Dan Deacon (predskupini: Wume, Casperelectronics) @Kino Šiska, 10. 6. 2015
Z epileptogenim performansom je sredino koncertno dogajanje otvoril Peter Edwards, bivši kipar in večni tehnološki entuziast, ki danes sliši na ime Casperelectronics. Svojo distorzično glasbeno podlago je opremil le s kroglo, ki je v ritmu menjavala barve in metala luč na neštevilno publiko, ki se je zbrala že na prvem otvorilnem aktu. Zanimiva paralela je ta med poklicem, za katerega je bil šolan, in temelji na konstrukciji ter stilom njegove glasbe, ki zvoke in melodije ustvarja preko dekonstrukcije poslušljivega in všečnega. Učna ura, ki jo je Edwards pospremil s prežvekovanjem mandarine, je bila, da sta lahko tudi destrukcija in nezveznost neposredno povezani z ustvarjanjem ter da plesna glasba vendarle ni le posledica lahko poslušljivih sozvočij.
Sledila sta Wume, baltimorski dvojec, sestavljen iz April Camlin na bobnih in Alberta Schatza na klaviaturah. Njuna prva pesem je sicer izzvenela v manjših tehničnih težavah, zaradi katerih se je Schatz opravičil in dodal, da običajno “ne zvenita tako zelo twinpeaksovsko”, karkoli je že to pomenilo. Med kultno serijo in mladim bendom namreč ni pretiranih povezav, saj je njuna lucidnost strogo določena z dinamičnim ritmom in melodično večplastnostjo, ki ju med stopnjevanjem razvijanja komada in samoojačanjem energije izsilita vsak iz svojega inštrumenta. Vendarle pa se je čutilo, da sta v igranju pred publiko še precej sveža, saj je njuna komunikacija nehote izpadla pikra, čeprav je bila mišljena šaljivo.
Vseeno je treba priznati, da v družbi Dana Deacona, ki s publiko komunicira z neverjetno sproščenostjo, lahko marsikdo izpade zategnjen. Takšno je seveda sprva delovalo tudi občinstvo, ki je šele s pričetkom Deaconovega nastopa dodobra napolnilo malo dvorano Kina Šiške. Zdi se, da se koncertna publika pri nas na prizorišče odpravi z že oblikovano idejo, kako bo koncert izgledal. Če dogajanje ni postavljeno v prostor, ki je že sam po sebi implikacija žuranja in plesa, se bo občinstvo avtomatično obnašalo bolj zadržano, kot bi se, če bi se dogodek odvijal v diskoteki. No, takšnega mišljenja Deacon preposto ne dopušča.
Tokrat je s seboj pripeljal še bobnarja, zato je svoje klasične koncertne manipulacije opravljal kar z odrskega prestola, ki pa ga je tudi sam uporabil za ples in divjanje. Najprej nam je ukazal, naj se postavimo v krog, nato pa določil dva prostovoljca, ki sta v njegovi notranjosti začela dance-off, ki je slej kot prej postal žur vseh v dvorani, vključno z navdušenim Deaconom. Nato nas je razdelil na dve polovici in odredil dvema mentorjema, med drugim bobnarki Wume, April, naj plešeta, pripadajoča polovica pa je morala brezkompromisno posnemati njune gibe. Poleg tega, da smo se med drugim tudi objemali in božali za glave, pa je proti koncu poprijel za že radikalnejše metode. ”Ej, ste že slišali za »wall of death«?” No, do izgredov kljub vsemu ni prišlo, Dan nam je namreč zavelel, naj raje izvedemo »wall of life«, kjer prav tako ena polovica zateče proti drugi, le da si vmes med sabo dajemo petke.
Razvidno je torej, da so Deaconovi koncerti več kot le glasbeno doživetje, čeprav je to kljub vsemu najpomembnejši aspekt. Njegova glasba zaživi v manjših prostorih z veliko energetičnimi ljudmi, kjer se distorzivnost in pozitivizem njegovih komadov počutita najbolj domače. Komade z novega albuma Gliss Riffer je pospremil s klasikami plate Spiderman of the Rings, vmes pa odpredaval še nekaj kratkih o Game of Thrones, prejšnjih potovanjih v Slovenijo in o tem, kako pomembno je, da uživaš v glasbi, ki jo poslušaš in da se razumeš z ljudmi, s katerimi nanjo poplesuješ. Večplastnost izkušnje takšnega koncerta je tudi mentaliteta, ki ti jo da. S svojo prijetnostjo in avtentičnostjo ti Deacon pusti vedeti, da ni pomembno, če ne znaš plesati, če nimaš ritma, če imaš prekratko krilo, če se ti lasje lepijo na obraz in če smrdiš, kot bi pretekel maraton. Pomembno je, da se ves čas vmes zabavaš. Izgledalo pa je, da se je skupaj z nami zabaval tudi on – na koncu koncerta nam je namreč zaupal, da je bil to njegov najljubši nefestivalski postanek na letošnji turneji.
