Ahmed Burić: Sin pustinje

Datum izida: 9. november 2022
Založba: Dallas Records
Producent: Damir Imamović

Sin pustinje je tako imenovani »spoken-word album«, ki združuje glasbo in govorjeno poezijo. Že zvrstno je torej nekaj posebnega, še toliko bolj pa je poseben zaradi globokega vtisa, ki ga pusti na poslušalcu. To je mogoče pripisati tako poeziji kot glasbi, ki se na albumu prepletata na premišljen in dobro zasnovan način.

Album je plod sodelovanja pesnika Ahmeda Burića in njegovega dolgoletnega prijatelja, glasbenika, skladatelja, producenta in mojstra sevdaha Damirja Imamovića ter številnih drugih sodelavcev, predvsem basista Ivana Mihajlovića in kitarista Tonija Kitanovskega. Posnet je bil v Imamovićevi dnevni sobi v začetku junija 2021, leto pozneje pa je izšel pri založbi Dallas Records.

Ahmeda Burića v slovenskem prostoru poznamo zaradi dveh del, ki ju je izdala založba Goga. Leta 2016 je izšel izbor iz njegovih pesniških zbirk z naslovom Vrata raja, ki so ga prevedli slovenski pesniki, pisatelji in prevajalci Esad Babačić, Jelka Ciglenečki, Stanka Hrastelj, Dijana Matković in Dušan Šarotar, leta 2020 pa je izšel še njegov roman Ti je smešno, da mi je ime Donald? v spretnem prevodu Lili Potpara.

Burić je med vojno v Bosni nekaj let preživel v Sloveniji in pravi, da so ga sooblikovali prav slovenski pesniki, vse od Edvarda Kocbeka do Daneta Zajca in Borisa A. Novaka. Morda nam je njegova poezija prav zato tako blizu, vendar pa nas, kot poudarja Burić, druži tudi »skupinski spomin«. Samega sebe opisuje kot »sina postjugoslovanske puščave« in naslovna pesem, Sin pustinje, zato deluje kot svojevrsten avtoportret, v katerem pesnik niza misli in podobe o sebi in svojem izkustvu sveta ter jih nazadnje strne v verzu: »Jaz sem Ahmed, sin puščave, ki je nastala, ko se je posušil moj svet.« In tudi glasbeno je to puščavski album, saj združuje severnoafriške, turške in bližnjevzhodne vplive, ki pa jih meša tudi z rokovskimi ritmi, s čimer uspešno zajame tako dolgoletno dediščino Balkana kot tudi njegovo multikulturnost.

Še ena ključna pesem na albumu je Materinji jezik, za katero Dušan Šarotar v spremni besedi k Vratom raja, kjer jo lahko izkusimo v njegovem prevodu, pravi: »To pesem berem kot intimno meditacijo o prvih in poslednjih rečeh, o izgubljeni domovini, ki je najgloblje vpisana v okus in zven maternega jezika, kot pesem o iskanju doma, tako pesniškega kot eksistencialnega. […] Ostane le spomin, ki veže oddaljene prostore in čase, tako to zmore edino pesem, ki je morebiti močnejša in trajnejša od maternega jezika.«

Pesnikova osebna izpoved se meša s pikrim komentarjem družbe, zgodovine in splošno sprejetih vrednot. Burićev glas je enakomeren in izžareva gotovost, ki besedam dodaja prepričljivost, pa vendar je njegova interpretacija prežeta s subtilnim občutenjem verzov, ki jih izgovarja. Ob tem sledi melodiji in ritmu glasbe ter je z njo vseskozi v dialogu in sožitju. Glasba namreč premišljeno korespondira z vsebino v vsaki pesmi posebej; tako na primer tekoči kitarski ritem Rijeke spominja na rečni tok, pesem Bife Orion ustvarja kavarniško vzdušje, Sin pustinje, Materinji jezik in Isus odzvanjajo v orientalsko obarvanih puščavskih tonih, medtem ko so Ptice opremljene minimalistično, kar še bolj poudari sporočilo pesmi.

Kot celota je album podoba deziluzije, realnosti, ki se kruši v banalnost vsakdana in suho bolečino puščave. Ta je ostala po opustošenju vojne, ki je za seboj pustila brezpomenske majhne vsakdanjosti in veliko praznino. Vseprisotno tesnobo, ki se izkristalizira v singlu Treći svijetski, Burić skozi celotni album spremlja s svojo značilno trpko ironijo. Tisto, kar album dvigne na raven sublimnega, pa je lepota misli in otožnih sanj, kar se najbolj kaže v že omenjeni pesmi Ptice.

To je več kot recitacija poezije ob glasbi – to je dodelan album, v katerem se melodija verza prepleta z melodijo glasbe, ki ga dopolnjuje. Poezija in glasba sta neločljivo povezani, delujeta ena z drugo in ustvarita celovit umetniški izdelek. Ker je poezija tako bogata in glasba tako raznolika, se je albuma težko naveličati, pravzaprav kar kliče po ponovnem poslušanju, z večkratnim poslušanjem pa se podobe še poglobijo, dobijo nove razsežnosti in ponujajo možnosti odkrivanja novih plasti pomenov.

Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.