Festival MENT 2022
UVOD
Mojca Radkovič
Letošnji osmi MENT se je odvil med 8. in 10. junijem. Na tokratni festivalski ediciji se je skupno predstavilo več kot 70 izvajalcev na več kot desetih odrih. Sočasno je potekala tudi glasbena konferenca, kjer so se predstavili obrazi glasbene industrije tako vzhodne kot južne Evrope. Čeprav je MENT vseevropski dogodek in gosti ljudi iz celega sveta, poskuša mesto omogočiti predvsem lokacijsko bližnjim narodom. V okviru tridnevnega dogodka se je odvila tudi razstava AppointMENT 6.0, kjer so mladi umetniki imeli možnost oblikovati poster nastopajočim.
Festivalsko dogajanje je nadaljevalo prebujanje pokoronsko razpuščenega glavnega mesta in vzbudilo ter poslalo plesati še tako zaspane prebivalce. Čeprav je Ljubljana majhno mesto in so imeli udeleženci brezplačni javni prevoz, sta se kot problem izkazala oddaljenost lokacij in zgoščenost koncertov. Tako si kot udeleženec moral strogo in strukturirano premisliti svoje večere, razen prvega, kjer je vse potekalo v Kinu Šiška, ter morda prioritizirati tuje bende, ki jih imaš manjkrat možnost videti v Sloveniji. Čeprav sama tega nisem vedno naredila, sem bila presenečena nad polnostjo in energičnostjo publike prav pri domačih izvajalcih. Tako balans kot .travnik so zapolnili in razdivjali prostor. Sama dolžina koncertov je bila sicer primerna, morda pa bi komu, ki je prišel zgolj zaradi enega ali dveh artistov, ustrezal daljši koncert, a to že od začetka ni bila misija Menta. Dolžina koncertov je bila okoli 40 minut in format se je pridno držal čez vse nastope, kar je bilo dejansko prijetno in zadovoljivo. Line-up je bil konkretno razgiban, žanri so prekipevali in slišati je bilo nekaj precej nepričakovanih melodičnih odpotovanj. Vprašanje, ki se pojavlja, je bilo glede ozvočenja pri nekaterih nastopih; je bil problem v prostorih, tehniki ali je bil način ozvočenosti izbira izvajalcev? Večina pozornosti je bila na vibracijah, torej na bobnih in basih, kar je zabrisalo jasnost in kakovost vokala. Morda je to odvisno tudi od tehnikov, ki morajo ozvočenje prilagajati vedno drugačnim prostorom. Včasih je bilo kaj preglasno, drugič pa pretiho. Včasih se je zazdelo, da sosledje nekaterih izvajalcev morda ni bilo najbolje zastavljeno – ne pravimo, da bi izvajalce morali žanrsko ločiti, a če je razpršenost lokacij precej široka glede na velikost mesta, je morda bolje skupaj postaviti artiste, ki bi jih potencialno lahko poslušal podoben poslušalec. Morda se motim in sem samo malo žalostna, da nisem imela časotreska Hermione Granger, da bi bila sposobna biti na več koncertih hkrati. Pohvale vredno je to, da je MENT razvnel malo mestece in omogočil (prve) nastope mnogim izvajalcem ter jim dal krila za prihodnje podvige.
Žalosti pa dejstvo, da se konference, ki je dodobra premišljena in gosti znane producente in organizatorje festivalov, novinarje, kritike, menedžerje, agente, promotorje, publiciste itd., ni udeležilo veliko slovenskih (svežih) izvajalcev in bodočih organizatorjev ali nasploh glasbenih »podanikov«, ki bi jim lahko pogovori in druženja bistveno pomagali pri krojenju nadaljnje poti.
Potem je pa tukaj še AppointMENT, ki je nadvse dobra priložnost za vizualne umetnike, da svoja dela povežejo z glasbenimi umetniki in da se tudi njihovo delo širi v druge vasi. Časovna omejitev priprave končnih izdelkov bi lahko bila daljša. Ti so bili poenoteno izvedeni v obliki plakatov skozi tehniko riso printa. Pojavi se vprašanje omejitev te tehnike za tako različne pristope izpeljave plakatov. Zaradi teh omejitev končna dela niso vedno v želenih odtenkih umetnika. Seveda pa je tudi umetnikova odgovornost, da se teh omejitev zaveda, kar je lahko pozitivna ali pa negativna stvar
Nadaljnjo reportažo smo zastavili tako, da smo združili poročanja s strani dveh reporterjev, in sicer Marka Durdubakova in Mojce Radkovič. Pa prijetno branje.
SREDA, 8. 6.
Mojca Radkovič
Prvi dan je v celoti potekal v Kinu Šiška. Festival je otvoril koncert QuinzeQuinze, petčlanske skupine iz Francije, ki je kljub majhni udeležbi s svojimi tekočimi melodijami in industrijsko »dancehallovskimi beati« želela poslušalce pripraviti k premikanju telesa. Pevec je vodil skupino s svojim gibčnim performativnim nastopom, ostali so ga spremljali v ritmih komadov.
Za njimi je nastopil belgijski bend Tukan, ki je za razliko od prejšnjih napolnil manjšo dvorano. Energija štiričlanske skupine na odru in povezava s poslušalci je bila močna in definitivna. S svojimi rockovskimi prijemi jazza gradijo elektronsko glasbo brez računalniške pomoči. Prva slovenska glasbena predstavnica festivala je bila Sahareya, ki je nastopila tretja zapored. Nastopala je v veliki dvorani in jo napolnila z oboževalci. Zanesljivo sladka instrumentalna podlaga, ki jo je sproduciral njen zelo dobro poznani brat DJ SunnySun, je spremljala njen plesno-vokalni nastop. Žal pa jo je bilo težko razumeti, morda zaradi hitrosti besedila ali pa »novopečenosti« pevskega nastopanja. Vsekakor pa njena samozavestna pojava na odru nosi potencial, ki ga je treba še izpiliti. Pred glavno zvezdo večera, Yvesom Tumorjem, so nastopili še eni slovenski glasbeniki, in sicer obalni Spiral Mind. Progresivno rockerske in malo jazzovske melodije so umirile razbijajoča srca in pripravila teren. Zatem se je končno ozračje segrelo za glavni otvoritveni koncert festivala MENT – za ameriškega Yvesa Tumorja. Androgeni zapeljivec je skupaj z bendom ogrel dvorano na peklenske temperature in oboževalce popolnoma obnorel. Ker ga sama dojemam kot enega izmed najljubših sodobnih izvajalcev, ki prepleta stare rockovske riffe, psihedelične melodije in elektroniko, bom »fenovstvo« za trenutek postavila na stran. Vsekakor je nujno izpostaviti dejstvo, da je bilo tudi njega težko razumeti, kljub poznavanju vseh besedil. Pri njemu bi lahko rekli, da je to bila odločitev, saj je celoten nastop deloval zelo noisy in v stilu glam rocka. Morda nas je želel prepojiti s polnostjo in grobostjo njegovih komadov ter nas vrniti nazaj v zlate čase rockerskega podtalja. Če pa to ni bila njegova želja, pa je bil problem v ozvočenju, o katerem smo pisali že malce prej. Večer je zaključil češki Toyota Vangelis, ki nas je peljal v svet elektronske glasbe in popačenega vokala. Njegova sramežljiva podoba in nežna interakcija s publiko je vodila sicer dodelane beate in piskav vokal.
ČETRTEK, 9. 6.
Marko Durdubakov
Za bazo glasbenega užitka drugega večera festivala Ment sem izbral klub Channel Zero na Metelkovi zaradi dobro znanih imen nove elektronske glasbe, kot sta na primer JacqNoise in HRTL. Potovanje čez elektronske glasbene efekte je začela nizozemska didžejka JacqNoise s svojim modularnim live setom. Bili smo priča prepletanju zvokov in ritmov ter plesanju po bitih, ki so se lomili v svoji lastni refleksiji. Zadimljen prostor in svetleči učinki so poslušalca odpeljali v 40-minutno avanturo sodobnega evropskega »clubbinga«. Na oder je po kratkem premoru prišla Farce, avstrijska producentka in kantavtorica. Komaj opazne melodije kitare, indie ritmi in najglasnejše pulziranje basa poslušalca niso prepričali, da se nahaja na pravem mestu. Tudi izvedba nekaj predelanih komadov je ni uvrstila v sam koncept, ki ga je Ment zastavil za jedro elektronske in techno glasbe – Channel Zero. Želja po akustiki in ponovnem uravnovešenju občutkov me je prepeljala do švicarsko-nemškega tria Omni Selassi. Ekspresivno ritmično gibanje dveh bobnov, magično plesanje s kitarskimi riffi in vtisi elektronskih barv so polno Galo Halo dvignili na noge.
V klubu Gromka so Qlowski kljub tehničnimi težavam za poslušalce pripravili 40-minutno performativno-glasbeno izkušnjo. Kolaž temnih melanholičnih zvokov, razgibana bas linija in izrazite kitarske barve, podprte s sintesajzersko teksturo, so vrnili zvoke avtentičnega post-punka iz poznih 70. let prejšnjega stoletja. Višek ekstaze elektronske scene v klubu Channel Zero je bil HRTL, češki modularni didžej, ki je svoj live set postavil med publiko. Svojo dinamično, markantno in živahno glasbo je predvajal v simbiotično-intimni korelaciji s poslušalci, ki so ves čas plesali po kontrastnih beatih. Ob istem času je v klubu Gromka na odru močno odmeval indie-metal zvok belgijskega tria Heisa. Prepolni klub je čutil šarm kitarskih riffov, bleščeče udarce bobnov in dinamične konture vokalov in basa. Band je fuzija neravnih ritmov izpod rok bobnarja, brutalno dobre akordske spremljave in izjemnih vokalov pevca, ki je obvladoval tako bas kitaro kot tudi klaviaturo. Zgodbo v Gromki je s svojim nastopom zaokrožil slovenski metal band Siderean. Poslušalce so nagradili s progresivnim death metalom. Kljub pomanjkljivi pripravljenosti tehnične ekipe kluba so močni blasti po bobnih, kvalitetno »growlanje«, vešče roke kitaristov in bas kitarista vseeno stopili v ospredje.
Drugi festivalski večer je zaključil madžarski didžej Polldarier v klubu Channel Zero. Preveč nedokončanih idej in agresivna glasbena naracija je že tako prazen klub samo še dodatno izpraznila, pa tudi izčrpanost poslušalcev ni prispevala k vzpostavitvi prave energije.
Mojca Radkovič
Začetni koncert drugega dneva me je tako prevzel, da me je skoraj vse ostalo pustilo ravnodušno. No, skoraj. Sky H1 in Mika Oki sta izpeljali enega izmed bolj premišljenih in izpopolnjujočih avdiovizulanih nastopov. Z igranjem svetlobe in dima sta gledalčev pogled odstranili z odra nazaj vase. Z eksperimentalno elektronsko glasbo pa sta dodali pogledu nazaj večno vztrajanje in voljnost. Vav! Za njima je nastopil das bisschen Totschlag, nemški indie bend, ki na trenutke iz sebe iztisne emo krike prejšnjega desetletja, kjer člani skupine zvenijo kot otroci bendov The National in Alt J. Vsakodnevno melanholični mladci skozi svojo glasbo in nastop delijo svojo plašnost, ki igra na srca nekaterih, druge pa spravlja ob živce. Veliki oder je nato Oklou popeljala v intimno francosko vzdušje popa (na trenutke hyperpopa) in s svojo iskreno igrivostjo ogrela gledalce. Gozdno-vesoljska vila je nastop izpeljala zelo prisrčno – tudi ko je besedilo pozabila, je pesem začela od začetka in nas takoj spravila nazaj v topel objem. Četrtkove nastope v Kinu Šiška je zaključila Zevin, slovenska izvajalka, ki je imela na letošnjem Mentu svoj prvi nastop. Izjemno karizmatična osemnajstletnica je skozi basovsko polne komade dobre produkcije naredila šov. Žal je njen vokal v živo deloval rezko, a glede na novopečenost je možnosti za izpopolnitev mnogo.
Svoje četrtkovo popotovanje sem nadaljevala na domačih balansih v Gali Hali. Zapolnjen poletni vrt in pojoči soposlušalci so podpirali nastop lokalnih alternativcev. Bobnar je čez ves nastop držal ritem, da ni celota zapadla v enakost, in tako preprečil zaspanost publike.
Zadnji koncert večera pa me je, kot sem namignila že zgoraj, prevzel prav toliko kot začetni. A na popolnoma drugačen način. Lenhart tapes, ki svojo glasbo ustvarja s kasetami, ki jih miksa in manipulira. Kaotičnost frekvenc, melodij in ritmov nas pahne v jezo in zadovoljstvo, frustracijo in evforijo. Pevka, ki je pospremila genialno zmedo, je poskrbela za doživetje brez primere. Bravo!
PETEK, 10. 6.
Marko Durdubakov
Pozornost obiskovalcev zadnjega dneva festivala Ment je bila razpršena po različnih lokacijah po celotnem mestu. Sam sem se odločil, da svojo pot začnem na Metelkovi v klubu Gala Hala z domačo hiphop alternativno sceno. Na odru so močno odmevali stihi Fraw Blanke ob spremljavi efektivnih zvokov harfistke rouge-ah in odličnih beatov MC Sajkoslava.
Naslednja postaja glasbenega navdušenja je bila alternativno progresivna rock metal cona med klubom Gromka in Menzo pri koritu. V Menzi sta svojo glasbeno zgodbo na odru orisala hrvaški dvojec Pitaj Klince, ki sta z dodatkom še treh članov za festival sestavila celoten bend. Prostor so barvali z retro zvoki in disko ritmi, ki so precej spominjali na kakšno že poznano glasbo, vendar kljub temu ni manjkalo presenetljivih in novih elementov. Tudi Menzi pri koritu tehnične težave z ozvočenjem niso bile tuje in manjkajoča komunikacija med tehniki in bendom je bila njihov šesti član. Beograjski kvartet Sitzpinker je na oder pristopil zelo skromno, vendar so poslušalca trenutek kasneje presenetili z močno dominanco. Pokorili so si prostor, zavladali teritoriju z energijo nevsakdanjega indie rocka in poslušalce pustili v glasbenem deliriju. Eksplozija strastnih ritmov, temperamentnih kitarskih riffov, ognjevitih bas linij in magičnega vokala so vse poslušalce popeljali nazaj v zlate čase jugoslovanskega rocka. Za njimi so si oder in plesišče Menze pri koritu prisvojili Makedonci. Kultni trio 21 Vek je s svojimi pop rock komadi oživel poslušalce, čeprav nekateri niso razumeli niti ene besede. Z vokalistovim pripovedovalskim nastopom kot simbiotičnim momentom njihovega nastopa, ki se je vil preko vseh komadov, je bila publika dodobra animirana. Kot poslednji, ki so stopili na Menzin oder, so svoj nastop podaljšali še za nekaj užitkarskih minut in s tem končali glasbeni hip kluba.
Za konec je v Gromki kot češnja na vrhu in novi steber indie metal glasbe v Srbiji energično začaral publiko bend Gazorpazorp. Njihov unikatni glasbeni portret, navdahnjen s čudežnimi kitarskimi progresijami, brutalnimi bas linijami in spektakularnimi bobnarskimi veščinami, je postal dragulj letošnjega festivala. Totalno prefinjena dominacija na odru prepolnega kluba je poslušalce odpeljala v iluzijo, da je njihov nastop trajal več kot le pičlih 40 minut. Le eden od mnogih čudovitih nastopov na festivalu Ment je zaokrožil zadnji večer gromozanskega tridnevnega glasbenega življenja.
Mojca Radkovič
Zadnji in najbolj poln večer sem začela v Cankarjevem domu v Štihovi dvorani, kjer je nastopila Ursula Sereghy, češka glasbenica, ki je imela milo očarljivost in prikupno podobo, a na žalost njen nastop ni bil dobro izpeljan. Naredila je nekaj napak, kar ni bilo za pričakovati glede na njeno aktivno glasbeno udejstvovanje in večkratne nastope, a morda jo je preveč prevzela trema – no, morda pa so bile te napake del nastopa.
Svoje petkovo popotovanje sem nadaljevala v Stari elektrarni na nastopu poljskega dueta SIKSA, ki skozi svoja politična in aktivistična prozna besedila nagovarja poslušalce. Četudi morda publika ni popolnoma razumela zgodb, je bilo vseeno začutiti jezo in razočaranje nad poljsko vlado in cerkvijo, seksizmom in mačizmom. Vse to je spremljal pevkin izjemen performans, v katerem se je čisto približala poslušalcem, se zraven njih usedla ali se postavila in jih nagovarjala.
Nadaljnja pot me je vlekla na Metelkovo, kjer sem se najprej ustavila v Menzi pri koritu in poslušala hrvaški duo Pitaj klince, ki sta prišla skupaj z bendom. Ljubezenski jugo jazz rock iz 70-ih je v zasanjanost pahnil ves prostor in »džuskanje« je bilo skorajda neizbežno.
V Gromki je češki trio Sinks ponovno vrnil upanje v punk in razbesnel obiskovalce. Spojenost s prostorom in ljudmi je njihov nastop pripeljala do vrha, saj so s svojimi avtentičnimi, a hkrati retro klasičnimi melodijami in antikapitalističnimi besedili razdražili prav vse.
Nato so nas v Gali Hali pričakali moji someščani, predragi .travnik, ki do zdaj še niso razočarali in tudi tokrat so bili najboljši lokalni performerji. S svojimi skorajda že kultnimi hiti so nas segreli do konca in mosh pit je bil neizogiben. To je štajerska karizma.
Nepričakovan DJ set DJ Fitza v klubu Channel Zero je prinesel, kar naši podtalni sceni manjka zadnjih nekaj let – mešanica dobrega disco housa, acid housa, jungla in nasploh mešanja glasbe različnih kultur. Izjemno za odplesanje noči.
Noč in s tem festival sem zaključila v K4, ki je sočasno gostil dvidevat in Francjazzco. Domača glasbenica dvidevat je naredila dobro selekcijo komadov, a zaradi monotonosti techno beatov ni bila dovolj prepričljiva za raznolike plesne premike. Francjazzco pa je izžareval na tisoče različnih beatov, ki pa so morda bili za poslušalce kanček preveč, in tako je bila kadilnica bolj polna ljudi kot sam klub.
