Depeche Mode: Memento Mori

Jonatan
Horvat

Datum izida: 24. marec 2023
Založba: Columbia Records (ZDA); Mute Records (VB)
Producenta: James Ford in Marta Salogni

Nenadna smrt Andyja Fletcherja maja lansko leto je za skupino Depeche Mode pomenila nov mejnik v njihovi več kot štiridesetletni glasbeni karieri. Pomenila je izgubo človeka, managerja skupine, ki je bil tih, a vseeno ključni del oz. povezovalni člen med bolj znanima Martinom Gorom in Davom Gahanom. Ni pa Fletcherjeva smrt naznanila spremembe v umetniškem delu skupine, saj “Fletch” ni bil nikoli ne avtor skladb in ne vokalni interpret. V nasprotju s tem pa so, ko se je klaviaturist Alan Wilder leta 1995 odločil zapustiti zasedbo, poslušalci lahko že na naslednjem albumu Ultra (1997) slišali jasne spremembe, saj je bil Wilder ključni faktor pri zvokovni obdelavi in aranžmajih skoraj vseh, tudi kultnih plošč Depeche Mode, od Black Celebration (1986) do Songs of Faith and Devotion (1993). Album iz leta 1993 je bil tudi zadnji, ki ga je delno producirala skupina sama oz. Wilder. Na ploščah, ki so izšle po tem, zato pogosto pogrešamo klasičen temačen zvok, ki je krasil skupino na glasbenem vrhuncu. Smrt Fletcherja in verjetno z njo povezan pesimističen naslov plošče Memento Mori – klasičen latinski izrek, ki ga lahko prevedemo kot “zavedaj se smrti” – skoraj zagotovo nakazujeta, da se Depeche Mode vračajo h klasični in k mračni glasbeni atmosferi.

Prva skladba na plošči, My Cosmos is Mine, nas že takoj na začetku popelje v distopičen svet, ki spominja na zvok skupine v zgodnjih osemdesetih. Tolkala igrajo ritem pogrebne koračnice, synthi pa ustvarijo industrialno atmosfero in zrcalijo besedilo, v katerem subjekt zahteva svojo voljo in pravico do lastnih skrivnosti in sveta. V prehodu besedilo dobi dodaten pomen, saj besedni zvezi “no war” in “no fear” lahko razumemo kot indirektno referenco nasprotovanja ukrajinski vojni ali vojnam nasploh, čeprav teksta sam ne bi interpretiral kot nujno političnega. Drugo skladbo, ki predstavlja eno redkih kolaboracij Gahana in Gora, lahko prav tako razumemo kot posameznikovo željo po svobodi in ravnodušnosti do “zlobnih jezikov” (Wagging Tongue).

Ghosts Again je prvi singel s plošče. Skladba ima markanten riff in se poslužuje tehnik alternativnega rocka, ki jih skupina uporablja vsaj od albuma Violator (1990). Glasba je pozitivna ali pa vsaj kaže neko razumevanje do tematike ranljivosti življenja ter vprašanja o možnosti življenja po smrti. Skladba je ena izmed sedmih kolaboracij Martina Gora in Richarda Butlerja, sicer pevca britanske zasedbe The Psychedelic Furs.

Don’t Say You Love Me je druga skladba izpod peresa tandema Butler & Gore in prva balada na albumu, ki je obenem prva v paru pesmi o odtujenosti. Medtem ko naslednja skladba, My Favourite Stranger, govori o odtujenosti od samega sebe ali občutku dvojne osebnosti v posamezniku, omenjena prva balada govori o nezmožnosti ljubezni med subjektom in partnerjem. Glasbeno lahko omenimo pomembno vlogo distorziranega syntha v slednji, ki poudari to nasprotje. Balada Soul with Me je pesem, ki eksplicitno govori o smrti, psihedelična glasbena spremljava pa celotni skladbi daje občutek vdanosti.

Caroline’s Monkey tematizira odvisnost od drog. Dobri poznavalci Depeche Mode in njihovih vplivov bodo zaznali intertekstualne reference drugih skladb s podobno tematiko; medtem ko uporaba besede “sometimes” spominja na podobno uporabo le-te v skladbi Clean z albuma Violator (1990), pa “drives like a demon” po vsej verjetnosti navaja začetek pesmi Station to Station Davida Bowieja, ki govori o avtorjevi odvisnosti od kokaina. Drugo tretjino albuma zaključi Before We Drown, ki se tematsko vrne k medosebni odtujenosti. Glasbeno, predvsem zaradi neobičajnih modulacij, spominja na čas klasičnih albumov Depeche Mode iz osemdesetih in začetka devetdesetih.

Redki so poslušalci synth-popa, ki ne poznajo globalnega hita Depeche Mode iz leta 1984 People are People. Skladba People are Good nima le podobnega naslova, ampak tudi vsebino ter glasbeno spremljavo. V prvi subjekt naivno ne razume, zakaj je harmonično sožitje vseh ljudi na svetu nemogoče, v drugi pa misli, da so vsi ljudje na svetu dobri. V refrenu in prehodu slednje sicer pride do nasprotnega spoznanja, vseeno pa obenem skuša zatreti svoje kritične misli. V nasprotju s sicer dominantno temo odtujenosti pa Always You govori o intimni skupnosti partnerjev, saj v njej subjekt le v družbi svoje ljubljene osebe vidi upanje in smisel v svetu, ki je “obrnjen na glavo”. Never Let Me Go je zanimiva predvsem iz stilističnega vidika, saj kombinira alternativne in industrialne elemente. Vsebinsko govori o želji subjekta po seksualni potešitvi. Na ta način bosta skupaj s partnerjem/partnerico svet “odvlekla iz teme v svetlobo”. Album zaključi melanholična Speak To Me, verjetno edina skladba, ki vsaj implicitno govori o Fletcherju in poveže dominantne teme, predvsem nasprotje odtujenosti in želje po skupnosti, v homogeno celoto. Praznina distorziranega syntha na koncu, ki jo Dave Gahan opiše kot “mir in radost”, je logična v kontekstu albuma. Odpira mnogo vprašanj, kot npr. ali smo ljudje odtujeni in ali čutimo veselje do življenja. Na vse to mora odgovoriti poslušalec sam, skupina Depeche Mode pa nas lahko s to ploščo, ki je verjetno od leta 1993 najboljši izdelek zasedbe, popelje na potovanje skozi misterioznost življenja in smrti.