Ženska/o/e skozi zgodovino filma @FF, 31. 3. 2017
Zadnji dan v marcu smo na Filozofski fakulteti v Ljubljani lahko prisluhnili predavanju Eve Smrekar, ki je v sklopu festivala 45 dni feminizma[1] predstavila svojo raziskovalno nalogo Ženska/o/e skozi zgodovino filma – film skozi zgodovino ženske, v kateri se je ukvarjala s podobo ženske in »ženskega« v filmski produkciji prve polovice 20. stoletja.
Prvi in obenem večinski del predavanja je bil namenjen pregledu treh likovnih avantgard, ki so svoj jezik našle tudi v filmu – futurizma, dadaizma in nadrealizma. Na zgodovinskih primerih smo lahko opazovali, kako se je spreminjal status ženske znotraj okvirjev vsakega posameznega gibanja. V futurizmu je ženska odveč, potisnjena je na obrobje, njena aktivnost je izničena. Italijanski pesnik Filippo Tommaso Marinetti, začetnik futurističnega gibanja, je verjel, da bo ženska v prihodnosti izgubila tudi svojo reproduktivno vlogo, saj bo reprodukcijo moškemu omogočil stroj. (Le kaj bi si Marinetti mislil o današnjem času, ko so za nadaljevanje roda prej kot ženske postali odveč moški.) V odgovor Marinettiju je Valentine de Saint-Point leta 1921 napisala Manifest futuristične ženske, v katerem je zagovarjala enakost med spoloma. A bila je med redkimi. V umetnosti je bil status ženske vse prej kot enakovreden. V edinem preživelem italijanskem futurističnem filmu Thaïs (1917) Antona Giulia Bragaglia je ženska tipična femme fatale – nemoralna žena, ki zapelje moža svoje najboljše prijateljice, a na koncu svoje dejanje tako obžaluje, da stori samomor. Ženska, ki izraža svojo voljo, v svetu ne more preživeti.
Z dadaizmom, gibanjem, ki je izviral iz Švice, se je položaj ženske spremenil. Pojavil se je koncept »nove ženske«, energične, profesionalne, androgine ženske, ki se je pripravljena zoperstaviti moškemu. A te kreativne, močne, aktivne ženske, kot sta bili na primer Hannah Höch in Emmy Hennings, so se venomer srečevale s problemom, kako vzpostaviti svoje bistvo v svetu, ki te dojema kot nekaj nebistvenega. V filmu tako ženska ostaja le telo, objekt fetišizacije (primera: Ballet Mecanique, 1924 in Emak-Bakia, 1926).
Tretje obdobje in tretji tip ženske se pojavi v obdobju nadrealizma, ko se ženska približa otroku in postane instrument, preko katerega je možen stik s prvinskostjo. Ženska postane ideal in navdih, ki odklepa vrata v podzavest. Je enigma in ključ hkrati, a še vedno ujeta v moški svet, saj je njihov poveličan ideal, projekcija njihovih vizij.
Z rojstvom nove politične ideologije se rodi tudi nova podoba ženske. V drugem delu predstavitve nas je Eva popeljala v dva politično in ideološko diametralno nasprotna si svetova: v ZDA in Sovjetsko zvezo, ki sta v filmsko umetnost vnesla zelo različne tipe žensk. Na sovjetskih tleh dobi ženska status enak delavcu. Če sta si spola postala na nek način enakovredna, je ženska še vedno ujeta in se bo osvobodila šele, ko se bo osvobodil tudi delavec. Ženska je tako v zgodnjem sovjetskem filmu, v delih Ejzenštejna (Oklepnica Potemkin), Pudovkina (Mati), Vertova (Mož s filmsko kamero) in Kulešova pravzaprav še naprej objekt, ki pa se preko dela poskuša udejanjiti kot subjekt. V nadaljnjem razvoju, v obdobju Stalina, ženska dobi skorajda biblično vlogo – je nezlomljiva in idealizirana žena (primer: Volga Volga, 1938).
Na drugi strani oceana je drugače, tam ženska še naprej ostaja v vlogi objekta, le njegova vloga se spreminja. Najprej je to femme fatale, kot na primer Theda Bara v A Fool There Was (1915); Alla Nazimova v Salomé (1923); Greta Garbo v Flesh and the Devil (1926); Mae West v She Done Him Wrong (1933). Potem se pojavi t. i. dekle iz soseščine, lik, ki ga poznamo še danes (Julia Roberts, Jenifer Aniston …). Tipičen primer tega tipa je Olivia de Havilland v Gone With the Wind (1939) ali Natalie Wood v Rebel Without a Cause (1955). Tretji tip holivudske ženske je ukročena trmoglavka, ki je na videz samostojna, osamosvojena ženska, a lahko zares zaživi šele z moškim ob sebi: Katharine Hepburn v Woman of the Year (1942) ali Audrey Hepburn v Breakfast at Tiffany’s (1963). Vsi poznamo tip trapaste blondinke, ki ga je ustoličila Marilyn Monroe, na primer v filmu How to Marry a Millionaire (1953) in drugih. Kot zadnji tip se pojavlja ostarela lepotica: Gloria Swanson v Sunset Boulevard (1950) ter Bette Davis v All About Eve (1950) in Whatever Happened to Baby Jane? (1962), ki ji je prinesel zadnjo nominacijo za oskarja.
Na tej točki se je kratek in nazoren pregled ženske skozi zgodovino filma končal. Eva Smrekar nam je ponudila mnogo gradiva, tako knjig, ki jih je pametno prijeti v roke, kot filmov, ki si jih je vredno ogledati. Med občinstvom so bili predvsem mlajši študentje, za katere verjamem, da je bilo predavanje zanimivo in ravno dovolj izčrpno.
[1] 45 dni feminizma je bila kolektivna akcija, ki je potekala od 1. marca do 14. aprila, in v kateri so sodelovali razni kolektivi in posamezniki, ki so želeli vzpodbuditi/obuditi/prebuditi razmišljanje o feminizmu v 21. stoletju.
