BADBADNOTGOOD (predskupini: Kilmanjaro, Žiga Murko) @Kino Šiška, Ljubljana, 3. 9. 2015
Foto: Živa Kočevar
Začelo se je ležerno. S strani obiskovalcev in (prvih dveh) izvajalcev. Žiga Murko nas ponovno ni razočaral. Njegove melodično zasanjane, ritmično razigrane skladbe, ki jih je tu pa tam obogatil z zvoki pozavne, so dvorano že kmalu po osmi uri napolnile s približno petdesetimi ljudmi, ki pa so po večini sedeli ali ležali na tleh ter vase vsrkavali vse možne energije in substance, ki jih je koncertno okolje ponujalo.
Situacija se (razen tega, da je nastop tujcev vendarle v dvorano prvabil še nekaj deset glav) ni bistveno spremenila okoli devetih ob nastopu kanadske skupine Kilmanjaro. Dva bobnarja z elektro-akustičnim setom podata njihovi zvočni sliki močno ritmično podlago, dva pevca/klaviaturista pa po drugi strani totalno ambientalno plat. Ne morem mimo opazke, ki mi pravi, da so fantje po vsej verjetnosti kdaj pa kdaj poslušali prvi album skupine Alt-J. Kilmanjaro se mogoče tu in tam igrajo s podobnimi ritmičnimi figurami, vseeno pa so njihovi melodični in vokalni aspekti produkcijsko zemeljsko zasanjani ter bolj služijo atmosferični razširitvi njihovega glasbenega horizonta kot npr. nekemu podajanju sporočilnosti.
Foto: Živa Kočevar
Vse lepo, prav in simpatično. Do prve sekunde nastopa nosilcev večera BadBadNotGood seveda, ko se je celotna energija prostora razširila v neke posebne več-kot-samo-simpatične glasbene sfere. Malce zaradi naših (najbrž po večini visokih) pričakovanj, največ pa zaradi njihovega bobnarja, ki sliši na ime Alexander Sowinski. Poleg izjemnih Chesterja Hansena na basu in Matta Tavaresa na klaviaturah je Alex izstopal zato, ker je cel koncert verbalno sodeloval s publiko in nas pozival k ploskanju, dretju, skakanju … k čimbolj enotnem uživanju glasbe. Najboljši del vsega pa je bil to, da s tem sploh ni pretiraval – koncert je bil namreč zastavljen predvsem improvizacijsko. Čeprav so odigrali nekaj poznanih skladb (“Velvet”, “Confessions” …) je glasbeno srce BBNG jazzovska improvizacija. In to kakšna. K temu sta svoje na saksofonu gladko prispevala tudi Leland Whitty ter njegov oranžnolasi prijatelj iz srednje šole. To je bil možakarjev prvi nastop z BBNG, tako da kar se tiče same polnosti zvoka koncerta – več kot super za nas.
Tako so nas v dobri uri in pol BBNG popeljali na divjo jazz/punk vožnjo po njihovih glasbeno domišljijskih prostorih, na kateri smo lahko zaznali nekaj vložkov tipa Chick Corea, Martin, Medeski & Wood ter še marsikoga drugega. A moje mnenje je, da nam jazza s tako pozitivno, a vseeno klasično rock’n’roll energijo v popularnih indie sferah mlade generacije še ni bilo slišati, kaj šele videti. Dejstvo je tudi, da ni (mladih) jazzistov, ki bi poleg vsega avtorskega naredili tudi svojo verzijo pesmi npr. Gucci Mana, Tylerja, the Creatorja ali pa še česa bolj jazzu odročnega. Nekoč se bo najbrž pojavil, do takrat pa BBNG.
