2. dan Druge godbe @Cankarjev dom / Kino Šiška / Metelkova, 29. 5. 2015
OKROGLA MIZA: Živeti dub: pogovor z DENNISOM BOVELLOM (16:00, Dvorana M3/4, Cankarjev dom)
Drugi dan letošnje godbe se je pričel z okroglo mizo “Živeti dub”. Na sporedu je bil pogovor z Dennisom Bovellom, legendo londonske reggae in dub scene. V dobro uro trajajočem pogovoru se je Bovell izkazal kot odličen pripovedovalec zgodb, maloštevilno publiko je namreč popeljal na hipnotično popotovanje po svetu londonske reggae in dub Sound system kulture 70-ih. Bovell je bil ena ključnih figur pri nastanku t. i. »lovers rock« podžanra reggae glasbe, obenem pa je bil aktiven pri nastajajoči Sound system sceni, kjer je bil poudarek na DJ bitkah. Skozi njegovo pripoved smo tako iz prve roke izvedeli za rivalstva, ki so se razvila med posameznimi »Sound systemi«, neuradno hierarhijo, kateri so se DJ-ji podrejali in ki je zapovedovala, da mora za napredovanje v sceni DJ najprej »poraziti« bolj popularnega rivala in za skrite trike, kot je sonično napadanje fizično lažjih Dj-jev s praskanjem po gramofonski igli in vnaprejšnje postavljanje zvočnikov na strateška mesta v prostoru. Na žalost pa njegova pripoved ni ostala zgolj pri prijetnih in navihanih aspektih DJ bitk, ampak je zavila tudi v rasistične vode. Bovell je bil namreč po krivem obtožen hujskanja množice proti policistom, ko je zgolj ob nepravem trenutku spravil množico v ekstazo z izborom povsem svežih dubplatov Leeja »Scratcha« Perryja, kar pa so nekateri izkoristili za napad na policiste, ki so ravno tedaj izvajali aretacijo. Sledilo je leto sojenja in pol leta zapora, preden so policista, ki je krivo pričal proti Bovellu, ujeli pri izvajanju drugih ilegalnih aktivnosti. Pogovora je bilo še prehitro konec, je pa pustil odličen vtis, saj smo imeli priložnost slišati osebno pripoved človeka, ki je že skoraj pol stoletja aktiven v glasbenem svetu, njegova glasba pa je zakrožila po celem svetu. L. S.
OKROGLA MIZA: ŽENSKA V GLASBAH SVETA (17:30, Dvorana M3/4, Cankarjev dom)
Petkov festivalni dan je v popoldanskih urah v sejnih sobah Cankarjevega doma gostila razpravo, naslovljeno Ženske v glasbah sveta.
Na razpravi se je najbolj izpostavljalo še vedno utečene prakse v svetu glasbe in v glasbeni industriji, katerih primeri iz vsakdanjega življenja glasbenih akterk so skušali orisati sliko ohranjajočega spolnega reda, katerega vplivi niso izločeni tudi iz polja glasbe.
Tako na primer se je omenilo nizko reprezentiranost žensk v svetu glasbe ter lažno opolnomočenje pevk predvsem iz zvrsti popularne glasbe, medtem ko je njihova pot do slave precej bolj odvisna od ozadnjih struktur glasbene industrije, ob omembi katere se ni spregledala problematika, da se na tem področju še vedno na odločilnih mestih ohranja večinsko moška populacija.
Diskusiji pa je na žalost umanjkalo na gradnji argumentov. Nizanje primerov iz praks je lahko na udeležencih pustilo le posplošen vtis o stanju žensk v glasbah sveta, s tem pa je umanjkalo konkretnih zaključkov, pri katerih bi pomagal že nek zaključni sklep razprave.
Vsaj v slovenskem prostoru pa se na pobudo Katarine Juvančič in aprilske debate »Položaj in vloga žensk v glasbenem poslu« ustanavlja Iniciativa žensk v glasbi, ki bo poleg povezovanja akterk na glasbenem področju služila kot platforma za razvoj, izobraževanje ter podporo ženskam v vseh vidikih participacije v glasbi. Svoje delovanje napovedujejo »sprva s pogovori, na katerih si bodo izmenjevale znanja in izkušnje iz različnih področij glasbenega ustvarjanja, produkcije, menedžmenta in ostalega.« A. P.
KONCERTA: HINDI ZAHRA, TUNE-YARDS (19:30, Katedrala Kina Šiška)
Koncertni del petkovega večera je na velikem odru Kina Šiške otvorila karizmatična Maročanka Hindi Zahra s svojim šestčlanskih bendom. Njene melodije so nas sprva zapeljevale v orientalskih tonih, v drugem delu nastopa pa so se prevesile v bolj zahodnjaške ritme, stlačene v okvir generičnega popa, kakor smo si ga pred pričetkom festivala drznili pričakovati. Izbiri skladb in ritmov navkljub pa Hindi vendarle ne gre spregledati žilice za nastop, saj je s svojim nezadržnim in direktnim koketiranjem (ki je večkrat zasenčil dejansko kvalitativno povprečje glasbe, hkrati pa predstavljal točno tisto, proti čemur je Druga godba nastopila in opozarjala z letošnjo žensko orientirano tematiko festivala in s prevpraševanjem vlog žensk v glasbi) hipnotizirala in k plesu prisilila tudi marsikaterega dvomljivca, ob spremljavi glasbeno izčiščenega performensa njenega benda pa ni bilo strahu, da se glasba z vso svojo močjo ne bi prenesla tudi do zadnje vrste nabito polne Katedrale. N. Ž.
Če se je uvod vsaj trudil izogniti velikemu poku, s katerim pop navadno prihaja, ga je Merrill Garbus, bolje znana kot Tune-Yards, brezsramno sprejela v trenutku, ko je udarila po svojih pomanjšanih tolkalih. Ironično je predstavljala še eno nasprotje Hindi – kot lucidna raziskovalka vlog spolov je kazala antipol tipični ženski podobi in posledičnem statusu v popularni glasbi. Ameriška frontmenka slovenskim odrom ni tuja, povedala je celo, da se v našo državico rada vrača, čeprav nihče od njenih prijateljev ne ve, kje se nahajamo. Nastopila je s štiričlanskim spremstvom, dodobra spremenjenim od postavitve, v kateri smo jo videli v Menzi na Festivalu Rdeče Zore leta 2012. Z mešanico komadov z albumov Who Kill in Nikki Nack nam je ponovno zagotovila sinestetično izkušnjo, ki govori najglasneje od vseh kvalitet njene glasbe. Kar je pri njenem odrskem nastopu tako fascinantno in drugače je, da glasba ves čas nastaja pred našimi očmi še glasneje in s še večjo intenziteto, kakor bi si lahko predstavljali med poslušanjem albuma. N. Ž.
KONCERT: YASMINE HAMDAN (22:45, Gala Hala)
Yasmine Hamdan je libanonska pevka, na katero je zahodni svet opozoril Jim Jarmusch v svojem lanskoletnem filmu Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive). S svojo dvojnostjo arabskega popa in drzne ambientalne eksperimentalije je kot prva petkova izvajalka skozi celoten koncert ohranjala duh, v katerem se (morda napačno) Drugo godbo večkrat dojema. S svojim arabskim patosom in vokalnim stilom je vztrajala tako čez zahodnjaške pop podlage kot hipnotične psihedelične pokrajine in naravnost onkrajzemske zvoke kitare, ki to niso bili. Z izdelanim nastopom in značilno avtorsko noto je tako predstavljala vrh »resnično« drugogodbaških nosilcev večerov, s čimer se je ločila predvsem od svojih petkovih predhodnic, saj bi jo bilo nemogoče zamenjati za glasbenico praks zahodne popularne glasbe. T. K.
KONCERT: HAYVANLAR ALEMI (24:00, Channel Zero)
Turški psihedelični rock trio je petek ponovno odel v konvencionalnost zahoda. Bend, katerega vrste bi brez problema videli tekom leta v enem izmed klubov Metelkove, je glasbeno, umetniško noto raje zamenjal za topshopske medklice, ko je nonstop prodajal svoje blago – vse do te mere, ko je slednje postala stvar, ki smo si jo najbolj zapomnili. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da smo večinoma spremljali precej generičen psihedeličen rock, ki temelji na začetniški efektiranosti, ponavljajočih se rifih v različnih glasnostih in distorziranosti ter ostalih klišejih tovrstnega tria. Občasni genij je nastopil takoj, ko je bend zagodel kakšen nekonvencionalen ritem, ki je takoj izstopal v svojem unikumu, popolnoma navdušila pa je priredba Mulatuja Astatkeja. T. K.
KONCERT: SONS OF KEMET (1:00, Menza pri koritu)
Drugodnevni drugogodbaški koncertni konec je pripadel Angležem Sons of Kemet. Tolkala, bobni in dvoje trobil nam je že z začetka vlilo občutek drugačnosti, ki ga na festivalu tako iščemo, ta pa se je stopnjeval tudi z momentom, ko je zečela zveneti bendova repetitivna, na rifih temelječa godba. Podkovana, a neobremenjena z jazzovsko teorijo, navdihnjena z balkanskimi trobilskimi zasedbami, zabeljena z neskočno energijo črnskega gruva in totalno čudaško odrsko prezenco. Svojevrstno muziciranje nenavadnih vzorcev skozi nenavadne zvoke, ciklična ezoterika tolkalskih mnogobitnosti in gibi teles so nas navduševali dolgo v noč, k čemur je pripomogel tudi bučni bis, ki je bil na tisti točki samoumeven, saj smo neskočno uživali tako poslušalci kot očividno glasbeniki na odru. T. K.
V poznih večernih urah se je neprestano v klubu Gromka vrtela tudi raznovrstna glasba iz brazilskih logov izpod rok Rafaela Namarala Navesa (DJ Ops) in Dava Wattsa (D. Watts Riot).
