nakazovala na neko globljo narativo. Zvoki so bili tako zanimiv preplet industrijske estetike, skozi katero se je zdelo, da se želijo preboriti vokalni izrazi frustracij, vse skupaj pa se je dogajalo v lucidnih sanjah navdušenca nad tehnologijo in industrijo. Četudi intrigantno samo po sebi, pa vzdušje, ki ga je Becker s tem ustvaril, ni uspelo držati pozornosti do konca. Tisto, kar se je sprva zdelo kot zametek neke globlje zgodbe, je ščasoma postalo repetitivno in manj zanimivo, saj se zvok v slabi uri praktično ni spremenil. Tako je na koncu celoten nastop izpadel precej medlo, četudi je sam po sebi nudil dobro platformo za urbano meditacijo. Razlog gre morda iskati v sami dolžini seta, saj je serviral dobro začinjeno zvočno juho, ki pa se je v eni uri ohladila in postala rahlo postana, čemur bi se morda izognili s hitrejšo in bolj intenzivno konzumacijo.

 

 

 

——————————————————————————————————–

 

 

WOLFGANG SPAHN / ROBERT CURGENVEN (5. 11.)

 

 

Drugi večer letošnje Sonice je potekal v Slovenski Kinoteki, predstavila pa sta se berlinski Wolfgang Spahn ter Avstralec Robert Curgenven. Poudarek je bil na prepletu avdio-vizualnega in raziskovanju odnosa med njima, kar je povsem osmislilo izbiro kina za prizorišče koncerta. Ob prihodu v dvorano je bila publika deležna pogleda na zelo kompleksen set sintetizatorjev zvoka in slike, ki so imeli v prihodnji uri prikazati široko paleto interakcij. Ob tem je omembe vredno samo ozvočenje, ki je bilo dodatno nameščeno v kino dvorano in ki je, s skorajda pretirano močnimi zvočniki, omogočilo fizično izkušnjo zvoka.

 

Prvi je oder zavzel Wolfgang Spahn. Avdio-vizualni umetnik, ki živi in ustvarja v Berlinu, je prišel predstaviti projekt Entropie. V zagonetnem setu med seboj povezanih elektronskih naprav, katere Spahn izdeluje sam ter njih sheme in načrte objavlja tudi na svoji spletni strani, smo tako videli prirejene mikroskope, ki z močno lučjo pod vzorcem, le-tega skozi objektiv in zrcalo projecirajo na platno, ter »klasične« računalniške projektorje, ki pa tokrat signala niso prejemali iz Pcja ali laptopa, ampak iz ročno sestavljenih elektronskih vezij, katera je Spahn nadzoroval z zvokom. Celosten performans torej, ki umetnikov vnos in vpliv prenaša iz njegovih misli, preko ročno izdelanih sintetizatorjev zvoka, ki interagirajo z vizualnimi komponentami, do končnih projekcij. Zvočno je bil, skoraj polurni set, dokaj nepretresljiva mešanica drona in občasnih noise vložkov, vizualno pa tudi ni vzbudil pretirano močnih občutij, saj projekcije same po sebi niso prikazale ničesar res novega. Kot tak, bi projekt Entropie najbrž bolje deloval kot dalj trajajoča inštalacija in ne koncert, saj gre pravo dodano vrednost iskati bolj v dejstvu, da so vse udeležene naprave analogne in lastnoročno ustvarjene, kot v sami prezentaciji, obenem pa bi to tudi omogočilo več časa za refleksijo o imenu, katerega povezava s termodinamskim potencialom entropije se v pol ure ni razjasnila.

 

Robert Curgenven, skladatelj, zvočni umetnik, gramofonar in orglar iz Avstralije pa je ubral drugačen pristop. Usmeril se je namreč v polje patafizike, ki bo jo lahko opisali kot polje filozofije, ki se ukvarja z imaginarnimi fenomeni, ki obstajajo v polju nad metafiziko, oz. z drugimi besedami, gre za znanost možnih a ne nujno realnih rešitev. Ta, precej ohlapna in izmuzljiva definicija pa se je kaj kmalu konkretizirala. Curgenven je pred začetkom performansa v izjemno sproščeni maniri, bos na kratko povedal, kaj naj publika pričakuje in da naj, v primeru, da komu postane slabo zaradi zelo intenzivnih basov, gremo sedeti bolj v ospredje, namesto, da bi odšli. Napoved, ki je najverjetneje koga prestrašila, pa se je brezpogojno uresničila. V performansu »A Young Lover’s Guide to Speculative Pataphysics« namreč Curgenven uporablja zvok iz treh gramofonov, na katerih vrti posnetke različnih dronov in drugih industrijsko obarvanih zvokov, za nadzor projekcije. Le-ta pa uporablja, zaenkrat še nerazložene fenomene v človeških čutilih, za doseganje osupljivih rezultatov. Sama projekcija namreč sestoji le iz izmenjujoče se bele in črne barve. Ti dve barvi se izmenjujeta z variirajočimi frekvencami, katere narekuje zvok, konkretno pa se manifestira v vmesnih »glitchih« čutil, zaradi katerih v črno-beli projekciji vidimo barve in vzorce. Na platnu se namreč poleg epilepsije-vzbujajočega utripanja pojavijo barvasti psihadelični vzorci ter trenutki povsem živih barv, katere silijo v razmislek o sami naravi človeškega zaznavanja. Skupek glasnih šumov in utripajočega zaslona je bila tako zelo intenzivna izkušnja, ki je iz dvorane pognala skoraj ducat obiskovalcev, eni od obiskovalk pa je menda vzbudila pol ure trajajočo, močno željo po zehanju. Tako je Robert Curgenven uspel v polju drona in noisa, kjer se s filozofskega stališča izkušnje pogosto ponavljajo, servirati novo kost za glodanje in premišljevanje o lastni naravi.

 

sonica-za-web-591×500