Zlo za petami (It Follows)
Povsem nove ideje so v filmih, podobno kot povsod drugje, nekaj, kar bi lahko iskali z lučjo pri belem dnevu. Na žalost je tako celo s svežimi izpeljankami starih idej. To še kako drži za grozljivke: zdi se, da izvirnosti v njih skoraj ni več. Njeno pomanjkanje pa ni nujno očitek – navsezadnje je vse odvisno od izvedbe. Poleg tega izvirnost sama po sebi še ne zagotavlja kvalitete: lahko se, kar je najhuje, ideja obnese, a se zalomi pri izvedbi. Lahko pa ji, denimo, manjka smiselnosti; lahko naletimo na situacijo, v kateri bi bila izvedba gotovo odlična, če bi ji ideja, ki stoji za njo, pustila malo več manevrskega prostora. Prav to vidimo v filmu Zlo za petami.
Sprva je zaradi mlade igralske ekipe videti kot tipičen slasher, vendar hitro postane jasno, da ima v mislih nekaj več. Je nekakšna metafora dekliške adolescence, ki pa se dogaja nekaj let kasneje. Protagonistka, študentka Jay, se zdi kot Carrie, ki je preživela turbulenco pubertete in se zdaj ubada z drugačnimi problemi. V središču je njen še zmeraj prisoten strah pred spolnostjo oziroma pred odgovornostjo, ki jo ta prinaša. Prvemu zbližanju s fantom sledi šok, saj izve, da jo bo odtlej venomer zasledovala skrivnostna postava, ki povrhu lahko prevzame podobo kogarkoli: če se je dotakne, Jay umre. Znebi se je lahko le tako, da spi s kom drugim in jo tako prenese nanj. Priča smo cikličnosti, ki v nekem pogledu spominja na Krog (pohvalno je, da film pravzaprav več dolguje japonskemu izvirniku kot pa njegovi ameriški predelavi), vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s filmom V žrelu pekla: če bi mu v celoti odvzeli komične elemente in ga povrhu začinili z obilico resnobnosti, bi se znašli pred identičnim vprašanjem: kako daleč bo šla sicer neoporečna junakinja, da se znebi prekletstva?
Osrednja tematika je seveda spolnost, ki jo film obravnava z več zornih kotov. Spolni akt, ki je na splošno pojmovan kot nekaj prijetnega, prikaže kot potencialno smrtonosno dejavnost, loteva pa se tudi konflikta med seksom kot prostočasno dejavnostjo in dejanjem, ki vzdržuje vrsto. Seveda ne pozabi na temeljno razliko v dojemanju spolnosti med fanti in dekleti.
Tehnično je film brezhiben; minimalističen je v najboljšem pomenu besede, neverjetno inovira pri podvodnih prizorih, posluži se širokokotnih leč in premeteno uporabljenega subjektivnega pogleda. Tudi njegov pristop k vzbujanju strahu je pohvalen: režiser David Robert Mitchell se zaveda, da je najbolj grozno velikokrat tisto, kar je prepuščeno naši domišljiji. Od tipičnih predstavnikov žanra se razlikuje še v dobri igri, obilici simbolike, izjemnem vizualnem slogu, ki spominja na tistega iz poznih sedemdesetih let, in nekaj trenutkih resnične groze. Z dobršnim delom konkurence torej pomete.
Pa vendar je po ogledu težko skriti razočaranje: od izjemnosti ga žal loči preveč napak, značilnih prav za povprečne izdelke te zvrsti. Dialogi so navadno dokaj leseni, karakterizacija likov mestoma šepa, citati znanih književnikov so vpeljani okorno in so bolj kot ne sami sebi namen, kljub omenjeni grozi pa je slednja prej izjema kot pravilo: v tem pogledu film izkušenim nikakor ne bi smel povzročati preglavic.
Zdi se, da kar prosi za podrobnejšo analizo, saj se simbolika, ki jo nudi, začenja že z naslovom: omenjeno »zlo« (v angleščini »tisto« – »it«), entiteto, ki zaznamovanemu sledi vsepovsod, lahko razumemo kot svarilo pred smrtnostjo (ali smrtnost samo), spolno prenosljivo bolezen ali nekakšno vrojeno tesnobo glede intime. Grozljivka, ki postavlja vprašanje, kje je meja med seksom in čustveno navezanostjo, je vsekakor pohvalna. Ves ta trud pa ne more skriti vtisa, da je premisa vendarle nekoliko za lase privlečena, celo v luči tega precej svobodnega žanra. Film ni vreden tolikšne hvale. Vsekakor je več kot soliden, le to, da so ga nekateri kritiki proglasili za najboljšo grozljivko zadnjega desetletja, je težko razumljivo.
