17. 3. 2022 / Glasba / Recenzija

Burial – Antidawn

Datum izida: 6. januar 2022
Založba: HyperDub
Producent: Burial

William Bevan aka Burial je v prvem desetletju tega tisočletja naredil pravo revolucijo v svetu elektronske glasbe, predvsem z drugim dolgometražnim albumom Untrue, ki je bil nostalgični in tesnobni odmev minule rave in garage angleške kulture tega masovnega plemenskega gibanja, ki je kot novo hipijevstvo potonilo v lastni viziji utopije, ostale pa so le prazne hale in industrijski obrati ter bridki spomin na dionizične rejve in povratek v kapitalistični realizem. Album Untrue je dubstep in 2-step ritme povezal z otožnimi spranimi atmosferičnimi synth podlagami, značilnim prasketanjem vinilke ter z warpanimi in pitchanimi fragmenti vokalov iz popularnih R&B komadov, od R. Kellyja pa do Beyonce. Zvoke za nekatere perkusije je vzel kar iz računalniških igric, na primer menjavanje nabojev iz prvoosebne streljačine Half Life. Prav ti sveži zvočni prijemi in njegova anonimnost so v takratnem času kulturnih vigilantov  (kot je naprimer prav tako anonimni umetnik Banksy) iz Buriala naredili kulturni simbol oz. spomenik nekega časa – Untrue je bil z mnogih strani okronan za najboljši album desetletja, filozof Mark Fisher pa je glasbenika kot relevantnega postavil tudi v okvire svoje filozofije, ko ga je določil kot simbol za ‘pokop’ glasbe, češ da je odslej le odmev vseh prej izumljenih žanrov: post-music, a Burial of music. 

Burial je začrtal obdobje postmoderne rekontekstualizacije, ki ga je s semplanjem nakazal že hip hop, le da se tu s prevodom menja tudi čustveni kontekst, in sicer iz brezskrbnih pop napevov v hrepeneče depresivno jokanje in tesnobo. Po Burialu je v podobnem duhu vzniknil vaporwave, ki pa je nosil do potrošništva kritično noto z upočasnjevanjem in pitchanjem vokalov, včasih pa tudi celotnih komadov. Kot Burial, je tudi vaporwave oznanjal neko nostalgijo – glasba iz zapuščenih trgovskih prostorov, namenjena spodbujanju nesmiselne potrošnje, tokrat postavljena v ospredje kot »art piece«. To obdobje je spremenilo krajino glasbe, saj tudi sodobni trap ali PC glasba sledijo podobni re-kontekstualni logiki z zavijanjem komadov v mnogotere stopnje ironije.

Če so bili albumi zlatega časa Buriala odmev rave kulture, pa je novi album Antidawn odmev starega Buriala: post-Burial. O ritmiki in perkusijah tokrat ni ne duha ne sluha, včasih v daljavi zaječi kak pok ali zaigra nežna ritmika, ki pa jo zlahka izgubimo v tipičnem vinilskem prasketanju. Album je skrajno ambientalen, nasičen z žalostnimi in disonantnimi melodijami ter napevi, posajenimi v tuji otožni puščavi, vse skupaj pa zveni, kot bi prejšnje Burialove izdaje raztegnil s kratkometražca na dolgometražca, zato morda ni čudno, da je kljub 43 minutam album poimenovan kot EP. Čar albuma pa se skriva ravno v melodičnem in ritmičnem minimalizmu, saj sanjski, tesnobni in nostalgični fragmentirani zvoki pridejo še bolj do izraza v tej razvlečeni postapokaliptični utopiji. Vse skupaj je morda bolj smotrno jemati kot nek filmski soundtrack, meditativen izraz ali Brian-Enovski soundscape projekt. Definira ga namreč odsotnost strukture in melodije kot odsev čustvene praznine, ki nam jo ustvarja prenasičena pozna faza potrošništva, ko smo tako zaposleni z zunanjimi šumi, da se v nas vije zgolj še nek odmev, senca žalostnih občutij iz mladosti. K temu na albumu pripomorejo raznolike jokajoče synth podlage, sprane cerkvene orgle, včasih pa se pojavijo celo folk napevi v stilu vokalov Jamesa Blaka in pa oddaljene orientalske melodije, ovite v simfonijo žalostnih čričkov in zamolklega pasjega laježa. 

Burialov Antidawn je skrajna glasbena redukcija, Zoom klic s slabo internetno povezavo. 

Otožen, lep pogreb. 


Skladba “Upstairs Flat”:


Lektoriral: Grega Pignar

               
Burial – Antidawn (EP)