Abel Selaocoe: Where is Home / Hae ke Kae

Oskar
Longyka

Datum izida: 23. 9. 2022
Založba: Warner Classics

Violončelist, vokalist, skladatelj in improvizator Abel Selaocoe nas povabi na glasbeno popotovanje k sebi domov. Na albumu z naslovom Where is Home se Abel poklanja mestu Sebokeng v Južni Afriki, kjer je odraščal. Mesto sicer tu ni čisto pravi izraz, gre namreč za tako imenovani “township”; izraz je sicer danes izgubil slabšalne konotacije, zgodovinsko pa je šlo za strogo segregirano naselbino temnopolte populacije v Južni Afriki. Močna ločnica izvira še iz časov apartheida, ko so bili »townshipi« revna predmestja belskih mest. Do danes so se precej razvili in v njih prebiva (nekoliko) rasno mešan srednji razred, rezultat česar je pestro kulturno življenje. V predstavitvenem videu albuma Abel svoje rodno mesto opiše takole:

„[…] Iz Sebokenga je mnogo vplivov. Afriška glasba, klasična glasba, sodobni ples, vizualne umetnosti, različne stvari so se dogajale sočasno. Moral sem izbrati, kaj bo moja identiteta.“

Ta zelo unikatna identiteta glasbenika je na albumu dobro slišna.

Že takoj na začetku nam Abel ponudi eno najbolj presunljivih skladb na albumu – Ibuile I’Africa. Pesem, posvečena borcem za svobodo v času apartheida in s katero so si zatirani prebujali upanje, zaživi v zelo občuteni vokalni izvedbi, ki nam ne da druge izbire, kot da dihamo s pevci. Z njimi dihajo tudi godala, ki jih spremljajo, od časa do časa pa zvok posvetli klavir. Na sredi si Abel ter eden najodmevnejših sodelujočih glasbenikov s tega albuma, Yo-Yo Ma, izmenjata nadvse lep violončelistični solo. Yo-Yo Ma prav tako diha z njimi, sicer z drugega konca zemeljske oble, kar se v videospotu vidi, na posnetku pa je komajda slišno.

S solističnim Recite, ki deluje kot nekakšen operni recitativ in se mehko prelije v naslednjo skladbo, dobimo resničen vtis o tem, kaj prihaja. Zawose, pesem, posvečena tanzanijskemu glasbeniku Hukweju Ubiju Zawoseju, uvede ritmično bas kitaro ter tolkala in jasnejše vplive afriških glasbenih tradicij. Ta zvočna slika se nato konsistentno prepleta z vložki baročne glasbe – najobsežnejši med njimi je Sonata za violončelo št. 7 italijanskega skladatelja Giovannija Benedetta Plattija, ki zazveni v prepričljivi in neposredni izvedbi ob spremljavi lutnje, theorbe ter kontrabasa. V tretjem stavku z oznako Largo si Abel vzame prostor za improvizirani vložek, razen tega pa izvedba sonate ne izstopa pretirano. Zvočno je nekoliko drugačna, kontrabasist na primer vse igra brez loka (pizzicato), obe brenkali pa se z ornamenti lepo dopolnjujeta. Sonata tako najde svoje mesto v albumu in mu doda ravnotežje.

Nato se potopimo v jedro albuma, ki ga predstavljajo Abelove kompozicije. Že takoj s prvo, Qhawe/Hero, vstopimo v precej drugačno harmonsko pokrajino in v drugem delu tudi v za cel album značilno ritmičnost. Abel se tu pokaže kot izvrsten vokalist, saj večino petja in vokaliziranja izvaja med igranjem na čelo, kar sijajno prispeva h kompaktnosti zvoka. Poleg svojega velikega razpona od globokega raskavega glasu, ki meji na polifono petje, do precej visokih tenorskih registrov navdušuje tudi njegovo vokalno ritmiziranje.

Tik preden glasba postane predvidljiva, se zvočna slika spremeni ali se zgodi nekaj nepričakovanega – zato je prijetna in zapomnljiva, vendar tudi po nekajkratnem poslušanju nikakor dolgočasna. Posebej izstopa skladba Seipone/Mirror, ki ponuja resnično pestro paleto barv, ki jih glasbenik mojstrsko izvabi iz violončela.

Tok avtorskih kompozicij do konca albuma še dvakrat prekine Johann Sebastian Bach s Sarabandama iz 3. in 5. suite za violončelo. Ni presenetljivo, da Abel v to kompozicijo ne posega – gre za stavek iz Bachovih suit za solo violončelo, ki je skozi zgodovino izvedb dobil skoraj mitične razsežnosti. Globina se skriva v njeni preprostosti in skrivnostnih appogiaturah, ki tvorijo nepričakovano lepo melodijo ter implicirajo kompleksno harmonsko strukturo, ki se ji obenem izmikajo. Vsakršen poskus harmonizacije ali konstektualizacije te melodije bi preveč posegel v njeno bistvo. Na tem albumu nas Abel z mistično Sarabando uvede v zadnjo skladbo Ancestral Affirmations, ki je skoraj v celoti vokalna in ustvarja obredno vzdušje. Večglasno petje se prepleta s posnetki govorjenih afirmacij, zaključi pa se s sproščenim pogovorom in spontano odpeto kitico, skoraj gotovo nedogovorjeno, verjetno gre za kak studijski “outtake”, vendar je v tej preprostosti konec izredno ganljiv in vzbuja pričakovanje prihodnjega ustvarjanja tega vsestranskega glasbenika.