Oneohtrix Point Never – Garden Of Delete

Digitalna entiteta v zmedi lastnega novonastalega samozavedanja doživlja svojevrstno sintetično adolescenco, v kateri svoje frustracije rešuje skozi (po)ustvarjanje glasbenega izraza. Na podlagi na različnih zamaščenih koncih interneta odkritih statističnih podatkov naključne zanemarjene zvočne datoteke ter pozabljene žanrske odvode spaja z aktualnimi glasbenotrendovskimi zapovedmi v nekakšno ekscesno kompozitno sliko, ki naj bi po algoritmih sodeč ustrezala ohlapnim predstavam o ustaljenih in prebavljivih glasbenih formah. Rezultat je nekakšna nelagodno spastična fuzija med mehaničnostjo in mesenostjo, agresijo in pasivnostjo ter drznostjo in ustaljenostjo, ki v gosti in posledično tesnobni plastičnosti dozdevno mehča distinkcijo med pristnostjo ter kičem, a prej kot izumetničeno zloščeno popolnost izžareva deziluzionirano grobost resničnosti ter obenem samoironično hodi po meji dobrega okusa.

IRL je entiteta za to konfuzno mozaično glasbo nihče drug kot Daniel Lopatin, ameriški producent, bolje znan kot Oneohtrix Point Never, ki že dobro desetletje prevprašuje in nadgrajuje aktualne elektronske glasbene tokove. Z letošnjo ploščo si je zopet na novo zastavil prostrane okvirje, znotraj katerih morda v večji meri kot kadarkoli doslej premika meje elektronske glasbene scene. Na njo je s številnimi izdajami pod različnimi psevdonimi vstopil okoli leta 2007, ko so se njegovi eksplorativnejši ambientalni začetki, polni v kasetni šum odetih retrofuturističnih dronov in sintovskih pokrajin, sorodnih zvoku kakih Boards Of Canada, prvič lahko ujeli v ušesa obče publike. Na prvi odmevnejši plošči Returnal je svoje poprejšnje ambientalne eksploracije nato nekoliko osredotočil in uredil v zaključeno albumsko celoto, ki je z značilno sintetično nasičenostjo ustvarjala nostalgično vzdušje. Tega je nato ohranil in nadgradil na plošči Replica, sicer večinoma sestavljeni iz analognih ponavljank, ki so v nežnem prepletu gradili mehkobne izvotljene pokrajine. Svoje raziskovanje je nadaljeval z velikim korakom plošče R Plus Seven, na kateri je z izrazito detajliranostjo veliko ambicioznejše pristopil k produkciji ter ustvaril nekakšno sintetično zatočišče, v katerem kljub sterilnosti izrazito digitalnih zvokov ter nekoliko fragmentiranim kompozicijam delujejo presenetljivo topli, skoraj ljubeči; kot bi se znašli v nekakšni minimalistični arhitekturi, odeti v nežno dopoldansko sonce ali kot bi poslušali nekoliko abstrahiran soundtrack bodoče singularnosti.

Tako si je Lopatin s stalno težnjo po reinvenciji skozi različne pristope in tehnike vedno znova ustvarjal nekakšne zaprte sisteme, znotraj katerih je iskal nove priložnosti za eksperimentacijo, ki jo je ponekod previdno brzdal ter se iz njenih spontanih produktov trudil izluščiti jasnejše, koherentnejše oblike ter drugje prepletajočim se sistemom pustil prosto pot ter se čudil surovosti navideznih naključij in tako poudarjal njim neodtujljiv red. Ta dihotomija reda in kaosa posebno v elektronski glasbi zaradi njej inherentne mehaničnosti preko vprašanja napake v sistemu oziroma duha v stroju lahko premore jasne filozofske konotacije, ki se tu nekako zdijo na mestu. Sicer pravzaprav vsa glasba lahko obstaja v digitalnem zapisu, a elektronska glasba prav s svojo elektronskostjo toliko bolj očitno insinuira, da ne glede na svojo detajliranost in raznolikost obstaja le kot kompleksna računalniška koda, da je posledica računalniških programov in da je torej mehanična, materialna in izmerljiva, kar se lahko zdi v nasprotju z razumevanjem glasbe kot nekakšnega svobodnega izraza. Ob tem je zanimivo pomisliti na njen nedvomen vpliv na naše psihofizično stanje, ki je skozi deterministično optiko kljub nedvomni kompleksnosti prav tako logično in mehanično ter je le posledica v teoriji izmerljivih tako zunanjih kot notranjih impulzov. Glasbo v tej luči torej lahko razumemo tudi kot sprogramiran slušni input, ki nam s svojo nespremenljivo kodo posreduje določen hermetično zaprt izraz, ki ga nato vedno doživljamo nekoliko drugače, soočeni z idiosinkratičnostmi trenutka.

Ne glede na to, ali Lopatin glasbo oziroma življenje razume na ta način ali ne, se zdi, da v svojem glasbenem ustvarjanju odraža svojo fascinacijo s tehnologijo in človeškim odnosom do nje ter nekakšnim preudarnim, a drznim razumevanjem njenih potencialov, iz česar večinoma sledi tudi razumevanje vsesplošne, če že ne popolne, pa vsekakor večinske vzročno posledične sheme resničnosti, v kateri po vsej verjetnosti zmanjka prostora za svobodno voljo. A že sama njegova umetniška funkcija kaže na to, da tega stališča večni človeški tragediji navkljub ne razume kot brezupnega in pesimističnega, temveč da je kljub temu (ali pa celo prav zaradi tega) sposoben v svetu uvideti lepoto, ki jo skozi to gledišče lahko projecira tudi na svojo glasbo. Tovrstna mentaliteta se ne odraža toliko v sami strukturi glasbe kot v njenem vzdušju in navideznem odnosu do poslušalca. Na trenutke se denimo zdi, da preizkuša našo toleranco z do izobilja izumetničenimi popoidnimi zvoki in nasičeno agresijo, kot bi nas hotel zdramiti iz udobja ustaljenih okvirjev ter bi nas s svojo nenavadno, a nekoliko srhljivo mamljivo glasbo vabil k prilagoditvi kriterijev. Spet drugje pa to morebitno emancipatorno pozo zamenja nekakšna zenovska tragikomična fascinacija z večno sedanjostjo. V svoji glasbi tako skozi vzpostavljanje in podiranje sistemov, šepavo repeticijo, z nostalgičnostjo nasičenimi ambienti in nadrobnimi progresijami vzpostavlja jukstapozicijo mehaničnih procesov in čustvene dimenzije glasbe ter s tem morda tematizira in problematizira vrednost, vlogo in splošno stanje osebnega izkustva v informacijski dobi, ki nas vedno očitneje opominja na našo slepo odzivnost na zunanje dražljaje in posledično vodljivost. A tudi če zanemarimo takšne in drugačne filozofske asociacije in konotacije, se zdi, da glasba tudi ločeno od svojega konteksta posreduje vzdušje nekakšne z lastno majhnostjo in nemočjo sprijaznjene zasanjanosti, nekakšne fascinacije z vsemi procesi resničnosti, ki se jim lahko čudimo, ujetimi v skupno mehaničnost.

Na plošči Garden of Delete se Lopatin konkretno oddalji od poprejšnjih mehkobnejših ambientalnih hlapov ter nas ponekod sooči z veliko tršim zvokom, ki sega vse od srditega spoja nekakšnega kibernetskega metala ter izmaličenih popoidnih vokalov pa do sicer nežnejših, a nekako tragično obarvanih digitalnih pokrajin. V svojevrstni shizofreničnosti nekako prehaja med pasivnostjo in agresijo, a vztrajno ohranja svoje edinstveno iritabilno vzdušje, ki ga gradi skozi odrezave in raztreščene ritme, nenadne kitarske fraze in vztrajno nepredvidljivo progresijo, pogosto obogateno z grenkobnim humorjem. Skozi svojo razgibano in dodobra detajlirano celovitost plošča poseduje nekakšno jedko ostrino, nekakšno visceralno mehanskost in groteskno nervoznost, v kateri se noben komad ne zdi odveč.

Lopatin tu morda očitneje kot kadarkoli prej izpostavlja vpliv informacijskih tehnologij ter interneta, s katerim ima že od nekdaj izrazit odnos – med drugim je pod psevodnimom Chuck Person bolj za šalo kot zares ustvaril ploščo ECCOJAMS, ki je bila ena izmed ključnih sestavin za nastanek vaporwava; prvega striktno internetnega žanra, v katerem nič hudega sluteči Lopatin sedaj velja za pionirja. Tudi k spremljevalni promocijski kampanji za letošnjo ploščo je pristopil na igrivo enigmatičen način ter z dobršno mero internetne estetike. Prve uradne podatke za medije je objavil v obliki pdf-dokumenta, v katerem je na fotokopijah zmečkanih listov poleg podatkov o plošči tudi prvič omenil njen glavni lik; z izrazitimi aknami prizadetega adolescentnega humanoidnega nezemljana Ezre, ki se med drugim ukvarja tudi z glasbenim novinarstvom in je na svojem blogu z Lopatinom opravil izrazito neroden intervju ter mu tudi predstavil fiktivno hypergrunge zasedbo Kaoss Edge. To je Lopatin navedel kot močen navdih za ploščo ter ji ustvaril tudi lasten Twitter-profil ter spletno stran, na katero je nato skril nekaj MIDI datotek z albuma ter tako v skladu s svobodnjaško mentaliteto informacijske dobe svojemu občinstvu ponudil dejanski surov material, iz katerega je zgrajena plošča. Tako je okoli nje ustvaril pravo malo fanovsko norijo, ob kateri so redditski veleumi nato lahko z užitkom odmotavali večplastno farso oziroma samoironično potegavščino, ki se je razvila v zanimiv dialog z ljudmi interneta. Poleg tega je za komad Sticky Drama skupaj z vsestranskim umetnikom Jonom Rafmanom, ki se sicer ukvarja s post-internetno tematiko, posnel kaotičen videospot, nasičen s kiberpunkovsko estetiko, Cronenbergovskim telesnim nelagodjem ter tehnološko nostalgijo.

Težko bi sicer špekulirali, do kakšne mere se tovrstne tematike odražajo tudi v sami glasbi, a kljub vsemu se ta nekako zdi simptomatična za sodoben, s tehnološko otopelostjo infuziran čas, v katerem se tovrstna futuristična vprašanja zdijo vedno bolj aktualna. Tehnologija, ki vedno hitreje vstopa v človekov vsakdan in vedno izraziteje vpliva na njegovo percepcijo realnosti, se bo po vsej verjetnosti stopnjevala do končne fuzije, v kateri bomo v vedno večji individualizirani odtujenosti vsesplošne blaginje prisiljeni do onemoglosti meditirati ob že dodobra vzpostavljenih in predelanih idejah in konceptih ter z njihovim vztrajnim recikliranjem graditi vedno kompleksnejše kolaže. Morda pa tehnološka revolucija enostavno ne bo prinesla socialne revolucije in morda ne glede na trud in napredek nikoli ne bomo dosegli ideala, resnice in popolne sreče, čeprav bi to že zdaj lahko našli v razumevanju večnega ravnovesja nasprotij. Morda bomo še naprej ujeti v tragični cikličnosti in v njej obupano iskali lepoto, ne da bi pomislili, da je ta že od nekdaj vseprisotna. Morda pa bomo vsi postali eno s strojem in v sintetični resničnosti večno sanjali digitalno utopijo.

Garden of Delete lahko simbolizira veliko stvari in vzbuja številne različne interpretacije, a obča problematika tehnologije v odnosu do človeka, ki je v svoji aktualnosti zanimiva predvsem zato, ker kaže na človekov splošen odnos do življenja, se na njej v različnih manifestacijah zdi vseprisotna. Ploščo bi pravzaprav mestoma lahko opisali kot biomehanično, kot spoj med telesom in strojem, zavestjo in programom ter človeško in umetno inteligenco, med katerimi bo vedno manj razlik. “Long live the new flesh?”

Skladba “Sticky Drama”:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=td-e4i2BL_Q[/embedyt]

Skladba “I Bet Throught It”:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=jt5tRaV3iY0[/embedyt]