Mogoče pa devetdeseta vseeno niso bila tako slaba
Alo!Stari: Sem prii, nič ti neom
Datum izida: 26. marec 2024
Alo!Stari so dokaj uveljavljena domača skupina, ki rada prisega na slogan »Devetdeseta. Skatepunk. Maribor. Še kaj?«. V pričujoči recenziji si bomo skupaj zastavili vprašanje »Še kaj?« v povezavi z njihovim drugim, letos spomladi izdanim albumom Sem prii, nič ti neom.
Iščem večno srečo, iščem tedenski izziv
Za začetek lahko priznam, da kot siceršnji navdušenec nad punkom in njegovimi sodobnejšimi izpeljankami na začetku nisem bil ljubitelj glasbe skupine Alo!Stari.
Devetdeseta? Meh.
Skatepunk? Ajde.
Maribor? Z veseljem.
Skatepunk ritmi iz devetdesetih so bili v Sloveniji (in seveda širše) prežvečeni že neštetokrat, a vseeno ostajajo tako rekoč samostojna žanrska prvina, ki se je premnogi domači bendi še vedno kreativno držijo kot pijanec plota. Izkušena mariborska peterica se je že od začetka od ostalih nostalgikov razlikovala po svojih mariborskih besedilih, kar ji je hitro omogočilo prepoznavnost med glasbenimi uredniki, a sama vsebina tako tematsko kot globinsko ni bila ravno bogve kaj. Z izjemo hita ali dveh je bil z osebnega poslušalskega vidika Pa kaj te s tao je hitro odložen na polico albumov, ki jih zelo verjetno ne bom poslušal nikoli več.
Ti ne boš nikol alfa samec, ti si od Wernerja bratranec
Prav zato sem bil ob prvem poslušanju albuma Sem prii, nič ti neom toliko bolj prijetno presenečen. Prvi dober vtis pusti že odlična naslovnica albuma, vsebina pa prav tako ne razočara. Albumu bi sicer lahko očitali večino tistega, kar se pri njihovem prvencu ni obneslo, ampak tokrat vse skupaj preprosto deluje. Alo!Stari ostajajo trdno v svojem žurerskem skatepunk žanru, ki pa so ga uspeli uspešno razširiti s prvinami bolj klasičnih rock prijemov, z nepričakovano posrečenim rap vložkom (Emkej v pesmi »Nea Guši«), s country uvodom (v komadu »Že Dugo«), z baladami (»Glavno, da midva sma skup«), z epskimi podaljški ter celo s petjem v stilu dalmatinskih klap (»Jebite se vsi«). Videopodobo je zaenkrat dobilo že pet singlov z albuma, za najboljšo »pokušino« predlagam »Spali bomo te ko bomo mrtvi« in »Preživeli smo še eno noč«.
Že dugo nisem vzel si prav dopusta, da bi Frendse šel pogledat parkrat skoz
Besedila izpadejo neprisiljeno, iskreno in (kot se za žanr spodobi) himnično. Praktično vsaka pesem ima že naslov, vreden vtetoviranja, in vsaka tretja vrstica (malo pretiravam) bi lahko bila širše družbeno prepoznan navedek, skoraj tako kot to v svojih pesmih doseže skupina Matter. Tematsko in ideološko Alo!Stari sicer ostajajo pri pivskih tematikah, poveličevanju nostalgije ter facebookovskih družbenih kritikah na prvo žogo, kar lahko namenu navkljub deluje reakcionarno, toda v okviru aranžmajev, dostave in žanra na splošno nič od tega ne ovira poslušalske izkušnje (oziroma se vsak »kiks« hitro in večkratno odkupi s čim res dobrim). Tudi vsi, ki ne maramo serije Friends, in ostali občasni kulturni snobi se ne moremo upreti moči dobrih spevnih refrenov in bomo skupaj z bendom rade volje kričali »Jebite se vsi«. Tako pač je.
Že more tak bit, ker folk je res glup
Glasbeni puristi ter neumorni raziskovalci zvočnih krajin bodo rekli, da album ne odkrije ničesar zares novega, kar je po svoje res, toda v resnici irelevantno. Samo zato, ker nekaj ni narejeno prvič, še ne pomeni, da ni narejeno bolje od drugih. Zvočni prostor je produkcijsko poln, instrumentacije so dinamične, riffi so dobri, fuša se ravno prav (če sploh). Če sledimo (moji osebni) maksimi, da bi se moralo umetniška dela v prvi vrsti (ne pa povsem) presojati predvsem po stopnji njihove uresničitve umetnikove vizije, so pubeci tokrat zelo verjetno zadeli terno ter nam dostavili odrasel ter dorasel glasbeni izdelek. Ko pa dodamo še stopnjo zadovoljstva ob poslušanju, lahko Sem prii, nič ti neom mirne vesti razglasimo za odličen album.
Razumem da tud punce morjo kakat, samo zakaj jih moram vedno čakat?
Leto 2024 si bomo tako v svetovnem kot tudi domačem smislu zapomnili kot odlično leto za glasbo – izdanih je bilo v resnici kar preveč dobrih pop, rock, rap in alt albumov vseh zvrsti, da bi jih povprečen poslušalec lahko normalno sprocesiral. Sem prii, nič ti neom zasluženo ni ostal spregledan in bo zelo verjetno lahko zasedel zasluženo mesto v kanonu slovenske rock glasbe, zelo dobro pa se je uvrstil tudi na moji lestvici globalno najboljših albumov leta 2024.
»Še kaj?« Album priporočam v vseh okoliščinah, najbolj pa bo zagotovo prišel do izraza predvajan naglas in v dobri družbi. Se vidimo na kakem koncertu, pubeci.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektoriral: Grega Pignar