Ben Frost (predskupina: Ontervjabbit) @Kino Šiška, 16. 4. 2015
A U R O R A, lanskoletni projekt nojzmejkerja Bena Frosta, ki je zasluženo požel kritiško in scensko hvalo, je, na naše veselje, za tokratno tarčo izbral Kino Šiška. Na naše malo manjše veselje … Komuno Kina Šiška, ki ne slovi ravno po svoji akustični dovzetnosti za glasne koncerte, kar je dokazal ravno nedavni koncert Helms Alee in Russian Circles.
Pričakovanja zato niso bila nič nižja, upravičil pa jih je že, morda nekoliko presenetljivo, dvojec Ontervjabbit. Njun začetni val čiste naključnofrekvenčne mogočnosti smo bolj čutili kot slišali. Prenapolnjenost čutil je bila najprej neprijetna, nato pa neverjetno znosna, celo nevtralna. Kot bi vse potihnilo in bi se vrnili v zvočni vsakdan, le da je bila praznina slednjega popolnoma zapolnjena, brez kančka prostora za drugačno zvočje. Set Ontervjabbit je sicer po udarni prvi polovici, morda zaradi prilagoditve publiki, zašel v kozmično repetitivnost in ambientalno abstraktnost, ki je lepo delovala vkup s prvo polovico in še naprej povzročala poslušalsko introspekcijo in razmišljanje o zvoku, vse do nenadnega konca.
Tudi Ben Frost je začel popolnoma šolsko, kar se tiče intra. Potopil nas je v nekajsekundni čutni dušilec, a tu se podobnosti z Ontervjabbit tudi končajo. Nadaljeval je z nekoliko bolj definirano strukturo povsem drugače sonično strukturiranih zvokov. Repetitivna progresija skompresiranih sintov, ki so spominjali na zvoke 80., je gradila in gradila enolično vzdušje, vsaj delno pa je intrigo Frost v zraku ohranjal z občasnimi oscilacijami, rezkimi medstavki in, končno, najbolj zanimivim delom – s svojimi značilno zvenečimi beati, ki so tako zvočno kot strukturno povzdignili izkušnjo na povsem drugo raven in so bili tudi najbolj omembe vredna stvar … vse do trenutka, ko je Ben začel s svojimi nenadnimi zastrašujočimi, skoraj mantričnimi glasovi, rjovenjem in kriki, ki so dejansko pognali strah v kosti publike. Ta hitra sprememba atmosfere je uspela v vsej svoji namenskosti in zaradi prejšnje hoje po meji dolgočasja imela še toliko večji učinek. Nadaljevanje je sicer postreglo s še več istega – album A U R O R A je v svoji siceršnji studijski koherentnosti skorajda razpadel v živo – včasih posrečeno, včasih neposrečeno.
Večer nojza je nojz tudi prinesel, vmes pa še kup sodobnoelektronskih smernic in ustvarjalnih presenečenj vsakega izvajalca posebej. Če ga ne moremo označiti z očitnim presežkom, pa mu vseeno priznamo širino kreativne dovzetnosti, inventivnost in, kar je morda najpomembnejše, razlog ter povod za razmišljanje o zvoku na načine, o katerih do zdaj še nismo pomislili.
