18. 6. 2015 / Glasba

Body Count feat. Ice T (predskupina: Kreshesh Nepitash) @Križanke, 7. 6. 2015

Body madafaking Count is in the house bitchessss!!!

 

Že skoraj dvajset let je minilo od kar se je Los Angeles-ka zasedba Body Count nazadnje mudila v slovenskih krajih. In očitno so si množice kar pošteno želele njihove vrnitve. Kljub dejstvu, da skupina praktično že zadnjih dvajset let oddaljeno tava po glasbeni sceni, so se ljubljanske Križanke na nedeljskem koncertu lepo zapolnile. Po videnem in predvsem slišanem, pa so Body Count pokazali, da niso le nek pozabljeni odmev, vendar so z glasnim, bombastičnim ter in your face nastopom pokazali, da so še zmeraj vitalni in da je njihov kultni status kot začetnikov rap metala v glasbeni zgodovini zaslužen.

 

Body Count, ki so na glasbeno sceno prodrli v zgodnjih devetdesetih, so idejni otrok gimnazijskih kolegov raperja Ice-T-ja in kitarista Ernie C.-ja, ki sta danes še edina živeča originalna člana skupine. Hkrati pa sta bila tudi najbolj vidni in karizmatični osebi na odru. Kljub temu, da sta po letih že starejša gospoda, sta na odru kar izžarevala energijo, tako nas Erni C. ni prevzel le s svojimi hitrimi thrash riffi, ki so do dobra utrudili naše vratne mišice, temveč predvsem s svojimi solažami, ki so še dolgo po koncu odzvanjale v glavi. Celotno mašinerijo Body Counta, pa je vodil frontman Ice-T, ki je prav tako postregel z močnim in karizmatičnim nastopom. Zadevo je še dodatno popestril z zabavnimi in prav nič napornimi intermezzi med komadi. Hkrati pa je prav on tisti, ki skupini doprinese značilni in potrebni hip hop street attitude, zaradi česar skupina tudi velja za nekakšne botre rap metala.

 

Prav ta oznaka je bila tista, ki je Body Count postavila na veliki zvon glasbene scene v devetdesetih. Hkrati pa nam zgovorno govori kako zelo vidno so bili Body Count produkt svojega časa. Skupina se je našla nekje vmes med umirajočo metal sceno in vse popularnejšo hip hop kulturo in v sebi združila jezo in upornost obeh. Njihova glasba je bila prav tako eksplozivna in divja kot rasne in socialne napetosti v ZDA, ki so se manifestirale v Los Angeles-kih nemirih leta 1992. Seveda Body Count niso bili ne prvi, ne edini, ki so združili obe subkulturi v nekakšen glasbeni TNT (omenimo nekoliko bolj rokersko orientirane Rage Against the Machine). Vendar so marketinški geniji prepoznavnost in imidž skupine hitro pograbili in izrabili v namene glasbene in kulturne industrije. Vendar se Body Count niso podrejali glasbenim trendom, temveč ostali zvesti svoji thrast/hardcore punk zasnovi. Za kar smo lahko še kako hvaležni, saj si nas najverjetneje zelo malo želi da bi bili Body Count le še eden izmed mnogih gnijočih ostankov v kompostu nu metala, ki se je s svojim najstniškim teženjem in simplizmom, kar pošteno osral tako na metal kot rap sceno.

 

Vprašanje torej je: ali je lahko zasedba s tako kultnim statusom, publiki v Križankah potrdila svoj sloves kot jezna in hkrati razmišljujoča grupacija, ki tako skozi glasbo kot besedila izžareva probleme, nemilosti in krivičnosti sodobne urbane družbe? Na kratko je odgovor; da. No, s približno uro in četrt dolgim nastopu nas je skupina popeljala na pot kreativne agresije in energičnega ruženja, ki skozi celoten set ni popustilo in je držala močan tempo, kot se za težko kovinsko godbo tudi spodobi. Prva četrtina koncerta sicer ni imela iste zvokovne kvalitete kot preostanek, predvsem so šepali Icovi vokali, vendar pa je čez čas vse padlo na mesto in smo lahko uživali v polnem zvočnem uničenju naših bobničev. Že z izborom prvotnih komadov, kot so Body Count’s in the House in Masters of Revenge so nam gospodje servirali odlično ogrevanje za glasno rajanje, ki je sledilo. Na setlisti so se zvrstili predvsem komadi iz prve in druge plate, ki sta prav tako komercialno in kritično najuspešnejše. Hitiči kot so Drive By, There Goes the Neighborhood, Body Count, KKK Bitch in tudi komad Disorder – priredba treh komadov skupine The Exploited, ki jo je Ice-T prvotno posnel skupaj z legendami thrasha Slayer – so se lepo prelivali eden v drugega. Poleg tega pa so zarolali tudi neka »promocijskih« komadov iz novega albuma, ki so izzveneli prav tako bombastično kot preostanek seta.

 

Za glavno poslastico pa so nam fantje odigrali še zloglasni komad Cop Killer, h kateremu je dodatno vzdušje doprinesla rdeča bakla prižgana med publiko. Po kratkem odmoru so se odšpilali še trije komadi, med katerimi je izstopal do rasizme kritičen Momma’s Gotta Die Tonight. Osredotočenje benda na svojih zgodnjih delih, ki veljajo za kritično in komercialno uspešnejše kaže, da se očitno tudi Body Count zavedajo (pod)povprečnosti kar velikega zalogaja svojega glasbenega arzenala. Vendar pa Body Count nikoli niso bili band, ki bi težil k veliki sonični inovativnosti in naprednosti. Zato pa so ljubljanski publiki pokazali, da znajo še kako dobro razturiti znotraj svojih glasbenih omejitev. In čeprav se skupina na žalost ni odzvala na lačne krike publike po zaključku koncerta, smo lahko iz Križank zakorakali z nasmehom na obrazu in rahlim a prijetnim piskom v ušesih.

     
61617456