Festival MENT Ljubljana: četrtkov koncertni del
Lovely Quinces, All Strings Detached, Manu Delago Handmade (Kino Šiška Centre for Urban Culture)
V mali dvorani Kina Šiške je drugi dan koncertnega dela MENT-a otvorila mlada hrvaška kantavtorica LOVELY QUINCES. Pri nas je nastopila že pred letom in pol kot predvozačica takrat in še danes alter vročih Tame Impala. Na zadnjem konferenčnem omizju tega dne je njen promotor deklino izpostavil kot primer izrazito drugačne kantavtorice. Kot edinstvene v regiji. No, pokazala se je v drugačni luči. Ima čudovit, močan ženstven vokal, je simpatično dekle, je sposobna izpovedati svoj življenjski emocionalni tobogan, a nikakor se ni izkazala za izrazito specifično glasbenico. Skladbe so se vse preveč zvočno ponavljale, celo ustvarjale vtis monotonije, prav tako to velja za vokalne linije. Bolj kot neko karizmatično punk rock rešiteljico je preprosto del prizme sodobne indie melanholične avtorske ameriško zveneče godbe.
Domači ALL STRINGS DETACHED sta po ne ravno razveseljujočih komentarjih na rock poslušalnici vseeno pripravili odlično, senzibilno in intimno koncertno dogodje. Njuna počasna zvočna bombastičnost, polna zgoščene sivine in zrele melanholije, je s pomočjo bogatih vokalov zadela v polno. Glasbenici sta pustili zapomnljiv nastop, ki ga minimalno kvari le delno klišejski pristop avtoric k delanju/poustvarjanju muzik, ki so za anglosaksonski svet naravne, pri nas pa (lahko) zvenijo pretenciozno.
Kot zadnji nastopajoči so se pojavili avstrijski MANU DELAGO HANDMANDE. Zasedba se je izkazala za inštrumentalno izredno raznoliko. Poleg tega so se člani zasedbe tekom nastopa nenehno menjavali na različnih inštrumentih, najbolj pa je navdušil že otvoritveni Manu Delagov “ples”na hanga bobnu. Prav tako kot širok nabor inštrumentalnih veščin je za skupino značilna tudi široka paleta zvočnih sfer. Plavali smo vse tja od post-rocka, krautrocka, fusiona do ambienta, od elektronskih ritmov do nežnih intimističnih elegij. Eksplozija-implozija-mir.
Anton Maskeliade, moveknowledgement (Gala Hala)
Pri mladem ruskem producentu ANTONU MASKELIADU je celoten nastop bila bitka med izvajalčevo vzhičeno odrsko energijo in domiselno, izvirno ter vsakokrat všečno fuzijo najrazličnejših elektronskih odvodov s skupkom v indietronici. Že sam koncept slednjega je bil presežen, ko je Anton manipuliral svoje kompozicije, ki so drsele v isti temi skozi svetle in temne občutke, dur in mol, veseljem in žalostjo. Občasna odfukanost beatov je vedno dobila kontrapunkt v dronerski grozljivosti priložnostnih horror sintičev, tovrstna svojevrstna razdvojenost pa je v publiko nemudoma vtisnila Rusov trademark. To naj bi opazili tudi delegati, saj je Anton dobil kar nekaj koncertnih ponudb.
MOVEKNOWLEDGEMENTov ni zmotil niti razposajeni fantastični ruski predhodnik na odru. Lestvico, ki jo je že on postavil zelo visoko, so še dvignili. Skratka, ko že misliš, da so dosegli vrh svojega glasbenega in odrskega udejstvovanja, se vedno znova še presežejo. Tudi tokrat, podobno kot na septembrskem špilu v Kinu Šiška, je bila zasedba v odlični formi. N’tokovi kriki in evforično poplesavanje po minimalnem odru Gale hale so se ponovno čudovito dopolnjevali z ritmično razgibano psihedelično spacey soniko, ki so jo proizvajali njegovi timski soigralci. Njihova mozaična godba je uspešna prav zaradi nore povezanosti in čutenja akterjev v bendu. Kolektivno, če je zares iskreno in partnersko, vedno znova preseže individualno. Moveknowledgement so najboljši dokaz tega.
JoyCut, Blaž, elektro guzzi, Felis Catus & Softskinson (Channel Zero)
Uvodni JOYCUT so večina špila prehodili po meji nečesa, kar bi morda lahko celo zvenelo zanimivo, drugačno in svojevrstno, a so kljub vsemu izključno nakazanemu potencialu ostali na nivoju več ali manj nedomiselnega, klišejskega, pretirano melanholičnega post-rocka, ki ga je reševala odrska prezenca in dejstvo, da sta bila za bobni kar dva.
BLAŽa bi lahko preimenovali tudi kar v Fantastičen Blaž. Njegov nastop je bil absolutni vrhunec letošnjega MENT-a. Blaževe retro psihedelične pulzirajoče elektronske podlage, prepletajoči se umazani, mesnati in melanholični beati ter seveda fascinanten in brutalen mož za bobni Simon Intihar, bolj znan kot bobnarski stampedo zasedbe Canyon Observer, so proizvedli izredno zvočno inštalacijo. Posebej je navduševalo ujemanje med akterjema na odru. Jazz, hip hop, metal … vsi najrazličnejši zvočni izrazi in odvodi so se zlivali v eno briljantno vsenavzočo zvočno gmoto, ki je povzročala vse od plesnih korakov do kurje polti. Prihodnost!
Avstrijski znanci iz uvodnega dneva MENTaa in bend, ki je uspel ravno zaradi (dunajskega) showcase festivala, ELEKTRO GUZZI, je na prehodu v petkovo jutro tokrat v klubskem ambientu še enkrat nastopil na festivalu. Njihov nastop najbolje povzame pokoncertni naključni dovtip: “še polne piksne so se tresle”. V živo zaigrani techno je povzročil pravo vročico. Le še užitek ob glasbi je bil bolj nepopisljiv od gneče, ki smo ji bili priča. Treslo je, grmelo je, ščemelo je. Progresivna in futuristična glasbena poslastica za 22. stoletje.
Po koncu je sledil še DJ-outro. Jutro sta s klasičnimi klubskimi pokalicami priklicala FELIS CATUS & SOFTSKINSKON.
Nikki Louder, Vlasta Popić, Get Your Gun (Klub Gromka)
Hrup domačih NIKKI LOUDER ne potrebuje daljše predstavitve – gre za brezkompromisen, direkten, pa vseeno izredno domiseln in občasno intrigantno kompleksen noiserockerski šus, obdan s kriki kitarista Blaža Sever. Tudi tokratni nastop je bil pričakovano nadglasen, poln živalske energije in verjetno še potencirano bolj inteziven kot ponavadi. Vsega trušča ni preslišal niti famozni John Robb, ki je o njih nemudoma zapisal kopico pohvalnih besed na svojem Louder Than War.
Do roba napolnjena Gromka je nestrpno pričakovala hrvaške garažne matadorje VLASTO POPIĆ. Pričakovanja so le ti kasneje upravičili. Trio dveh mladcev in odštekane dekline za bobni je zaružil, kot se za dober garažni rock’n’roll bend spodobi. Divje, žgoče in nerezervirano, a še vedno je Vlasta Popić po kvaliteti in intenziviteti izraza lestvico nižje od srbskih tovarišev, skupine Repetitor.
Danska mešanica Grindermana, Wovenhand in sorojakov Iceage pod imenom GET YOUR GUN je bila bržkone najlepše odkritje večera. Kostumografsko usklajen odrski imidž črno odetih pojav (z blond lasmi in modrimi očmi) je začel špil z navdihujočim spojem melanholične violine, morbidnih kitarskih struktur in croonskega vokala, ki je dramatično in pompozno odmeval s svojim baritonskim stasom. Ščepec nekoncionalnosti v aranžmajih, občasni neprvi beat in odsekan ritem ter vzpostavljanje zvočno nabite atmosfere Skandinavce loči od podobnih apokaliptičnih rock zasedb, ki se spogledujejo z izročilom folka in countryja v temačni preobleki, sam nastop pa jih meče na sam scenski vrh.