Dimenzije slišnega

Lina
Pavlin

Neuf Voix: Music for Dimensions
Datum in kraj: 14. november 2025, Chiesa di Santa Maria della Visitazione, Rim (Italija)

Premišljeno je bilo vse, vsak del koncerta. Zvok, prostor in obiskovalci smo postali del dogodka, ki je bil točno tak, kot je moral biti.

Neuf Voix je psevdonim skladatelja in zvočnega umetnika Elvia Seta. Njegova praksa prehaja med elektronskim in instrumentalnim komponiranjem, nastopi v živo ter oblikovanjem multikanalnih difuzijskih struktur. Navdih črpa iz musique concrète in iz sakralnih arhitekturnih prostorov, kjer raziskuje preplet zvoka in prostora. Večina njegovih del zaživi prav v performativnem kontekstu, saj ga zanima, kako prostorska projekcija zvoka vpliva na zaznavo in globlje doživljanje poslušalca.

Music for dimensions obstaja tudi kot album. Vendar je prvotno nastal za akuzmatično poslušanje. Izziva konvencije tradicionalnega poslušanja in se giblje nekje med tradicijo in avantgardo. Zvočni materiali so popačeni, na novo organizirani in se preoblikujejo v novo zvočno krajino.

14. novembra 2025 je nastopal v Rimu, v cerkvi Chiesa di Santa Maria della Visitazione. Pred tem se je z Music for Dimensions predstavil že večkrat. Koncept ostaja enak, prostor je drug. Elvio Seta zgradbe izbira selektivno. Nastope umešča le v prostore z izrazito prostorsko premišljenimi konotacijami: brutalistične, svete, arhitekturno izrazite. Chiesa di Santa Maria della Visitazione je izrazito brutalistična cerkev, sestavljena iz velikih horizontalnih teras, ki delijo prostor tako zunaj kot znotraj. Notranjost je surova, betonska, minimalistično okrašena.

Sam govori o dialogu med arhitekturo in glasbo ter o zvoku kot prostorski umestitvi. Naša okolica neposredno vpliva na poslušalsko izkušnjo. Redko zares intenzivno poslušamo. Prav tovrstni prostori v nas vzbudijo zavedanje sedanjosti. Prostor deluje kot vodilo, ki nas popelje v globine slišnega in ponudi dodatno dimenzijo dojemanja.

Neuf voix je zgradil svoj akuzmonij ODAE oziroma zvočni orkester, ki deluje kot sistem za difuzijo zvoka. Vsak zvočnik je narejen za določen frekvenčni razpon in ima svojo značilno barvo zvoka. Med seboj se dopolnjujejo in omogočajo ustvarjanje dinamične poslušalske izkušnje, ki potuje okoli nas in v celoti napolni prostor. Nekateri zvenijo izrazito glasneje in ozračje napolnijo udarno, drugi pa delujejo kot pomoč pri urejanju teksture zvočne krajine in vstopajo subtilno. Zvok začnemo dojemati večdimenzionalno. Iz tega izhaja tudi ideja izvedbe same. Ko nismo več prepričani, kje je meja med prostorom, glasbo, nami in dimenzijami, se začnemo spraševati nova vprašanja.

Cerkev in zvok se spojita ter postaneta neločljiv del izkušnje. Če enega odstranimo, se ravnotežje poruši; delujeta, kot da ne moreta obstajati eden brez drugega. Že ko čakamo pred masivnimi vrati, začutimo spremembo v gostoti zraka, ki nas obdaja. Cerkev postane portal, mi pa čakamo, da dobimo zeleno luč in vstopimo v drug prostor, drugo dimenzijo.

Vrata se odprejo in po tihem nas povabi glas, skoraj neslišen. Vstopimo in razumemo, da je že sam prostor drugačen in vpliva na obnašanje občinstva. V tišini opazujemo, kam smo prišli. Kraj dogodka in dogodek sam soobstajata in se dopolnjujeta. Če bi ena spremenljivka izostala, se krog ne bi popolnoma zaključil. Prostor diha in ustvarja atmosfero, ki se začne že zunaj njega, poglobi pa se ob prvem vstopu.

Takoj opazimo zvočni orkester. Ne skriva se, temveč je razsvetljen in postavljen na svoje mesto. Na svoje mesto zato, ker deluje, kot da je tu od nekdaj, nespremenjen. Betonske stene cerkve, prostoren volumen in zvočni sistem dihajo skupaj. Oblikovan je organsko, kot da bi ga oblikoval zvok sam. Nahaja se pri oltarju cerkve ter ob stenah, levo in desno od sedišč. Na sredini stoji miza, postaja, od koder Neuf voix kot dirigent usmerja zvok. Četudi njegova postavitev deluje dirigentsko, hkrati deluje prej kot del občinstva, kot pa nastopajoči. Sedi med nami in usmerja potek transformacije.

Občinstvo sedi tako kot pri maši, kar pripomore k izkušnji. Kam gledamo, ko nastopajočega ni pred nami? Tu se znova pokaže odlična povezava prostora in zvoka, ki ustvarjata celostno izkušnjo. Vajeni smo, da ob poslušanju glasbe v živo opazujemo, kaj se pred nami dogaja, kdo igra in od kod zvok prihaja. Tu pa smo potisnjeni v raziskovanje detajlov prostora. Tudi če zapremo oči, slišimo akustiko, odboje zvoka od sten in njegov povratek v naša ušesa. Tega ne moremo odmisliti.

Koncert se začne. Deluje kot antimeditacijska glasba, protipomenka YouTube playlistam za sprostitev. Na trenutke postane hreščeča, prostor napolni in ne izpusti niti najmanjšega kotička. Deluje skoraj neprijetno. Sprašujem se, ali je prav zato odlična. Če se je danes res odprl prehod, če je prišel čas, da za trenutek odidemo v drugo dimenzijo, bi bil ta prehod res prijeten? Odgovorim si, da prehajanja nikoli niso prijetna. Določeni deli nas morajo zaboleti, preden smo jih pripravljeni izpustiti, in šele takrat lahko prestopimo.

Prostor na trenutke obarvajo dolgi, hladni basi. Zaslišimo zvenčkljanje, zvok pihal, opero. Zazveni nekakšen na novo zamišljen orkester. Zvočni sistem nas obdaja in selektivno med nas spušča izseke, ki skupaj pišejo zgodbo. Občasno nas vase povabi repetativen ritem, ki se hitro razblini in postane nekaj novega.

Zvok se trga, gradi, včasih subtilno, včasih taktilno, spet drugič skoraj agresivno. Dvakrat se zgodi, da se občinstvo zvoka ustraši. Torej poslušajo, potopljeni v drug svet in v pričakovanju opazujejo razplet. Dirigent medtem brezizrazno sedi in odpira pokrajino pred nami. Skoraj bi lahko rekli, da je zvok zavzel obliko in zgradil nevidne temelje znotraj objekta. Več kot slišimo, bolj ga čutimo. Vsak del nas vibrira skupaj s prostorom. Izkušnja je predvsem fizična.

Ko je konec, se zavemo, da smo bili priča spoju prostora in časa. Ne vemo, kdaj smo začeli in kdaj končali. V glavi pa ostaja preveč vprašanj, na katera šele začenjamo iskati odgovore.

Music for Dimensions poslušalca ne povabi, temveč ga ugrabi. Igra na vsa čutila, v različnih dimenzijah. Izkušnja je močna prav zaradi vseh svojih sestavnih delov. Odstraniti enega pomeni porušiti red, ki ga ni treba porušiti. Tako nastane prostor, ki nas povabi, da se sprašujemo, prepustimo in za trenutek ne racionaliziramo.

Pogosto pozabimo, kako prepletena je naša realnost z zvokom in kako pomembno je, kje se nahajamo, kaj slišimo in kako to doživljamo. Ko naredimo prehod k zbranemu poslušanju, se približamo sebi. Izpod nadzora spustiti vse, razen sedanjosti, je spretnost, ki jo moramo zgraditi – ter hkrati dovoliti, da se ob tem podrejo predhodna prepričanja o nas, obstoju in svetu samem. Glasba pa zaradi svoje minljivosti in neponovljivosti – kajti obstaja le tu in zdaj – ponuja odprto možnost za prehod v druge dimenzije.