Dag Nasty, Pears @Orto bar, 24. 4. 2016

Klara
Zupančič

V nedeljo, 24. 4., so v Orto baru na svoj račun zopet prišli vsi punk entuziasti. V hali kadilnice smo poslušali dvoje melodičnih hardcore bendov: mladičke Pears ter zanesenjake Dag Nasty.

Pears

Pears so dokaj mlad bend, formirali so se namreč leta 2014. Kljub temu so izdali že dva albuma pri priznani punk založbi (Fat Wreck Records), ukradli logo znanega benda in nastopali ob boku številnih punkovskih veteranov, med drugim Subhumans in Strung Out. Že to nam lahko pove, da fantje iz New Orleansa mislijo resno. Na nekoliko zaspano sceno (kar se tiče novih bendov) prinašajo zelo dobrodošlo svežino in energijo. Predvsem veliko energije, ki se na koncertih dobro izraža.

Na začetku koncerta so uprizorili »performance« uvod, iz katerega se nato začne natančen, a eksploziven visoki sprint. Kot se za hitre, melodične hardcore bende spodobi, so prav vsi od nekaj milijard tonov na svojem mestu, čeprav iz odra gromi kaos. Pravi pojavi sta kitarist in basist, ki izgledata kot enojajčna dvojčka (čeprav smo kasneje izvedeli, da nista v sorodu) in sta med koncertom prosila prisotne za travo. Komunikacija s publiko je bila tipično ameriška – sproščena, kot da nastopajo pred prijatelji, a nikakor vsiljiva. Pears so poskrbeli, da se je publika čutila povezano z njimi, kar je naredilo njihov nastop še boljši. Navdušil nas je tudi kitaristov spremljevalni vokal ob kitarskih akrobacijah z vratolomno hitrostjo. Vokalist se, kar se tiče odrske prezence, morda na trenutke preveč trudi izpasti kot nek Glenn Danzig, a mu je to zaradi zagnanosti oproščeno. Basist izgleda kot najbolj povprečen Američan, ki je zjutraj na poti v službo, na koncu dneva pa pristane v neki kleti in nažiga punk. Imajo karakter, na odru so celota, igrajo s srcem in nepopustljivo. Pesmi so ravno prav dolge in melodije dodelane, tako da med koncertom ne dobiš občutka, da se stvari ponavljajo ali kopirajo, čemur smo lahko priča v marsikaterem mlajšem HC bendu. Morda so glede melodičnosti in besedil (jeza, dolgočasje, droge, negotovost, samota) malce spominjali na legendarne Operation Ivy, le s tršimi linijami in brez ska vpliva. Njihov uspeh na tako neprizanesljivi sceni v tako kratkem času govori sam zase. Odličen nastop – upamo, da jih čimprej spet slišimo.

Edina opomba glede koncerta leti na obiskovalce, ki s svojimi telefoni vztrajno snemajo in fotografirajo in »flešajo«. Kakšen smisel ima to v tako temnem prostoru z dinamičnimi objekti in takšno akustiko, ne vem. To je moteče že za soobiskovalce, kaj šele za nastopajoče. Vsekakor to ne izgleda prav na hardcore koncertu.

Zagotovo bodo všeč vsem ljubiteljem (melodičnega) hardcora.

Priporočamo v posluh: Bane, Poison Idea, D.O.A., The Varukers

Dag Nasty

Za kontrast Pearsom so Dag Nasty veterani. Lahko bi celo rekli, da so kot Pears čez 30 let. Zato je še toliko bolj kul, da so skupaj na turneji. Nastali so leta 1985 v Washingtonu, D.C., iz kultnih Minor Threat. Izhajajo torej iz zlatih let washingtonske hardcore scene. Od takrat so mnogokrat »pavzirali« in začeli ponovno nastopati z drugimi člani, sedaj pa so že nekaj let ponovno aktivni v popolnoma izvirni zasedbi.

Zaradi nekoliko počasnejših, bolj melodičnih ritmov (da ne bo pomote, še vedno trdno zasidranih v HC žanru) v primerjavi s Pearsi, bi lahko rekli, da »dediji« ne zmorejo dohitevati svojih mlajših južnjaških sonarodnjakov. A dejstvo, da niso več tako mladi in na odru ne morejo tako zažigati kot v mladih letih, ne pomeni, da se to odraža v izvedbi.

Ko so se nekoliko ogreli, so pokazali, kdo so, od kod so in kaj znajo. S svojimi hitrejšimi komadi so dokazali, da še zdaleč niso za med staro šaro in da je starost res le številka. S tem mislimo, da so vsekakor prekašali svojo predskupino tako v smislu hitrosti kot kvalitete, predvsem pa v odnosu do glasbe – nečesa, kar pride z leti. To, da ni bilo tako sproščene komunikacije s publiko, je le še dokaz več, da so veterani, profesionalci, saj njihova glasba govori sama zase. Tu in tam smo bili priča le skromni zahvali prisotnim. Dag Nasty mladostne negotovosti, ki je bila pri Pearsih očitna, ni treba prekrivati s šovom. Vsak točno ve, kaj dela, in sijajno je poslušati bend, ki daje »failproof« občutek na odru. Tudi publika, ki je bila večinoma starejša, priča, da so preverjena skupina s preverjenimi člani v preverjenem žanru.

Pevec doda pesmim dušo, kar je za ta žanr precej unikatno. Poskusite si predstavljati Adolescents na cracku. Pesmi so izpiljene, bolj dodelane kot pri Pearsih, in predvsem bolj fenovsko orientirane. In fenov jim tudi v Sloveniji ne primanjkuje.

Priporočamo v posluh: Minor Threat, Embrace, Jawbreaker, Gorilla Biscuits