Atwoodovo padalo: oživljena poezija Antona Podbevška

“Umetnost ni uspavalno sredstvo za zajetne meščane, pa tudi ne bojno orožje množic. Umetnost je krik demonske radosti človeka, ki pleše skozi vse svetove …”
– Anton Podbevšek kot Andrej Vrezec v Jarčevem romanu Novo mesto (1932)

Avtorja projekta: Ambrož Pušnik, Matevž Šega
Glasbena produkcija: Igor Ilić (INJA Music Production)
Soustvarjalki: Valentina Pugelj, Inja Prebil
Tonski mojster: Maks Klinec
Glasbeniki: Ambrož Pušnik (vokal, klaviature), Matevž Šega (kitara), Matic Berus (bas kitara)

Projekt Atwoodovo padalo je glasbeno-umetniški performans, ki aktualizira, reinterpretira in oživlja poezijo prvega slovenskega avantgardista Antona Podbevška. Podbevšek je s svojimi javnimi nastopi in električno poezijo, objavljeno leta 1925 v zbirki Človek z bombami, močno pretresel slovenski prostor, z novo avtorsko glasbeno podlago Atwoodovega padala pa njegova poezija zasije v novi luči. Zvoki električne kitare se mešajo s klasičnim zvenom klavirja na eni strani ter distorziranimi in disonantnimi elektronskimi učinki na drugi strani, s čimer projekt išče nove slogovne poti in odstopa od ustaljenih glasbenih vzorcev ter nam ponuja svež vpogled v izraz tega močnega avantgardističnega pesnika. Idejni nosilec projekta, vokalist in klaviaturist Ambrož Pušnik, je v pogovoru ponudil svoj pogled na Podbevškovo poezijo in spregovoril o svojem ustvarjalnem procesu. Intervju z njim je nastal v juniju 2023.

Začnimo na začetku – kako se je vse skupaj začelo in zakaj ravno Podbevšek?

Vse se je začelo, ko sem si ogledal film Veter v mreži iz leta 1989, posnet po romanu Mirana Jarca Novo mesto. Film me je navdušil in odločil sem se prebrati tudi roman. Vse to me je privedlo do vprašanj, kdo je bil Anton Podbevšek in kaj je ustvarjal. Čeprav živim v Novem mestu, kjer imamo Anton Podbevšek Teater, se njegovega dela nikoli nismo dotaknili pri pouku. Nato pa je prišla pandemija koronavirusne bolezni in z njo izolacija ter zaprtje, kar mi je pustilo veliko prostega časa za branje knjig. Najprej sem v roke vzel knjigo Novomeška pomlad Marjana Mušiča, nato pa sem se poglobil v Dovićevi znanstveno-kritični izdaji o Antonu Podbevšku, Moje ekstaze skulptura in Mož z bombami. Podbevškov opus me je močno pritegnil.

Tako sem nekega dne med sprehodom po Novem mestu pomislil, da bi njegova dela lahko uglasbil. Že prej sem poskušal ustvarjati pesmi na klavirju, vendar me ni nič posebej pritegnilo. Pogrešal sem nekoga, s komer bi lahko skupaj ustvarjal. Poklical sem torej Matevža in mu predlagal eksperiment: jaz na klavirju, on na kitari, združeno s poezijo Antona Podbevška. Z Matevžem sva prej že nekajkrat sodelovala pri različnih projektih in zdel se mi je pravi za nekaj takega. Živo se namreč spominjam neke vaje, ko sem sedel za bobni in opazoval basista, ki je užival v igranju, ter še enega kitarista, ki je vneto igral svojo kitaro. Nato sem pogledal Matevža – klečal je na tleh, kitara je ležala ob njem, eksperimentiral je z zvočnimi efekti, da je vse cvililo in tulilo. To se mi je zdelo izjemno zanimivo. No, kmalu sva se srečala v Ljubljani, nato pa sva začela ustvarjati. Izbrala sva komad, vsak je prinesel svojo idejo in začela sva graditi. Ko sva imela osnovno linijo, so sledili pogovori o tem, kako obsežno naj vse skupaj zastaviva. Morda sem bil bolj v tem vzdušju kot Matevž, a čutil sem, da mora biti zvok velik, da mora biti poleg klavirja in kitare v teh pesmih še marsikaj.

Torej je bil Podbevšek blizu tudi Matevžu?

Mislim, da je Matevž s Podbevškovo poezijo večinoma prihajal v stik, ko sem jaz prinašal na vaje že prilagojena besedila ali pa sva na vajah malo improvizirala. Včasih sem s sabo prinesel celo zbirko –medtem ko je on igral, sem jaz začel iz nje brati kakšno pesem. Matevž je bil zelo vesten in je vse skupaj snemal s telefonom, tako da sva lahko improvizacije znova poslušala in ocenjevala, kateri del je bil učinkovit in ga je vredno obdržati, kaj pa bi bilo treba ponoviti. Ti prvi demo posnetki so tako že nakazovali, kam vodi najino ustvarjanje.

Kako sta izbirala pesmi za uglasbitev in koliko svobode sta si dopustila pri prilagajanju izvirnega besedila?

Delala sva, kot sva začutila – bilo je zelo intuitivno, zelo malo je bilo razumskega analiziranja pesmi. Nekatera besedila so zelo spremenjena, spet druga so prevzeta dobesedno. Marsikatera pesem meji že na prozo ali esej in je preprosto predolga, da bi lahko v skladbi uporabil celotno besedilo. Tak primer je Električna žoga; začetek mi je bil intuitivno všeč, potem pa se je iz preostalega besedila samo še izbralo dele, ki so se smiselno navezovali na začetek. Po drugi strani pa denimo Cikel o prerijskem bivolu sestavljajo tri ljubezenske pesmi, ki so za namen uglasbitve v dobesedni obliki združene v eno. Pot koprnenja je sestavljena iz dveh pesmi, ki ju je bilo potrebno medsebojno prilagoditi, da je nastalo smiselno besedilo. Pri tej pesmi sem se vsebinsko oprl predvsem na verz »bom znova uporno rasel v luč«, ki me je močno navdihnil. Zato sem iskal motive sonca, luči in ognja tudi v preostalih pesmih Podbevškovega opusa.

In kaj je bilo najzahtevnejše?

Zame je bilo najzahtevnejše najti ustrezno interpretacijo Podbevškovih čustveno in vsebinsko nabitih besedil. Svoj vokal sem želel uporabiti na način, ki bi podkrepil sporočila, ne da bi pri tem postal preveč teatralen ali vsiljiv. Ideje za samo uglasbitev so prišle zelo naravno. Tudi zdaj, kadar z Matevžem igrava in preizkušava nove stvari, zelo redko pride do blokade, vedno vsaj osnovo pesmi postaviva zelo intuitivno – mora biti neka energija.

Atwoodovo padalo je naziv, ki si ga podeli sam Podbevšek v uvodni pesmi zbirke Človek z bombami. Zakaj sta izbrala ravno to ime?

To je bila prva pesem, na kateri sva delala. Naslov je pravzaprav že prva kitica, vsaj tako jo jaz berem: »V pravljičnem gorovju – obsvetljeval ga je rdeči polumesec, ki se mi je zdel kakor zakrivljeno bodalo, oškropljeno s krvjo – sem pel kakor brezumen o samem sebi, Atwoodovem padalu.« Nekako se vse poveže, Atwoodovo padalo – Anton Podbevšek. Od vseh stvari, ki se pojavijo v pesmih, je to nekaj zelo specifičnega, obenem pa vseeno zveni dovolj splošno, da lahko postane ime. Tudi to je prišlo precej spontano, morda sva okoli imena sicer imela malo debat, a sva se dokaj hitro našla v Atwoodovem padalu.

Kaj te pri Podbevškovi poeziji pritegne?

Čustva. Zelo širok nabor precej izrazitih čustvenih stanj. Niso čisto vsakdanja, vedno so malo … rad bi rekel »sprevržena«, ampak to bi imelo preveč negativno konotacijo. Preprosto niso konvencionalna, niso taka, kot bi človek pričakoval. Kadar piše o ljubezni, ne piše o lepi ljubezni, ampak je ta ljubezen malo nenavadna, v njej se pojavi neka temna nota. Ali kadar piše o vojni, piše kar malo z zanosom. To je bil čas futurizma, in čeprav on zase pravi, da ni futurist, je v pesmih veliko navdušenja nad stroji in tehniko. Pa tudi o sebi piše precej megalomansko, titansko. Nekako gre v čustvene ekstreme, ki takrat niso bili sprejemljivi, pa tudi danes je v resnici vprašanje, če bi bili, pri bralcu pa zbudijo močan odziv, ne glede na to, ali so ti pesmi všeč ali ne – po mojem je tako, da ti je ta zanos ali zelo všeč ali pa niti malo, tak občutek imam jaz. Že v njegovem času sta obstajala dva tabora, nekateri so bili za, nekateri pa zelo proti.

Torej vama je ta njegova čustvena energija dala dobro iztočnico za ustvarjanje?

Bil sem presenečen, kako zlahka lahko pojem literaturo. Redkokdaj sem si predstavljal peti poezijo, ki se jo običajno seveda recitira. Tukaj pa se je kar zgodilo. Čeprav pesmi niso metrično pravilne in ni rim, te njegov jezik kar pelje. Močno bazira na čustvih in atipičnem izrazoslovju, kar je že samo po sebi zanimivo. Materiala je dovolj in moral sem ga samo malo skrčiti. Ko recimo berem kakšnega drugega pesnika – sploh sodobna poezija ima pogosto kratke kitice in odsekano besedilo – bi to težje povezal na nek pevski način. Pri Podbevšku te težave ni, lahko izpustiš tri ali štiri stavke in nadaljuješ prvotno misel, saj imaš kup besedišča in vsebine, iz katere lahko izhajaš. Ta obširnost izraza ti omogoča, da kaj izpustiš ali kakšno besedo prestaviš.

Zakaj se ti zdi pomembno, da se danes preko tovrstnih projektov obuja Podbevškova poezija in njegov zgodovinski kontekst?

Eden od motivov, zakaj sem se lotil Podbevška, je bil občutek brezčasnosti njegove poezije. Čeprav je stara sto let, je še zmeraj aktualna. Za razliko od mnogih pesmi, ki so lahko zelo hipne in dolgoročno pozabljive, me je Podbevšek prepričal, da njegove besede še vedno stojijo. Nikakor ni šlo za poučni moment ali kaj podobnega. Ni bilo moralne note v smislu: »treba je obuditi Podbevška, tega zapostavljenega pesnika«. Res je šlo zelo za neko intuitivno zgodbo, ki pa zato, ker je bil Podbevšek eden prvih avantgardnih pesnikov, lahko slučajno dobi tudi kontekst ozaveščanja o moderni slovenski kulturi, jeziku, o gibanju novomeška pomlad in o njegovem pomenu za ustvarjanje širom Slovenije. Potem pa te hitro posrkajo te nianse in zgodbe, ki so se takrat odvijale, in bolj razumeš sam potek zgodovine in kako je vsak prispeval svoj košček mozaika. Če nekdo ob tem, ko nas posluša, tudi kaj spozna, še toliko bolje.

Si tudi sicer bralec poezije?

Prej sem večinoma prebiral romane, predvsem iz zbirk Sto romanov in Vrhunci stoletja. Občasno sem prebiral tudi poezijo, a nikdar tako zavzeto – vsaj dokler nisem prebral Podbevškovih pesmi, ki so mi odprle nek nov zorni kot. Zdaj grem zelo rad v knjižnico in izberem nekaj naključnih pesniških zbirk. Trenutno recimo berem Ungarettija, ki ga sicer omenja tudi Podbevšek, ko se nekje z njim primerja.

Bi se podobnih projektov torej lotil tudi v prihodnosti?

Ja, rad bi našel kakšnega sodobnega pesnika in prav tako že iščem primerne pesmi. Dobil sem že nekaj predlogov z raznih koncev. Prebral sem že veliko del sodobnih ustvarjalcev, ki se mi zdijo zelo zanimiva, a čakam še na tisti trenutek, ko bom začutil, da lahko nekaj uglasbim. Razlika med pesniki, ki sem jih do zdaj prebral, in Podbevškom je ravno v tem, da sodobni pesniki pišejo veliko bolj strnjeno in prej pridejo do bistva, pa tudi bolj natančno se ga držijo. To je sicer super za neko drugačno vsebino pesmi, a nekaj takega se mi zdi težko zapeti. Včasih bi rad za pesem našel dve ali tri kitice in poleg tega še kakšen refren, ampak prej »zmanjka« besedila. Sicer pa sem se dogovoril z nekaterimi akterji s tega področja, da mi v prihodnje pošljejo še kakšne predloge. Če se bo pojavil pravi navdih, gotovo kaj nastane.

Si razmišljal tudi o bolj aktivnem sodelovanju s kakšnim sodobnim pesnikom?

Zelo rad delam v skupinah. Več kot je ljudi vpetih v projekt, več idej pade in boljši je rezultat. Bil bi vesel tudi konkretnejšega sodelovanja s kakšnim pesnikom, a bi to najbrž zahtevalo malo več časa. Zato se mi zdi lažje začeti z nečim, kar je že napisano in dokončno – ko bi to enkrat našel in bi bilo avtorju všeč, kar bi z njegovo poezijo naredil, bi se seveda dalo tudi povezati in ustvarjati skupaj. To bi lahko bilo zelo dobro.

Vaši nastopi v živo so spretno izvedeni, natančno dodelani in energični. Kakšen pomen pripisuješ živi glasbi in stiku s publiko?

Ni ga čez nastop v živo. Tudi Matevž bi se najbrž strinjal. Glasba je za to, da jo ljudje izkusijo. Za časa študija na Medicinski fakulteti sem bil na primer v amaterski dramski skupini, ki je bila precej aktivna. Igrali smo na različnih odrih in imeli dobro obiskane predstave. Ko si na odru, kot igralec ali kot glasbenik, se mi zdi najboljši ta »pingpong« energije – ko nekaj daš in občinstvo to zagrabi in vrne, niti aplavza ne potrebuješ, preprosto začutiš, da se je zgodilo. Najlepše je, ko se energija poklopi, potem lahko kar jadraš po njej. Všeč mi je tudi, da lahko v živo vedno kaj dodaš. Lahko daš od sebe 120 odstotkov, in tudi če zato narediš kakšno spremembo ali napako, ti je odpuščeno zavoljo interpretacije in vzdušja, medtem ko studio tega ne dopušča. Če daš v studiu 120 odstotkov, lahko hitro izpadeš teatralno, vsiljivo ali pa si preprosto netočen, »fušaš«. Studio od mene zahteva drugačno izražanje. Pravzaprav se mi zdi v studiu težko ujeti energijo nastopov v živo, ker ne gre za enako energijo. Nekako moraš poustvariti ta občutek in poskrbeti za to, da tudi studijska verzija pritegne in zveni enako dobro. Rekel bi, da imam v studiu več treme. Ne pri klavirju  ̶  tam se samo pojavi frustracija, ko kaj ne steče  ̶  ampak pri petju. Čim daš glas od sebe, si namreč že malo »na tapeti«  ̶  to je vseeno nekaj zelo osebnega. Težko kdo reče, da teatralno igraš klavir, hitro pa lahko rečejo, da pri petju pretiravaš v interpretaciji. Ampak najbrž bo tudi dinamika v studiu čez čas postala bolj domača.

Kje pa snemata?

Pesmi so bile posnete skupaj s producentom Igorjem Ilićem iz INJA Music Production, ki nama je pomagal tudi pri snovanju zvoka in dodal nekaj idej pri aranžmajih. Veliko sva snemala sama v najinem prostoru z osnovno studijsko opremo, nekaj pa tudi pri njem in v Glasbeni šoli Marjana Kozine. Posnetke smo si potem izmenjevali – poslala sva jih Igorju, ki nama je svetoval, kaj dobro učinkuje in kaj ne, kaj je dobro odpeto, kaj je treba ponoviti in podobno. Bil je zelo angažiran, res se je potrudil, da bi bili posnetki na koncu čim boljši. Njegove izkušnje so veliko vredne, dobro ve, kaj dela in kaj išče. Pa tudi midva sva vedela, kaj iščeva, in sva ga včasih prosila, naj zavije v neko določeno smer.

Kateri pa so tvoji glavni glasbeni vplivi? Kaj te je potegnilo v glasbo?

Uf! Jaz sem zelo navdušen nad vsemi vrstami umetnosti, a v glasbi sem že od mladih nog. To mi je nekako privzgojeno, predeterminirano. Nekaj časa sem se v glasbeni šoli učil igrati klavirsko harmoniko in nekatere klasične pesmi so mi bile bolj ljube, druge manj. Rad sem imel Bachove menuete in Čajkovskega, a to je bilo seveda na osnovnošolski ravni. Potem pa sem šel čez vse, od punkovskega razbijanja in grungea do Queenov, na domači sceni pa sem med drugim poslušal Mi2, Dan D, Zmelkoow, Demolition Group, Laibach … Tega je toliko, da je morda smiselno zožiti izbor na kontekst samega Atwoodovega padala. Kot glavne reference za zvok bi gotovo omenil modernejšo produkcijo Laibachov, na primer album Spectre. Potem so tu še Pink Floyd in pa 65daysofstatic, manjša skupina, ki sem jo veliko poslušal, tako da se gotovo sliši tudi njihov vpliv. Kar se vokala tiče, pa predvsem Muse in Queeni, težko grem tudi mimo Cobaina. Vedno me je zanimalo, kaj je mogoče narediti z razponom glasu, rad ga preizkušam, da ugotovim, kaj zmorem. Pri tem projektu gre v resnici za preizkušanje meja.

Preden se premakneva k zadnjemu vprašanju, bi morda rad še kaj dodal?

Rad bi omenil še razširjeno ekipo. Z Matevžem Šego se nama je pridružila tudi akademska slikarka Inja Prebil, ki je zastavila trenutno podobo Atwoodovega padala, skupaj z Lovrom Kerdičem pa snujeta tudi najine videe – tega, ki ga je že mogoče videti na spletu, in druge, ki še pridejo. Potem je tu še Valentina Pugelj, predsednica Kulturno-umetniškega društva Živa dama, s pomočjo katerega delujeva. Pomaga nama pri financah in nama daje platformo, preko katere se lahko prijavljava na razne razpise. Na koncertu bo prevzela lučke, prispevala pa je tudi veliko koristnih povratnih informacij in naju malo usmerjala pri razmisleku, kaj si želiva doseči s performansom in kako bi se lahko vse skupaj odvijalo. Na glasbenem področju pa sta tu še basist Matic Berus in tonski mojster Maks Klinec, ki nama pomagata, da na odru vse zveni kot mora  ̶  polno, čisto, ne prenaglas in ne pretiho, da številni detajli pridejo v resnici do izraza tam, kjer morajo. To je glavnina ekipe.

Kaj vaju čaka v prihodnje? Vaju lahko ujamemo na kakšnem koncertu, nameravata izdati tudi album?

Glavni performans bo 7. 11. 2023 v Anton Podbevšek Teatru, ki bo pravzaprav predstavitev albuma. Nastop bo opremljen tudi s projekcijami in svetlobnimi učinki, morda bomo vključili tudi gibalne točke, mogoče se bo kdo celo spustil s stropa, a to so samo ideje, za zdaj še nič ne obljubljamo. Z veseljem bi igrali tudi še kje drugje, pojavile so se tudi ideje naših poslušalcev, da bi bilo to morda zanimivo za gimnazijce, in če se kaj izcimi iz tega, sem za. Sicer malo delava tudi na drugem albumu, ki pa bolj temelji na lastnih besedilih.

Hvala za pogovor in veliko sreče v prihodnje!

---

Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar