Editors, @Kino Šiška, 1. 12. 2015
Omemba zasedbe Editors vedno vzbuja nostalgijo po tistem obdobju iz prejšnjega desetletja, ko so bili darkerski kitarski indie bendi kul in ko je bilo na t. i. alter glasbenem obzorju stotine kopij kopije zasedbe Joy Division. Editors so med vsemi temi skupinami čisto na začetku (The Back Room) izstopali predvsem po zaslugi izjemnega glasu Toma Smitha in soničnih, pocukrano temačnih kitarskih vragolij Chrisa Urbanowicza. Sčasoma so se začeli v svojem glasbenem izrazu noro ponavljati (An End Has a start), in, čeprav so še vedno ponudili kak všečen štiklc, počasi stapljati s scensko sivino oz. celo postali sinonim za njo. Če je tretja plata In This Light and on This Evening še vzbujala upanje po njihovem prerojenju, je po odhodu Urbanowizca in četrtem ultra generičnem ploščku The Weight of Your Love, navzven dišalo po razpadu zasedbe. A to se ni zgodilo, in skupina je prišla z novim začuda precej zanimivim albumom In Dreams v Ljubljano veliko bolj interesantna, kot pa leta 2011, ko je pri nas v Križankah nastopila prvič.
Že na riješki predskupini Jonathan se je postopoma nabralo precejšnje število obiskovalcev, ob nastopu protagonistov Editors pa se je Katedrala šibila pod težo razprodane dvorane, ki je tokrat imela po zelo dolgem času pod odrom ograjen prostor za fotografe. Publika, v povprečju stara nekje med petindvajset in petintrideset let, je bila razpoložena, ter se je tekom koncerta odzivala predvsem na gestikulacije markantnega frontmana Toma Smitha. Ta je v svoj element zviranja na odru padel že pri prvi pesmi, zasanjano hipnotični uverturi “No Harm”, in ga v drugi skladbi “Sugar” še evforično nagradil ter v tem tempu vztrajal do konca nastopa. Skladba “Life Is Fear” je prva resneje pokazala Editorse v novi, svetlejši zvočni obleki; kitare so zamenjali synthi, plesna dimenzija je bila močno poudarjena. Štiklc bi se z lahkoto vrtel tudi v kakšnem bolj klubskem ozračju. Temu pobegu v elektronsko orientiran muzikaličen svet je sledila izmenjava ne posebej zanimivih novejših skladb in izstopajočih starejših skladb, kot so npr. “Blood”, “All Sparks”, “An End Has a Start” in “The Racing Rats”. Čeprav so si vse štiri skladbe melodično precej podobne, je bila publika pri vsaki bolj emocionalno razprta in energična. Še posebej pri zadnjih dveh, ko se je tudi klaviaturist Elliot Williams na kitari izstrelil v ospredje odra k Smithu in se je basist Russell Leetch s svojim veselim udrihanjem po basu postavljal na čelu odra kot frontman.
Sledil je odmev zasedbe Echo & The Bunnymen v novi pesmi “Formaldehyde”, tej pa še dve zvočni eksploziji v podobah odrešilne “Salvation” in pištoljersko ritmično nabrite “Bullets”. Nadaljevanje je ob vsem tem siceršnjem zvočnem polnjenju prostora presenetilo. Na odru je ostal sam z akustično kitaro Tom Smith in odigral “Smokers Outside the Hospital Doors”. Čeprav obstaja na spletu kar nekaj posnetkov Toma Smitha z akustično kitaro, je v živo postalo jasno, kako zelo rojen je tudi za vlogo samotnega jezdeca s črno kitaro. Njegov žlahten bariton je šele v tej zvočno okleščeni spremljavi lahko popolnoma zasijal. Izvedba skladbe je bila tako prepričljiva in močna, da ne bi bilo prav nič narobe, če bi celoten koncert nadaljeval Smith sam.
Po tem rahlem odmoru za preostale člane zasedbe, smo slišali eno najboljših skladb s tretje plošče “Bricks and Mortar”, ki je pogumno razbijala sicer precej »straightforward« držo nastopa. Na koncu rednega dela nastopa je zasedba zaigrala U2-jevsko “Ton of Love”, v živo zvočno žarečo in vizualno spektakularno “Nothing” ter njihov prvi hit “Munich”, za katerega lahko tudi rečemo, da je njihova praskladba; za vse druge pesmi je še pred kratkim veljalo, da so le njegove variacije. A glasbeni korak naprej je bil najbolj viden prav v bisu. Ob njihovi najbolj znani skladbi “Papillon”, ki v živo pridobi epske razsežnosti, sta najnovejšo plato zastopali uglajena plesna zazibanka “Ocean of Night” in elektronska koračnica “Marching Orders”.
Editors glasbeno niso najbolj razburljiva zasedba na svetu, so pa nastop pri nas (ali pa prav zato) vseeno izpeljali na visokem profesionalnem nivoju. Čeprav njihov glasbeni izraz prevečkrat deluje kot nekakšna reciklarnica idej veliko bolj znanih zasedb (U2, Interpol, Depeche Mode …), nam zadnji album in korekten nastop v živo vlivata upanje v njihov nadaljni razvoj.
