Festival Ljubljana 2021

Datum: 1. 7.–11. 9. 2021
Prizorišče: različne lokacije

Že prejšnje leto smo pisali o tem, da je 69. Ljubljana Festival s programom in izvajalci navdušil, kar je Darku Brleku skupaj z organizacijsko ekipo festivala uspelo tudi letos. Poslušali smo lahko pevske zvezdnike, kot so Elīna Garanča, Plácido Domingo, Sonya Yoncheva, Anna Netrebko, Jonas Kaufmann, José Cura, poleg njih pa tudi številne ostale glasbene zvezde, kot so Valery Gergiev, Martha Argerich, Charles Dutoit, Marko Letonja, Reinhold Friedrich, Božo Paradžik, Kraljevi orkester Concertgebouw, Daniel Harding, Irena Grafenauer, Kristjan Järvi ter Simfonični orkester radia ORF z Dunaja. Kot je na zaključku festivala povedal njegov direktor in umetniški vodja, se je izvedba festivala v tako velikem obsegu še dva meseca pred otvoritvijo zdela nemogoča, a so organizatorji uspeli in po besedah podžupana MOL-a, Aleša Čerina, v manj kot desetih tednih izvedli skoraj 100 dogodkov, ki jih je obiskalo 40.000 obiskovalcev.

V sklopu letošnjega Festivala smo pokrili pet prireditev – predvsem odmevnejša orkestrska gostovanja. Bili smo na otvoritvi, kjer je nastopil Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga, na koncertu Marthe Argerich z Orkestrom Slovenske filharmonije, na Kraljevem orkestru Concertgebouw, na koncertu flavtistke Irene Grafenauer, ki je nastopila s Štefico Stipančević, Nuško Drašček, Blažem Šefom, Komornim zborom Dekor ter Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ter na zaključnem koncertu 69. Ljubljana Festivala, kjer je nastopil Jean-Guihen Queyras s Simfoničnim orkestrom radia ORF z Dunaja.

Otvoritev je bila ponovno v znamenju visokih gostov, krajših nagovorov in ognjemeta, ki smo ga spremljali z ograjenega Kongresnega trga. Z eno največjih dirigentskih zvezd – Valerijem Gergijevim – je nastopil Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga. Začelo se je s simfonično pesnitvijo Bela krajina Marjana Kozine. Zelo speven in v ljudski maniri napisan simfonični scherzo vključuje številne melodije, ki so vsaj Slovencem in Slovenkam dobro poznane, zato domače poslušalstvo upravičeno pričakuje veliko od izvedbe takšnega dela. To je načeloma orkestru tudi uspelo, predvsem so izstopali legato toni, ki so izzveneli z veliko teže in polnosti – zelo organistično. V drugem delu, ko je tehnično pomembna usklajenost ter sledenje hitrejšemu tempu, ki ne sme izgubiti živahnega značaja, pa je orkestru umanjkalo nekaj lahkotnosti, predvsem bi lahko rekli nekaj »zdravega patriotizma« oz. biti Slovenec/Slovenka. Zaključek je bil povsem korekten, vendar brez presežka, ki bi dajal občutek pogleda na Belo krajino s kakšne zidanice ali Gorjancev. Osrednji del otvoritvenega koncerta je bila Fantastična simfonija Hectorja Berlioza. Že sama simfonija s seboj nosi zgodbo, ki jo Berlioz prikaže, kot bi šlo za film oz. filmsko glasbo. Veliko različnih značajev, ki sta jih pri izvedbi podpirali agogika in dinamika, izstopala pa so predvsem trobila. Že zaradi samega koncertnega ambienta in s tem povezanim dejstvom, da ne moremo govoriti o izvrstni akustiki, tudi simfonija ni dosegla vrhuncev, ki bi jih lahko. Kljub temu smo poslušalci lahko občutili moč več stoletij stare mrtvaške sekvence Dies Irae, ki zazveni v samem finalu. Uvodni koncert je v luči celotnega dogajanja pompozno otvoril Festival, čeprav ni ponudil najbolj izvrstne izvedbe znanih in priljubljenih skladb.

15. julija je v Cankarjevem domu nastopila zimzelena Martha Argerich z Orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Charlesom Dutitom. Program je bil v znamenju dveh ruskih skladateljev 20. stoletja. Koncert je odprl Ognjemet Stravinskega, ki nas je usidral v zvoke in predvsem harmonije, ki so nas spremljale do konca koncerta. Že sama otvoritev je napovedala dobro izvedbo zahtevnih glasbenih del. Poslušalci smo sicer na samem začetku bolj z zanimanjem spremljali dogajanje na odru, ko je cvetlični aranžma zastiral pogled na oder tistim v parterju in so ga ti skušali odstraniti, kar jim na koncu po nekaj dogovarjanja s tehničnim osebjem ni uspelo. Tega morda ne bi niti omenili, če se ne bi tehnični kiksi ponovili tudi kasneje. Seveda je bila tako kot že večkrat zvezda večera vrhunska pianistka Martha Argerich, ki s svojo toplino, preprostostjo in hkrati briljanco prepriča tudi največje glasbene poznavalce. To, da je Argerichova kljub svojim 80. letom vrhunska pianistka, ki igra tako tehnično in muzikalno dovršeno, da ji ne uide niti to, da je na klavirju med igranjem prvega stavka Koncerta za klavir in orkester št. 3 v C-duru Sergeja Prokofjeva počila struna in smo čakali, ali se bo koncert sploh nadaljeval, že vemo. Nismo pa vedeli, da zna biti enako vrhunski tudi Orkester Slovenske filharmonije. Morda je vzrok za takšen nastop izjemen, zelo natančen, vendar živahen 85-letni dirigent Charles Dutoit. Morda je to odličnost orkestra, ki jo bomo spremljali v prihajajoči sezoni. Vemo pa, da je orkester s tehnično natančnostjo, s točnimi poudarki in paleto značajev narisal prvinskost, ki jo prikliče Pomladno obredje Igorja Stravinskega. Ob 50-letnici smrti tega skladatelja je bil to poklon, vreden stoječih ovacij, ki jih je občinstvo namenilo koncertu.

Na večer začetka šolskega leta je na Kongresnem trgu nastopil znan Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama pod vodstvom Daniela Hardinga in s pianistom Jefimom Bronfmanom, ki je odigral Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu Ludwiga van Beethovna. Ponovno nas je prostor že sam po sebi prikrajšal za boljši zvok, čeprav gre vsa pohvala tonskim mojstrom, ki uspejo iz danega izvleči to, kar na koncu slišimo. Med poslušanjem je na nekaterih mestih s svojo suverenostjo prišel v ospredje predvsem orkester, ki je uspel doseči poln, vendar v klasični maniri stopničast in detajlen zven. V tretjem odstavku se je sicer na trenutke zdelo, da pianist ne sledi tempu, vendar bi to lahko pripisali tudi ambientu. Za Beethovna lahko pod črto rečemo, da je bil povsem korektno izveden, kar pravzaprav pomeni dobro izvedbo, saj so Beethovnovi že neštetokrat slišani koncerti, ki so za izvajalce vsakič znova zahtevni in zahtevajo natančno interpretacijo harmonske linije, igrivost v najnatančnejših delih. Pavzi je sledila Simfonija št. 7 v E-duru Antona Brucknerja. Dedič Wagnerja, apokaliptično in dolgo – tako bi lahko povzeli Brucknerjeve simfonije, ki ob dobri izvedbi zvenijo epohalno. Zahtevno je držati linijo čez stavke in jo na koncu združiti v smiselno celoto, kar je Hardingu z orkestrom v večji meri uspelo. Čeprav so se včasih gmote zvoka teptale med sabo in je veličastnost ostala sama sebi namen, so posamezne inštrumentalne sekcije vztrajale v povezanosti, nepretrganosti in tako ustvarile kuliso, ki Brucknerju pritiče. Kljub razmeram koncert, vreden poslušanja.

Že takoj naslednji dan smo imeli priložnost prisluhniti nekaj največjim slovenskim umetnikom, kjer v ospredje gotovo sodita flavtistka z izjemno mednarodno glasbeno kariero Irena Grafenauer in v osnovi klarinetist, zdaj pa že več kot deset let med drugim tudi dirigent, Mate Bekavac. Najprej je bila na sporedu Uvertura k operi Beg iz Seraja Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki ji je sledil Koncert za flavto št. 1 v G-duru istega skladatelja. Že Uvertura je nakazala značaj večera – igrivost in značajsko raznovrstnost. To se je v Koncertu le še stopnjevalo, svoje pa je dodala še Irena Grafenauer, ki je bila mladostna v tehniki in zrela v interpretaciji. Najobsežnejše delo večera pa je bil Sen kresne noči Felixa Mendelssohna Bartholdyja – skladba, ki je nastala na podlagi istoimenske drame Williama Shakespearja. Na odru se je orkestru tako pridružil še Komorni zbor Dekor, sopranistka Štefica Stipančević, mezzosopranistka Nuška Drašček in igralec Blaž Šef. Slednji je bil glavni povezovalec večera. Lepo in primerno oblečen v moški obleki se je usedel na rob odra in začel z zgodbo. Takrat je tudi predstavil like z določenim rekvizitom. V nadaljevanju je preskakoval med junaki, junakinjami ter mitološkimi bitji z glasom, z načinom govora, z grimasami na obrazu, s telesom. Njegovo pripovedovanje je podpirala glasbena kulisa, ki je bila na nek način drugi protagonist in hkrati pripovedovalec zgodbe. Sodelovanje med vsemi, tudi zborom in solistkama, ki so bili nekoliko odmaknjeni od osrednjega dogajanja, je bilo dobro in predvsem zelo dinamično. Glede na režijske zamisli izvedbe je bila ta zelo dobra in občinstvo je bilo upravičeno zadovoljno; ne vemo pa, kaj več bi lahko ponudil morda nekoliko spremenjen način izvedbe.

69. Festival Ljubljana smo zaključili s koncertom Simfoničnega orkestra radia ORF z Dunaja, ki je pod taktirko mladega in uspešnega dirigenta Kerema Hasana najprej izvedel Farewell, lady, farewell še živeče skladateljice Julie Purgine z Dunaja. Interpretacija se je gradila in višek dosegla v atmosferi zaključka. Kot je za sodobno glasbo značilno, smo bili priča veliko fragmentom in nenavadnim zvokom, ki so tvorili celoto in zahtevali predvsem od dirigenta povezanost ter sposobnost glasbenega poustvarjanja, ki tudi poslušalcem pokaže intenco glasbenega dela. Skladateljici, ki se je tudi prišla poklonit na oder, je sledil »Unveiled«, koncert za violončelo in orkester Slovenca Vita Žuraja. Koncert, navdahnjen z žensko, s femme fatale; s fotonom in reminiscenco, ki ju je ob orkestru upodabljal violončelist Jean-Guihen Queyras. Zelo sodobna skladba, ki pa je po načinu komponiranja zelo majhnih delcev v celoto spominjala na Brahmsa. Pomembne so bile nianse in občutek za manjše spremembe, ki so zahtevale veliko zbranosti, ta pa je kljub vsemu včasih ušla ne le poslušalcem, ampak tudi izvajalcem. Kljub temu si je Vito Žuraj ob prihodu na oder zaslužil aplavz in lahko smo ponosni na dejstvo, da smo imeli priložnost gostiti in slišati krstno izvedbo tega dela. Osrednjo žensko nit zaključnega koncerta je lepo do konca spletla Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova. Čudovita izvedba, ki so jo zaznamovali vrhunski solisti na čelu s koncertno mojstrico Maighread McCrann. Od vseh stavkov je bil najpopolnejši drugi, kjer nas je solo fagota resnično popeljal v orientalski svet prepletajočih se zgodb, spoznanj o svetu, kjer ostaja nekaj še vedno zastrto s tančico; kjer so se iz bežanja pred smrtjo zapisale najlepše pripovedi. Vse to so poosebljali glasbeniki in vse to se je sestavilo v celoto orkestra, ki ga je natančno in ne divje vodil mladi, z bleščečo kariero pred seboj Kerem Hasan.

Spodbudno, s pripoznanjem ženske vloge v svetu klasične glasbe, se je torej zaključil že 69. Ljubljana Festival. Podžupan Mestne občine Ljubljana, Aleš Čerin, je dejal, da naj z veseljem pričakujemo naslednje leto, ko bo Festival slavil 70 let. Zdi se, da bi lahko že tako nekaj milijonov težek projekt bil naslednje leto še težji. O tem bomo poslušalci lahko sodili šele čez nekaj mesecev, ko bo predstavljen program naslednjega festivala. Do takrat se velja še vprašati, čemu je Kongresni trg v primeru nekaterih prireditev v celoti zaprt in tako mimoidočim ali morda tistim z nižjimi dohodki ni več omogočeno sedenje in poslušanje prireditev na travi v Parku Zvezda. Tudi ta odgovor bomo dobili naslednje leto, tako kot smo letos bili prijetno zadovoljni z dejstvom, da ognjemet ne posega več v samo izvedbo otvoritvenega koncerta, ampak nastopi šele z aplavzom. Kljub vsem nezgodam in opazkam, ki jim tovrsten dogodek ne more uiti, lahko letošnji prerez Festivala Ljubljana zaključimo z mislijo, da Salzburg, Berlin in Luzern niso več daleč.

Lektoriral: Grega Pignar