MENT: Pogovor z Bowrainom

Bowrain je psevdonim odličnega slovenskega producenta, skladatelja in pianista Tineta Grgureviča, ki je enajst let nabiral znanje in izkušnje na Nizozemskem, sedaj pa ponovno živi in ustvarja v Ljubljani. Po izdaji dveh jazz albumov v letu 2009, »Balcan Flavour« in »Images of reality«, se je kasneje posvetil elektronski glasbi in leta 2014 izdal album »Far Out«. Zdaj pa se ponovno nagiba k jazzu in filmski glasbi, kar bo moč opaziti na novem albumu »Distracted«, ki smo mu lahko v živo prisluhnili pretekli petek v Stari elektrarni na festivalu Ment.

Tine, pozdravljen. Svojo pot si začel kot aktiven jazz pianist in skladatelj. Kaj te je gnalo k temu, da si se kasneje, po letu 2012, posvetil elektronski glasbi?

Želel sem poiskati medij, preko katerega bi lahko glasbo ustvarjal sam doma, ne da bi za to potreboval glasbenike, ki bi mi to glasbo izvajali. Odkril sem računalniški program Logic Pro, ga preučil in ugotovil, da mi to ponuja veliko možnosti. K sodelovanju sem povabil dolgoletnega prijatelja Nikosa Kandarakisa, producenta in tonskega mojstra, ki je bil v elektroniki dobro podkovan. Poznava se še iz študijskih časov konservatorija za umetnost v Rotterdamu, in ko se je preselil v Amsterdam, kjer sem živel tudi sam, sva začela ustvarjati. Jaz sem naredil nekakšne skice, katere je on potem zvočno spravil na nov nivo. Iz tega dvoletnega sodelovanja se je tako razvil album Far Out. Na začetku nisem točno vedel, česa si želim, sam splet okoliščin me je pripeljal do elektronskega zvoka. Potem so se začeli prvi koncerti. Pri elektronski glasbi se mi zdi velik problem izvedbe v živo, saj jo prvotno izvaja računalnik oziroma mašina. Seveda ni vse tako črnobelo. Dandanes tehnologija ponuja veliko več možnosti in ravno to postaja izziv. Kako narediti glasbo čim bolj živo, potem ko je že enkrat “sproducirana”. V obdobju albuma Far Out je bila moja živa izvedba veliko bolj podobna DJ-anju, sedaj pa sem ponovno z bobnarjem Robertom Nitschkejem in kitaristom Mariom Babojelićem v nekakšni jazz postavi. Lahko bi rekel, da je zdaj moja glasba bližje jazzu kot elektroniki. Ne omejujem se na nek določen stil, ravnam se po tem, kar mi v tistem trenutku pomaga pri svojem izražanju.

Med tvojimi najbolj znanimi jazz deli je dialog klavirja in govora “Duet with Slavoj Žižek (2010)”. Kje si dobil idejo za to in kaj je na to komentiral sam Žižek?

Sama ideja ni moja. Zasledil sem jo že pri newyorškem jazz pianistu Jason Moranu, ki sem ga videl nastopati v Rotterdamu. Pred tem pa je to naredil tudi brazilski glasbenik Hermeto Pascoal. Delo sem predstavil kot zaključno nalogo magistrskega študija v Amsterdamu. Izvedeno je bilo v živo, za mano se je odvrtel video Žižka, ki sem ga dopolnil s klavirsko spremljavo. Žižkov govor sem izbral, ker se mi je zdel zelo zanimiv, želel sem ustvariti neko pomensko dramaturgijo znotraj tega. Nastopa nisem nikoli ponovil, saj rad ustvarjam vedno nove in nove stvari, nerad se ponavljam. Mogoče bom še kdaj naredil kaj podobnega, vendar z drugim govorom. Slavoja sem sicer enkrat opazil v kavarni SEM v Ljubljani, pristopil do njega in mu na njegovo željo to delo poslal, do sedaj še nisem prejel njegovega odgovora. Verjetno se je moj e-mail kam založil. (smeh)

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=QLyGSfOUPc0[/embedyt]

Tvoja dela so primerjali s svetovno znanimi glasbeniki, kot so Darkside, Massive Attack, Thom Yorke in Four tet. Kaj porečeš na to? Kdo je imel na tvoje glasbeno ustvarjanje največji vpliv?

Te primerjave so bile predvsem zaradi albuma Far Out, kjer sva sodelovala z Nikosom Kandarakisom. Sigurno sem pod vplivom omenjenih glasbenikov, kolikor sem jih seveda uspel slišati. Pred letom dni sta name imela vpliv duo Darkside, sedaj pa bi lahko izpostavil Nilsa Frahma. V preteklem obdobju študiranja jazz klavirja sem poslušal jazzista Keitha Jaretta, Herbieja Hancocka, Brad Mehldaua, Milesa Davisa… Hitro padem pod vpliv, če mi je nekaj všeč oziroma znam to prevesti v svoje delo, ne da bi kopiral. Najbolj pa name vplivajo ljudje, s katerimi sodelujem, bolj kot samo glasba, ki jo slišim. Zato so mi bila od nekdaj všeč sodelovanja. Poleg sodelovanja z glasbeniki so mi tudi zanimiva sodelovanja z ljudmi iz področja vizualne umetnosti, ker gledajo na glasbo drugače kot glasbeniki. V ustvarjalnem procesu imam obdobja, ko nič ne poslušam, saj sem nenehno v glasbi in po končanem delu je ne morem več konzumirati. Tako je tudi zdaj, ko pripravljam nastop na MENTu. Velik vpliv name imajo tudi filmi in lahko bi rekel, da moje delo postaja vse bolj cinematično. Nazadnje me je navdušil odličen soundtrack dua Ryuichija Sakamotoja in Alva Notoja iz filma The Revenant. Naj namignem, na petkovem nastopu lahko pričakujete filmsko vzdušje.

Od kod psevdonim Bowrain?

Ime sem ustvaril na začetku leta 2012. Prej sem sicer nastopal pod lastnim imenom, vendar je ime predolgo in vsi so imeli težave z izgovarjanjem le tega. S sestro, Meto Grgurevič in njenim možem Jašo Mrevlje Pollakom, s katerima intenzivno sodelujem že tri leta, smo razmišljali o tem preko Skypa in si izmenjavali ideje. Mislim, da je trajalo kakšen teden, preden smo prišli do pravega imena. “Bowrain” ime se mi je zdelo zanimivo, ker ima nekakšen “twist”. Ni na prvo žogo; prav tako je po mojem mnenju pri moji glasbi. Lahko ga povežemo tudi z vremenom, naravo, ki je dandanes zelo nestanovitna in spreminjajoča. Zanimivo se mi zdi tudi zaradi tega, ker je beseda rainbow obrnjena na glavo, kar pomeni, da jo s ponavljanjem lahko pripelješ do pravega izvora, resnice. Hkrati pa te zavaja, saj se ti zdi, da si prišel do resnice, v bistvu si pa še vedno na istem začetku. (smeh)

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=xGslfTFIWaI[/embedyt]

Razmišljaš, da bi nekoč ustanovil svojo skupino?

Ne in ja. Bowrain bo ostal moje ime, moj podpis. Rad delam sam, se pa seveda veselim tudi sodelovanj, ki jih bo v prihodnje še veliko. Če se obrnem v preteklost sem v svoji karieri ustvaril že veliko skupin in sodelovanj, saj so glasbeniki oziroma sodelavci nujni pri izvedbi in realizaciji mojih idej.

Poleg lastnih kompozicij in nastopov produciraš glasbo tudi za umetniške inštalacije in performanse. Eden izmed tvojih zadnjih projektov je bil performans na Beneškem bienalu. Nam lahko poveš kaj več o tem?

Šlo je za petmesečni projekt Jaše Mrevlje-Pollaka, ki je v Benetkah predstavljal Slovenski paviljon. Projekt je celostno združeval vizualno umetnost, performans, glasbo, poezijo, arhitekturo…Glasba je bila elektronska in prav tako akustična (klavir, vokali…).Pripravil sem glasbeni scenarij za šest dni v tednu, daljše skladbe, ki smo jih potem izvajali v živo preko računalnikov, klaviatur, klavirja in vokalov…z mano pa so nastopili Jaša, Janez Vidrih in Michele Drašček, ki je bil kurator in performer znotraj projekta. Bilo je kar naporno, saj smo performans izvajali 6 dni v tedni od 10. do 18. ure. Tam sem vse skupaj prebil skoraj tri mesece, tri tedne dni v maju, dva tedna v juliju ter ponovno v finalnem delu, od oktobra do konca festivala. Naše ustvarjanje se je skozi mesece razvijalo, močan je bil tudi element improvizacije. Na koncu smo bili že toliko utečeni, da smo v paviljonu imeli cele množice obiskovalcev, bilo je kakor na koncertu.

Kje najraje nastopaš? Če bi lahko izpostavil enega izmed svojih najljubših nastopov do sedaj, kateri bi to bil?

Kot glasbenik si trenutno želim več “pravih” koncertov in manj sodelovanj z vizualno umetnostjo, performansi. Zelo se veselim petkovega koncerta. Lahko bi rekel, da mi je bil najljubši nastop do sedaj v Kinu Šiška, kjer smo nastopali kot predskupina angleškemu Lamb. To je bil moj prvi večji nastop. Dober je občutek štiristoglave množice, ki te pride poslušat in ti da nek odziv.

Zasledili smo, da boš izdal nov album Distracted, ki bo lansiran na petkovem nastopu v Stari mestni elektrarni v sklopu festivala MENT (intervju je bil posnet pred nastopom). Nam lahko zaupaš kaj več o samem albumu?

To je projekt, s katerim se ukvarjam že nekaj časa in še vedno ne vem, kako bi ga zaključil. Ideja se mi je porodila že pred letom, ko sem želel ustvariti EP z naslovom Distracted, iz katerega se je potem razvilo okoli deset verzij komada. “Distracted” je bil najprej mišljen kot naslov komada, sedaj pa je to ime albuma. Všeč mi je združevanje kontrastov, kako klavir kot akustični instrument preplesti z elektronsko glasbo. Pri albumu me je podprla tudi nizozemska fondacija SENA, kar mi je omogočilo dostop do studia in odprla možnost, da sem lahko povabil Roberta Nitschkeja na petkov nastop. Z Robertom sva že velikokrat sodelovala, bo pa to njegov prvi nastop na slovenskih tleh. Album Distracted bi rad izdal v obliki vinyl plošče, kjer bo na eni strani moj solo klavir v kombinaciji z nekaj elektronike, na drugi strani pa sodelovanje z Mariom Babojelićem in Robertom Nitschkejem. Tako bo tudi predstavljeno v petek na MENTU. Dogodek bom otvoril s solo klavirskim nastopom, kasneje pa se mi bosta pridružila še Mario in Robert. Na koncertu lahko pričakujete izključno novo glasbo, lahko bi rekli, da bo to prvi poizkus novega albuma v živo.

Kakšni so tvoji načrti za v prihodnje?

Z Mariom in Robertom nastopamo še na obletnici Radia Marš v narodnem domu v Mariboru ter na alternativnem prizorišču Green Room v Zaboku na Hrvaškem, kjer bomo imeli malo več prostora za improvizacijo. Po festivalu MENT sledi snemanje albuma, njegov izid pa načrtujem septembra 2016. Marca letos bomo tudi nastopili na showcase festivalu Tallin Music Days, katerega se zelo veselim.
Po enajstih letih življenja v tujini sem ponovno v Ljubljani, kjer bom do nadaljnjega. Začel sem že pogrešati svoje korenine, v Amsterdamu nisem nikoli imel namena ostati celo življenje, saj sem tja šel predvsem zaradi same izkušnje. Imam pa tam dobre prijatelje, h katerim se vedno lahko vračam.