25. 2. 2022 / Glasba / Reportaža

Zlati abonma: Berlinski filharmoniki v Ljubljani

petek, 18. februar 2022, 20.00
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Nastopajoči: orkester Berlinskih filharmonikov, Holger Groschopp (klavir, gost), Heike Gneiting (čelesta, gostja), Thomas Noll (orgle, gost), Kirill Petrenko (dirigent)

Novica, da bodo Berlinski filharmoniki imeli koncert v Ljubljani z glavnim dirigentom Kirillom Petrenkom, je bila gotovo ena najodmevnejših s področja klasične glasbe v našem prostoru. Mediji so takoj pričeli z raziskovanjem, kdaj je bil ta vrhunski orkester nazadnje v Ljubljani, in izbrskali so leto 1900. Resnici na ljubo, časopisi tistega časa o tem niso zares poročali, saj brskanje po Digitalni knjižnici Slovenije ne vrne zadetkov o tem dogodku. Pa vendar so se Berlinski filharmoniki že takrat uveljavljali in tlakovali pot, ki jih je postavila na današnje mesto enega najboljših orkestrskih sestavov, če ne celo najboljšega. Veliko so k temu pripomogli izjemni dirigenti – od Brennerja, Nikischa, Furtwänglerja in Celibidacheja do Karajana, Abbada, Rattla ter aktualnega Petrenka. Berlinski filharmoniki so si v vseh teh letih pridobili zvezdniški naziv, delovali so podjetno in priljudno, s čimer še dandanes utrjujejo svoj sloves.

Tiskovna konferenca v Cankarjevem domu pred koncertom. Na fotografiji Ingrid Gortan, Stefan Dohr, Andrea Zietzschmann in Uršula Cetinski. (FOTO Urška Batistič, vir RTVSLO)

S takšnimi pričakovanji jih je sprejela tudi nabito polna (če se v koronskih časih lahko tako reče) Gallusova dvorana Cankarjevega doma. Spored turneje (Dunaj, Ljubljana, Zagreb) je bil zastavljen tipično z dvema modernejšima skladateljema in z enim iz romantike. V duhu programskih poudarkov šefa dirigenta smo tako najprej slišali Fotoptozo, preludij za veliki orkester manj znanega skladatelja prejšnjega stoletja, Bernarda Aloisa Zimmermanna. Zgoščenost, ki se samo še bolj zgošča. Gradacija, ki skoraj 15 minut ne pojenja. Tako bi lahko opisali samo delo, kjer v tipične atonalne zvoke vstopajo motivne reminiscence znanih del klasične glasbe. Zdi se, da je orkester Berlinskih filharmonikov tisti, ki je zmožen s svojo natančnostjo in hkrati preprostostjo občinstvu približati tudi zahtevnejši repertoar. Skladba kljub svoji sodobnosti ni bila prezahtevna za sledenje, hkrati pa je bila njena izvedba sporočilna, imela je vsebino in dokaz, da so modernejša dela v veliki meri nepravično prezrta.

Prvi del je dopolnil sicer veliko bolj znan, vendar še vedno tonsko zahteven poljski skladatelj Witold Lutosłavski. Simfonija št. 1 je nastajala med letoma 1941 in 1947, kar je zanimivo glede na to, da v sami glasbi ne gre zaznati teže druge svetovne vojne. Sestavljena je iz tradicionalnih štirih stavkov (Allegro giusto, Poco adagio, Allegretto misterioso, Allegro vivace). S svojo barvitostjo in ritmičnostjo nas spominja na skladatelje neoklasicizma. Takšno energijo je uspelo poustvariti tudi dirigentu, ki je orkestru dovolil, da diha, vendar z ritmično natančnostjo. Površnost oz. bolj lapsus je bilo moč na hitro zaslediti zgolj pri kratkih notnih impulzih pri trobentah. Menjava v karakterjih in odločna dinamika sta navdušili občinstvo, ki je tako s še večjim apetitom pričakovalo drugi del koncerta in naredilo kakšno fotografijo praznega odra, saj je bilo fotografiranje sicer med koncertom in tudi poklonom prepovedano.

Stoječe ovacije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. (FOTO Monika Rittershaus)

Za drugi del in s tem zaključek je orkester prihranil Simfonijo št. 2 v D‑duru, op. 73 romantičnega nemškega skladatelja Johannesa Brahmsa. Veliko bolj prijetno delo za poslušanje in sledenje. Pastoralna motivika, ki jo je skladatelj ob izidu opisal bolj melanholično, kar smo lahko ob poslušanju znane teme prvega stavka (Allegro non troppo) in tercah violončel ter flavt začutili globoko v sebi. Izpiljen prvi sonatni stavek od izvajalcev zahteva kreativnost v ponavljanju leitmotivov, kar je z bogatim fraziranjem orkestru uspelo. Težek začetek drugega stavka (Adagio non troppo—L’istesso tempo, ma grazioso) in mogočnost, v katero se razvije proti koncu, je izvedbeno odlikovala zvočna polnost, podajanje melodije in umirjenost. Oboe v tretjem stavku (Allegretto grazioso (quasi andantino) – Presto ma non assai) ob spremljavi pizzicata na godalih spominjajo na Dvořákovo Osmo simfonijo z bolj robatimi, germanskimi vložki. Če smo nemškim orkestrom pogosto očitali oz. jim še vedno očitamo, da ne znajo pričarati pravega slovanskega občutenja radosti, zadržanosti in žalosti, je očitno dirigent ruskih korenin to spremenil in v Berlin vnesel tudi slovanskost. Četrti stavek (Allegro con spirito) je poln izmenjavanja mirnosti in hitrega poskakovanja. Zadržanost, ki se prelevi v drveč in pompozen zaključek, je tehnično in umetniško zahtevna. Sledenje tempu, natančnost v ritmu, rigorozna dinamika ter spretna agogika nudijo suspenz preko dolgih linij godal in pihal do vrhunca divjih pasaž in končnih donečih akordov. Vse to je uspelo Berlinskim filharmonikom, ki so za nameček izvedli četrti stavek v izjemno hitrem tempu in s tem dokazali svoje mojstrstvo in kraljevanje na prestolu simfoničnih orkestrov sveta.

Občinstvo je bruhnilo v aplavz ter vzklike, ki so se stopnjevali v daljše stoječe ovacije. Ob tako toplem sprejemu so bili nad dogodkom, ki ga je uspelo organizirati Sloveniji, gotovo navdušeni generalna direktorica Cankarjevega doma, Uršula Cetinski, minister za kulturo, Vasko Simoniti, in predstavniki Berlinskih filharmonikov, Stefan Dohr in Andrea Zietzschmann – naštete je bilo namreč moč opaziti v dvorani. Na odru pa so kot člani orkestra nastopili trije Slovenci: Matic Kuder, Andraž Golob in Andrej Žust. Kljub dolgemu aplavzu dirigent ni posegel po morebitnem dodatku, kar pa ni nikogar zmotilo. Leto 2022 bo šlo v anale s koncertom orkestra, ki je umetniškemu dogajanju na Slovenskem dodal biser v mozaiku.


Lektoriral: Grega Pignar

                                                                                                              
FOTO Monika Rittershaus