Drugi večer Jazza Cerkno: Cerkno Jubileum Orchestra, Carrier / Edwards / Lambert, Marc Ribot’s Ceramic Dog @Cerkno, 22. 5. 2015

V osrčju Cerknega, ujet med cerkev, pekarno, gostilno in dom upokojencev, se je zgodil že dvajseti Jazz festival. Tokrat je nad festivalom žal visela senca nedavne smrti soustanovitelja Boštjana Cveka, ki pa je bil v duhu vseeno prisoten, saj je za jubilejno izvedbo Jazza Cerkno sestavil program. V petek smo tako imeli priložnost slišati Cerkno Jubileum Orchestra, trio Carrier / Edwards / Lambert in pa nosilce večera – Ceramic Dog Marca Ribota.

Prvi so oder zasedli Cerkno Jubileum Orchestra pod taktirko Zlatka Kaučiča. Številsko zajetna zasedba je obljubljala mnogoterost zvokov, renome glasbenikov pa kvalitetno izvedbo. Publiko so tako popeljali na enourno popotovanje po svetu big band jazza z močno narativno noto, ki bi zlahka bilo uglasbenje nekega precej šizofrenega filma. Četudi suvereno izveden in ambiciozno zastavljen pa se je koncert vseeno zdel in je kot tak zbujal ambivalentna občutja. Poleg obveznih raztegnjenih disonančnih solaž in splošnega spogledovanja s kaosom je bilo moč slišati distorzirano kitaro ter rhodes, ki pa sta, tako kot vse ostalo, dajala vtis, da sta ostala v 70-ih, kjer je prog rock povsem nov in aktualen, danes pa v najboljšem primeru spomni na Zornovo nedavno Psychomagio. Drug kontrast koncerta so bila spastična preigravanja saksofona in futurističnih efektov, ki so na neki točki aludirala na psihedelično interpretacijo Kekca, ki se je malce kasneje tudi dejansko zgodila. Celota je na koncu izpadla kot enouren trip z občasnimi periodičnimi izbruhi anksioznosti, ki pa so se v trenutku prelevili v suveren refren in s tem je dajali zelo šizofren priokus.

Po pavzi so oder zasedli trije mednarodni možakarji po imenih François Carrier, Michel Lambert in John Edwards. Uprizorili so dobro uro trajajoč izlet v polje free jazza, kjer sta sidro držala Lambert in Edwards na bobnih in basu z zanimivimi ritmičnimi medigrami, Carrierjev saksofon pa je kaotično rojil po naših ušesih. Suvereni glasbeni uigranosti navkljub je zvok ostal ujet v neko staro, rigidno formo glasbene improvizacije, ki v svoji, večinoma kaotični, kakofoniji zvokov ni spodbudila dosti drugega kot zgolj razmisleke o preživetosti in posledično legitimnosti same sebe. Pop za freejazzerje.

Kot zadnji so naša čutila vzburjali in razburjali Ceramic Dog. Trio z Marcom Ribotem na čelu je začel počasi, kot bi se ogrevali za nekaj velikega, že takoj pa je bilo očitno, da sta Fender Jaguar in Deluxe Reverb prava kombinacija za žmohten kitarski zvok. Intro se je prevesil v energično razpaljotko in kazalo je, da nas čaka za njih tipična mešanica jazz rocka s punk odnosom. Ta teza se je še bolj potrdila s hitom »Lies my body told me« z njihove zadnje plošče, kateri pa je v živi izvedbi žal umanjkalo nekaj ostrine, dodatno pa je zmotil še bobnarjev »fušan« spremljevalni vokal. Tedaj pa je umirjeni začetek pričel dobivati širši kontekst. Ceramic Dog so se očitno pričeli spogledovati tudi z bolj ambientalnimi glasbenimi formami, saj so tekom koncerta večkrat zaplavali v odmevajoče in nareverbane prehode, ki so kmalu dali občutek, da smo v neki alternativni prihodnosti, kjer je tehnični futurizem na vrhuncu, obstaja pa en vseobsegajoči in omniprezentni bog, ki je surf kitara à la Ribot. Čeprav so futuristične eskapade prijetno razširile zvočno polje in ga usmerile v bolj eksperimentalne vode, je bilo vseeno težko preiti občasne »tike«, ki so se pojavljali v glasbi. Med prehodi so se namreč pogosto pojavili zvoki, ki niso imeli nobene očitne povezave z glasbo, ki se je sicer dogajala in so kot taki izpadli bolj kot začetniško igranje z nepoznanimi instrumenti kot premišljeno ali bolje rečeno fokusirano muziciranje. Ko so se tekom koncerta zgodile še stvari, kot sta recimo rock balada in inštrumental, ki bi lahko služil kot podlaga emocionalnemu rapu iz 90-ih, pa so bili občutki še bolj mešani. Piko na i pa je pristavil še bluzovski bis kot očiten hommage nedavno preminulemu B. B. Kingu.

Drugi večer Jazza Cerkno je pustil mešan priokus, saj so vsi koncerti izžarevali profesionalnost in uigranost izvajalcev, vendar je vsak od njih imel svojo navidez zgrešeno in nepovezano začimbo, ki je ni bilo dovolj le za popestritev, ampak je že kar konkretno spremenila okus celotne jedi. Morda pa je Jazz Cerkno, tako kot je fizično ujet med cerkev, pekarno, gostilno ter dom upokojencev, tudi glasbeno ujet med neke tradicionalne entitete in sodobne improvizirane godbe, kar pa se manifestira v glasbenih oblikah, ki nakazujejo na dihotomijo obeh sfer. Vsaj petkov večer v Cerknem je pustil takšen vtis.