Avenged Sevenfold: Life Is But a Dream…

Jurij
Mušič

Datum izida: 2. junij 2023
Založba: Warner
Producent: Joe Barresi

Avenged Sevenfold so s svojim najnovejšim studijskim izdelkom Life Is But a Dream… dosegli občudovanja vredno ravnovesje. Preplet nelinearne, a jasno zastavljene dramaturgije, ter nekonvencionalnega kompozicijskega pristopa s koreninami v metalski tradiciji učinkovito vzpostavi nadrealistično vzdušje, na katerega namiguje naslov albuma. Drobci znanega se, kakor v sanjah, prepletajo z absurdnimi, s paradoksalnimi in na trenutke srhljivimi konstrukti, poslušalcu pa ne preostane drugega kakor to, da se prepusti toku.

Že od prvih trenutkov skladbe Game Over, ki otvori album, je moč opaziti najrazličnejše oblike harmonije, melodike in žanrov. Uvod na klasični kitari ob spremljavi orgel kljub izraziti gypsy-jazz harmoniji prikliče asociacije na glasbo skupine Yes. Sledijo tri minute agresivnih harmonskih in slogovnih kontrastov, ki se gibljejo od atonalnega old-school thrash metala do popevkarske melodike ob spremljavi klasične kitare. Šokantni trenutki ekstremne disonance, ki se ne pojavijo nikjer drugje na albumu, pa poslušalca dokončno izkoreninijo iz realnosti ter ga pripravijo na popotovanje skozi podzavest.

Naslednjih nekaj skladb v glavnem sledi za metal značilnemu kompozicijskemu pristopu z občasnimi slogovno kontrastnimi vložki. Kljub sodobnejšemu glasbenemu jeziku največjo težo še vedno nosita refren in osnovni kitarski motiv ali riff. Pri skladbi Nobody celo še vedno najdemo dvoglasne solistične kitarske medigre, značilne za Avenged Sevenfold. To je zanimiva kompozicijska poteza, glede na dejstvo, da ista skladba vključuje tudi za ameriške metalce zelo neznačilno vokalno a cappella sekcijo z izrazito neo-gospelovsko harmonijo.

Večji korak k popolnemu razkroju tradicije predstavlja naslednja skladba z naslovom We Love You. Kontrastni vložki postanejo daljši, besedilo in struktura skladbe pa se slogovno približata industrijskemu metalu skupine Rammstein. Omenjeni glasbeni postopki prinašajo humoren učinek in s tem vzdušje albuma zasukajo od temačnega k absurdnemu.

Sledi rapsodična »power« balada Cosmic, ki s svojo nežno orkestracijo ter sentimentalnimi harmonijami in melodiko pred pričetkom razkroja poslušalcu omogoča trenutek za refleksijo in žalovanje. Znanega ni več. Zamenja ga negotovost. Absurd dobi pridih eksistencialno srhljivega.

Glavni del razkroja se zgodi tekom naslednjih treh skladb. Izginjajo dvoglasne solistične kitarske medigre, pentatonika in na koncu celo značilni metalski riffi. Kombinacija funk električne kitare in agresivnega talk box efekta pri skladbi (O)rdinary je od zvočne podobe preostalega albuma tako oddaljena, da v poslušalcu skorajda vzbuja občutek tesnobe, saj si na intuitivnem nivoju ne more razložiti, kako ga je glasba pripeljala do te točke.

Sledi zaključek albuma s kratko klavirsko skladbo v obliki pesmi z refrenom Life Is But a Dream…, ki na prvi pogled nima popolnoma nič skupnega s preostalim glasbenim materialom na studijskem izdelku Avenged Sevenfold. Zdi se, kot da se skladatelj poskuša izogniti vsakršni izrazitejši ekspresiji v imenu ustvarjanja občutka banalnosti. Življenje je konec koncev le sen. Okno v neskončni notranji svet posameznika, ki pa sam po sebi v širšem stvarstvu predstavlja le drobec prahu.

Avenged Sevenfold z albumom Life Is But a Dream… na prvi pogled poskušajo prikazati objektivni nesmisel življenja, vendar v resnici skoraj zasmehujejo objektivnost, saj se vsebini sanj, ki jih poskušajo prikazati, posvečajo veliko bolj kot prikazu njihovega nesmisla. Morda je sporočilo albuma preprosto to, da iskanje smisla nima smisla. Življenje je vendarle le sen, iz katerega se sčasoma vsi prebudimo.