2. in 4. dan 56. Jazz Festivala Ljubljana @Cankarjev dom, 2./4. 7. 2015
Letošnji, že 56. Jazz Festival Ljubljana vzpostavlja nov kliše. Ponovno, kot leta in leta poprej, namreč streže s popolno mešanico najbolj sodobnih in progresivnih jazzistov, starejših legend in tistih bolj eksotičnih sožanrskih predstavnikov. Obetal se nam je torej že “stereotipni” fenomenalni nabor najrazličnejše, karseda kvalitetne godbe.
Ena izmed teh starejših legend je svoje mesto zasedla v četrtek ob 21. uri v Linhartovi dvorani. Priložnost smo imeli prisluhniti »pionirju free funka in poslednjemu mohikancu bluesa« Jamesu Bloodu Ulmerju, ki je v svoji dolgi karieri igral z mnogimi velikani soula, bluesa ter jazza, najbolj znan pa je po sodelovanju s saksofonistom Ornettom Colemanom. V tistem času je posvojil idejo harmolodične glasbe; glasbe, ki se ne podreja zahodnjaški filozofiji tonskih načinov in stremi k “uporabi fizičnih ter mentalnih aspektov lastne logike, z namenom ustvarjanja enotnega zvočnega izraza,” kar v glasbenem besedoslovju pomeni, da imajo ritem, melodija, harmonija, hitrost, čas ter fraziranje vsi enak položaj v končnem zvoku. Da harmolodičnost cilja na celosten izraz, je postalo jasno že takoj na začetku koncerta. Po kratki napovedi s strani organizatorjev se je na odru namreč pojavila osamljena pojava Jamesa Ulmerja, ki je s počasnim, a odločnim korakom stopila do piedestala, kjer sta jo čakala njegova pol-akustična kitara ter mikrofon, in preden se je aplavz polegel, smo že plavali v bluesovsko obarvanem transu. Ulmer namreč ni izgubljal besed, za časa koncerta je spregovoril morda le dva stavka, ki nista bila del besedil pesmi, ki jih je izvajal. Narativo je torej prepustil tistemu, zaradi česar smo prišli – glasbi sami. Le-ta pa je bila zelo minimalna interpretacija nečesa, čemur bi lahko rekli free blues. Kitara, wah efekt ter vokal so bili edina zvočila, ki smo jih slišali, tipične bluesovske fraze, ki se pojavljajo v pesmih od Roberta Johnsona preko B.B. Kinga in Muddyja Watersa do Jimija Hendrixa pa so v tokratni interpretaciji dobile skoraj dronovski značaj. Ulmer namreč ne poskuša biti izrazito ritmiziran niti se ne poslužuje solaž. Celotna zvočna slika namreč sledi harmolodičnim »zapovedim« in je kot taka izrazito celostna. Koncert je namenjen Ulmerjevemu izrazu, ki se manifestira skozi meditativno obračanje bluesovske forme in premišljeno sintezo črnske narative ter vzhodnjaških zvočnih manter, kar pa očitno ni bilo po godu ljudem, ki so proti koncu pričeli odhajati v vedno večjem številu. Del krivde za to gre najbrž pripisati tudi dejstvu, da se je koncert zavlekel čez pol 11. uro, ko je že bil napovedan duo Taborn/Gustafsson, vendar je kljub temu dalo vtis, da je ura in pol meditativnega bluesa preveč za povprečnega obiskovalca Linhartove dvorane. Tistim, ki smo ostali, pa je James Blood Ulmer serviral suvereno zaključeno celoto.
Za zadnji koncert četrtkovega večera se je dogajanje preselilo v klub Cankarjevega doma. Sedišča so bila praktično vsa zasedena in v zraku je bilo čutiti pričakovanje skorajšnje svetovne premiere. Craig Taborn, pianist iz Minneapolisas in Mats Gustaffson, švedski saksofonists sta se na odru kluba CD prvič predstavila publiki v obliki dua. Pogled na oder je obljubljal pestro zvočenje, saj je imel Gustafsson pripravljene kar štiri saksofone, od tenorja do basa.
Začela sta počasi, s kratkimi in odrezavimi frazami, Taborn je postavljal osnovo, saksofon pa je v višjih registrih spastično skakal med toni in odgovarjal klavirju. Dvogovor inštrumentov sta vseskozi stopnjevala in kmalu je zvočna slika zrasla v hitro preigravanje klavirja, kateremu je Gustafsson sledil v maniri čebele, ki leti v viharnem vetru. Ob tem je uporabljal raznovrstne tehnike igranja, tudi slap tonguing, s čimer je še dodal k skakajočem občutju. Dobro uro trajajoč koncert sta s tišino prekinila štirikrat, vsakič pa je sledila podobna a vendarle sveža zvočna slika. Tako je bas saksofon pričaral temačno, že skoraj industrialno vzdušje, tihi klavirski prehodi so se slišali kot momenti suspenza v grozljivki, k intenzivnosti doživetja pa so dodali še občasni glasni vzkliki Matsa Gustafssona.
Zaključila sta z bisom, ki je postregel s še več podobne forme, ki je oz. vsaj izpade izrazito improvizirana. Ko sta jazz velikana naposled odšla z odra, sta za seboj pustila občutek odličnega večera improvizirane free jazz godbe, skupaj s prejšnjim koncertom James Blood Ulmerja pa je celoten večer postregel z izdatno količino kontemplativne glasbe.
Zaključni dan festivala je kot nosilca večera predstavil eno najprogresivnejših jazz zasedb, ki še vedno uspe stopati po mejah dostopnosti in nedostopnosti. Razširjeni projekt Fire!, ki je pri nas v svoji bendovski obliki nastopil lani marca, podpre glasbo saksofonista Matsa Gustafssona, basista Johana Berthlinga in bobnarja Andreasa Werliina s trobilsko sekcijo, klaviaturami, solistkama itd., odvisno od priložnosti in spontanosti Matsa. Tokrat je bil Fire! Orchestra nekoliko bolj okrnjen, a bigbandovska veličina ni umanjkala. Polnost je bila zagotovljena tako ali drugače, saj je že temelj glasbe v originalnem bendu poln. Se pa v tej obliki odpre numerica poti za improviziranje, momentarne navdihe, nove aranžerske poti in vse ostalo, kar pade na pamet Gustafssonu, ki je imel pri tem verjetno največji delež – deloval je tudi kot dirigent. Na sobotni večer so dane možnosti glasbeniki popolnoma izkoristili. Povsem neverjetno je, kako zasedbi uspe združiti rockovsko energijo, bučnost, drajv in epiko skozi jazzovsko bit, a ta niti najmanj ni podobna raznim jazz fusion oz. jazz rock zasedbam, ki drkajo jazzovske lestvice na električnih kitarah. Sam big band naredi to povsem svojo zvrstnost še toliko težje dosegljivo, a jo hkrati s surovo močjo številčnosti lažje nadgradi v hrupne sfere. Koncertna dinamičnost, ki jo je tako vodil Mats, nas je vseskozi peljala od tihih, ambientalnih pokrajin do kaotičnih vulkanskih izbruhov, vmes pa so vključevali najrazličnejše elemente sorodnih glasb, ki so nonstop presenečali. Poleg običajnim freejazzovskim vložkom posameznih inštrumentov, ki so jih glasbeniki preizkušali v imenu nekonvencionalnih, pogosto piskajočih, rezkih in predvsem hrupnih zvokov, in mimoritmičim, a matematično natančnim repeticijam smo bili priča tudi zeuhlovskim kompozicijam (skladba bisa, ki je bila močno predrugačena kompozicija prvega albuma zasedbe), krautrockovsko-funkovskim fuzijam in noisevskim šumom. Ponujen tobogan občutij nas je peljal skozi valovito glasbeno sodobje, ki ga naš um težko usmisli na svojem.
Sprejemna dvorana Cankarjevega doma, kamor smo se navdušeno omotični odpravili po skandinavskem orkestru (kateremu se je tokrat pridružil Nate Wolley, sicer tudi gost festivala), je pripravila silovit kontrast ravnokaršnji izkušnji. Doživeli smo lahkotno brazilsko plesno glasbo z virtuozom Hamiltonom De Holandom na mandolini, ki je s svojim hitroprstnim igranjem sem in tja iz obiskovalcev izvlekel glasen dih, a igrana Bossa Negra je služila predvsem relaksaciji po intenzivnih Fire! Orchestra. Tudi sicer izkušnja ni bila nepozabna – predvsem se ni izkazal pevec Diogo Nogueira s svojim žametnim, a nedinamičnim in plitkim glasom.
Sledil je še en močan kontrast – tokrat v klubu CD. Mladi dvojec Mette Rasmussen (tudi del Fire! Orchestra) & Chris Corsano, saksofon in tolkala, sta raztrgala predhodno konvencionalnost in z direktnim improm pričarala blazno avantgardo, ki se je borila s pričakovano jazzovskostjo. Ta ju je držala vkovana v zemeljskost, kar ju je tudi zadrževalo do resničnega unikuma. Zadnjo izkušnjo letošnjega festivala so potalali Elephant9 z Reinom Fiskom, ki so stavili predvsem na karseda glasen, z rockovskim ritmom in električno kitaro podkovanim progjazzom, kjer so sem ter tja pribrbotale zanimive sodobne ambientalije in fuzionistični elementi, a večinoma smo bili priča odmevom jazz rocka in proga 70. v preobleki sodobnosti in odvodov psihedeličnih jazz trendov. Zaključek je vseeno zadovoljivo zaprl 56. leto osrednjega dogodka ljubljanskega jazzovja, ki se ga bomo sicer spominjali zaradi povsem drugih izvajalcev. A spominjali se ga bomo zagotovo.
