Durand Jones & The Indications: Private Space

Ela
Urek

Datum izida: 30. julij 2021
Založba: Dead Oceans, Colemine
Producent: Durand Jones & The Indications

Ob omembi katerega koli glasbenega žanra lahko izpostavimo najpomembnejše ustvarjalce, ki so ga s svojim delom pomagali definirati, vendar je tistih, ki so znali res dobro posnemati, neprimerljivo več. In še danes je tako. Na vprašanje, kaj je dobra glasba, vsak posameznik odgovori po svojem okusu, vendar pa je tisto, kar potiska naprej, k novemu, neznanemu, kreativnemu in predvsem samosvojemu, vedno bolj zanimivo, kot tisto, kar smo že neštetokrat slišali. In če je pred šestdesetimi leti na področju soula bil to Stevie Wonder ali Curtis Mayfield, danes sveži veter prinašajo mladi perspektivni glasbeniki, med katere lahko uvrstimo tudi zasedbo Durand Jones & The Indications.

Skupina, ki si je utrla pot v svet glasbe pod vplivom retro soula, tokrat predstavlja tretji album, Private Space, postavljen na iste temelje, a ga je kljub temu vredno vzeti pod drobnogled. Skladbe se spogledujejo s smernicami diska in R&B-ja, vseprisotne pa so “gruvi” basovske linije, ki vabijo k poplesavanju in se ob počasnejših ritmih prelevijo v primerno podlago za bolj izpovedna besedila. Vse zapisano na prvi pogled (ali posluh) ni nič zares novega. Da bi lahko utemeljili, zakaj gre za pester in zanimiv album, je potrebno pozornost preusmeriti na detajle, ki se skrivajo predvsem v glasbeni govorici.

Če se osredotočimo na instrumentalni del, je že po treh skladbah mogoče zaznati, da glasbeniki posameznih instrumentov in efektov (predvsem kitarskih) ne vključujejo zgolj zaradi potrebe po zapolnitvi glasbenega prostora, pač pa gre primarno za slikanje okolja, v katerega nas kot poslušalce želijo umestiti. Pri počasnejših skladbah, kot so “Private Space”, “More Than Ever”, “Reach Out” in “I Can See” je to intima izolacije, ki jo dosežejo z godalnimi vložki, zadržanimi akordi na klavirju, izpovedno melodijo v solistični kitari ter počasnim harmonskim ritmom, temu nasprotne pa so skladbe, ki bi jih lahko poslušali v baru, polnem ljudi, saj na albumu ne manjka razgibanih basovskih linij, ki skupaj z disko navdihnjenimi ritmi vabijo k poplesavanju (“Witchoo”, “The Way That I Do” in “Sea of Love”). Takšna dvojnost znotraj albuma ustvarja dva pola, ki si kontrirata na ravni glasbenega materiala in tekstualne vsebine, kar pa lahko povežemo tudi z aktualno problematiko, ki jo je prinesla pandemija covida-19 – od izolacije k socializaciji in od sprejemanja novega k obujanju starega.

Album je dovršen tudi na vokalni ravni, saj se poleg glavnega pevca, Duranda Jonesa, v tej vlogi predstavi še bobnar zasedbe, Aaron Frazer. Pri določenih skladbah se v osrednji vokalni vlogi pojavljata posamično, pri večini pa si izmenjujeta glavno melodijo in s tem ustvarjata poseben kontrast, ki nastane zaradi uporabe različnega registra in dveh specifičnih vokalnih barv. Ta detajl je najbolj opazen v skladbi “Witchoo”, v kateri gre za identično ponavljanje kitic in refrena, kar je v popularni glasbi ustaljena in že precej dolgočasna forma, vendar ob poslušanju temu ne posvečamo preveč pozornosti, saj je v središču našega zaznavanja ravno to izmenjavanje vokalov, kar pa predvidljivo formo potisne v ozadje. Ob tem je potrebno omeniti tudi funkcijo spremljevalnih glasov, saj spremljevalni pevci navadno le harmonizirajo osrednjo melodijo ter poudarjajo fraze, ki naj bi v določeni skladbi izstopale, v “Private Space” pa je njihova vloga zasnovana nekoliko širše. V skladbah “Reach Out” in “Sexy Thang” gre za zanimivo “podajanje” osrednje melodije med spremljevalnimi vokali in glavnim pevcem. V “More Than Ever” so refrenske fraze sestavljene iz dopolnjevanja glasov, v skladbi “Witchoo” pa o spremljevalnih vokalih sploh ne moremo več govoriti, saj večglasje zamenjata recitiranje in vzkliki, to pa je tudi segment, po katerem si komad najbolj zapomnimo.

Durand Jones & The Indications niso novi Stevie Wonder, ta je namreč le en, vendar pa s svojimi albumi dokazujejo, da je kljub hitri in obsežni glasbeni industriji, katere produkt je vedno bolj “mainstream” glasba, cilj pa čim večji zaslužek, še vedno moč najti popularne glasbene izvajalce, ki kljub vplivom in smernicam izstopajo. Če ne drugače, pa skozi detajle.

Skladba “Witchoo”: